Pogled v svet
Pogled v svet
Fenomen prometnih zastojev
Ali ste se že kdaj spraševali, zakaj lahko včasih, ko že nekaj časa v koloni vozite zelo počasi, kar naenkrat pričnete spet voziti z normalno hitrostjo, ne da bi vedeli, kaj je bil razlog za upočasnitev? »Za sitnosti, kot je nenadna upočasnitev prometa, čeprav se ni zgodila nobena nesreča oziroma cestišče ni poškodovano, obstajajo praktično dokazljivi vzroki,« piše v The Wall Street Journalu. »Avtomobili se vedejo precej podobno kakor molekule v plinu.« Celo manjša upočasnitev povzroči »zgostitveni val«, ki deluje vzvratno in povzroči, da se avtomobili,
ki so precej zadaj, zelo zelo upočasnijo. »Po neki oceni za tri četrtine prometnih zastojev ni vidnega krivca,« piše v časopisu. »Vzrok je nastal in izginil že pred več urami, posledice pa so še vedno vidne.« Izbrati drugo pot, da bi se ognili prometnim zamaškom, je lahko učinkovito, ko je mesto sorazmerno prazno. Ko pa se ceste napolnijo in tudi drugi vozniki iščejo izhod iz zagate, »niste za to, da bi našli hitrejšo pot, nič na boljšem kakor pri izbiranju najhitrejše vrste pri blagajni v trgovini«, piše v članku. »Sproščeni vozniki so pravzaprav na boljšem kakor vozniki, ki vneto iščejo najhitrejšo pot.«Hitra odvisnost od nikotina
»Prva pokajena cigareta je lahko dovolj, da najstnik postane zasvojen,« poroča kanadski časopis National Post. »Neverjetna odkritja so postavila na glavo obstoječe poglede, namreč da pride do zasvojenosti z nikotinom postopoma, šele po več letih intenzivnega kajenja.« V raziskavi med 1200 najstniki, ki je trajala okoli šest let, so raziskovalci ugotovili, da je »telesna zasvojenost veliko močnejša od pritiska vrstnikov, celo med tistimi, ki so kadili samo občasno«, je pisalo v časopisu. Raziskava je pokazala, da »se simptomi odvisnosti od nikotina pri mnogih mladih kadilcih pojavijo med prvo izpostavljenostjo nikotinu in pričetkom vsakodnevnega kajenja«. Raziskovalci pravijo, da kampanje proti kajenju ne bi smele biti prilagojene samo temu, da bi mladim pomagale upreti se pritisku kajenja, temveč da bi tudi tistim, ki že kadijo, pomagale premagati odvisnost od nikotina.
Ali je človek lahko preveč čist?
Dolga vroča prha oziroma kopel ob koncu dneva je navada, v kateri uživajo mnogi ljudje. Vendar pa »je lahko zelo skrbno umivanje vzrok mnogih težav s kožo«, svari avstralski časopis The Daily Telegraph. »Ljudje se prhajo prepogosto in predolgo ter za umivanje uporabljajo napačna mila.« Dermatologinja dr. Megan Andrews pojasnjuje: »Vsi želimo biti bleščeče čisti, vendar to v resnici pomeni, da je koža poškodovana [. . .]. Ljudje se počutijo čisti, vendar škodujejo svoji koži.« Zakaj? Ker zaradi tako skrbnega umivanja vaša koža ostane »brez naravnih olj, na njej ni več mikroorganizmov, ki jo ščitijo, in na največjem organu telesa se tudi prej pojavijo razpoke in brazgotine«, piše v časopisu in poudarja, da je suho zimsko vreme »še posebej škodljivo«. Andrewsova priporoča le eno kratko prho na dan.
Poguben nasvet
»Vse do 1970-ih let so v večini vasi Bangladeša in Zahodne Bengalije [Indija] kopali plitve vodnjake ali zbirali vodo iz jezer oziroma rek – in imeli nenehne težave zaradi kolere, griže in drugih bolezni, ki se prenašajo z vodo,« piše v The Guardian Weeklyju. »Nato so ZN ljudem svetovali, naj za to, da bi prišli do vode, ki bi bila čista in brez patogenih mikrobov, v vodonosnike (zelo porozne in prepustne kamnine, v katerih se zadržuje voda) zabijejo globoke ‚cevne vodnjake‘.« Skoraj 20 milijonov takšnih vodnjakov je bilo zabitih v Bangladešu, Vietnamu, Laosu, Burmi (sedaj Mjanmar), Tajski, Nepalu, Kitajski, Pakistanu, Kambodži in Zahodni Bengaliji v Indiji. Vendar pa je veliko vodnih cevi segalo do arzenskih usedlin, ki so globoko pod zemeljskim površjem. Rezultat tega je tolikšna zastrupitev z arzenom, da jo Svetovna zdravstvena organizacija imenuje »največja svetovna množična zastrupitev prebivalstva v zgodovini«. Približno 150 milijonov ljudi je zadnjih dvajset let pilo onesnaženo vodo. Samo v Bangladešu je bilo 15.000 hudih zastrupitev z arzenom. Lokalne skupine, vlade in ZN razmišljajo o različnih možnostih, vendar pa uporabne strategije za ureditev razmer še niso našli.
Otroci samomorilci
»Osemdeset odstotkov otrok, ki skušajo narediti ali naredijo samomor, to povedo ali napišejo več dni ali mesecev vnaprej,« poroča časopis Milenio iz mesta Mexico. Glavni razlogi, zakaj mladoletniki ne želijo več živeti, so, da se z njimi grdo ravna (fizično, čustveno in besedno), spolna zloraba, razpad družine in problemi, povezani s šolo. José Luis Vázquez, specialist psihiater z Mehiškega inštituta za socialno varnost, pravi, da je po televiziji in v filmih, videoigrah in knjigah postala smrt tako vsakdanja, da so si otroci ustvarili napačno predstavo o vrednosti življenja. Dodaja še, da ima 15 odstotkov otrok med osmim in desetim letom starosti samomorilske misli, od teh pa si jih 5 odstotkov tudi dejansko vzame življenje. V časopisu pravijo, da bi morali biti na otrokovo omenjanje samomora pozorni, ne pa, da bi to kar prezrli, češ da gre za izsiljevanje ali poskus vzbujanja pozornosti. V časopisu še piše: »Starši bi morali biti z otroki, se z njimi igrati in stalno pogovarjati ter jim vedno izkazovati ljubezen.«
Jeza vam škoduje
Valentina D’Urso, profesorica psihologije na Padovski univerzi v Italiji, pravi, da se »jeza v naši družbi pojavlja vse pogosteje, toda na organizmu pušča negativne posledice«. Mišice se napnejo, srčni utrip in dihanje se pospešita, telo pa je pod stresom. Jeza utegne ovirati tudi človekovo sposobnost razumnega razmišljanja, zmanjša pa tudi človekov nadzor nad njegovimi dejanji. »Navadimo se predvideti okoliščine, v katerih bi se lahko razjezili [. . .]. Takoj mirno recimo ‚Ne strinjam se‘ in živeli bomo veliko bolje,« predlaga D’Ursova.
Zdravniki pod stresom
Pri kanadskem medicinskem združenju so pred nedavnim po vsej državi anketirali 2251 zdravnikov in »ugotovili, da jih je bilo 45,7 odstotka v napredujoči fazi izgoretja, za kar so značilni čustvena izčrpanost, cinizem in občutki neučinkovitosti na delovnem mestu«, piše v časopisu Vancouver Sun. Doktor Paul Farnan, koordinator Programa za podporo zdravnikom iz Britanske Kolumbije, pravi, da med dejavnike, ki pri mnogih zdravnikih povzročijo stres, spadajo med drugim težave, ki jih imajo pri iskanju nekoga, ki bi jih nadomestil, ko želijo na dopust, izčrpavajoče administrativno delo, pa tudi to, da morajo biti prevečkrat v pripravljenosti. Doktor Farnan spodbuja zdravnike, ki so pod stresom, naj preživljajo čas s svojo družino in se ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih čustveno in duhovno zadovoljujejo, ter tako uravnovesijo svoje življenje.