Dežela velikega denarja

Od pisca za Prebudite se! iz Guama

TAM daleč na prostranem Tihem oceanu leži Yap. Otočje je zaradi tropske lepote in ugodnega podnebja prijeten pristan za popotnike, ki si želijo zasebnosti. Toda obiskovalci so pogosto precej presenečeni, ko vidijo, da ljudje hranijo denar kar na ulici. In to velik denar!

Povsod po otokih lahko pred zgradbami in ob poteh opazite kamnite kolute. Ti koluti, ki jim v tamkajšnjem jeziku pravijo rai, so državno plačilno sredstvo otočja Yap. Nekateri ljudje hranijo kamniti denar doma, večina pa v vaških »bankah«. Te ustanove nimajo varnostnikov, ki bi pazili na imetje, ne blagajnikov, ki bi pomagali strankam. Morda ne boste našli niti zgradbe. »Banke« ne hranijo denarja v trezorjih, temveč imajo svoje premoženje kar zunaj. Tam, glejte, je h kokosovim palmam in k zidu prislonjenih več kamnitih kolutov in vsak ima na sredi luknjo. V premeru dosežejo tudi 4 metre in lahko tehtajo več kot pet ton.

Tam, kjer živite, morda nosite drobiž v žepu, toda tukaj so kovanci tako veliki, da jih ni mogoče spraviti v avtomobil. Nobeden od teh kamnitih kolutov ni bil narejen po letu 1931. Pa vendar je na teh otokih še vedno veljavno plačilno sredstvo. Kako je ta nenavadni denar sploh nastal?

Priti do njega ni bilo lahko

Legenda pravi, da je v daljni preteklosti skupina popotnikov z Yapa pristala na otočju Palau in tam dobila nekaj čudovitih kamnov.  Odnesli so jih domov in domačini so se odločili, da jih bodo uporabljali za svoj denar. Kamne so pričeli oblikovati v kolute v obliki polne lune, toda z luknjo v sredi.

Yapski domačini so zelo izbirali, kakšen kamen bodo uporabili. Najraje so imeli rudnini, ki ju danes poznamo kot aragonit in kalcit. Aragonit, ki je naložen v zemeljskih plasteh, je snov, ki jo lahko najdemo tudi v biserih, kalcit pa je glavna sestavina marmorja. Ko sta vešče oblikovana, sta zelo privlačna, toda nobenega od njiju ni mogoče najti na Yapu. Zato so domačini odhajali po kamne na Palau. To otočje leži kakih 400 kilometrov jugozahodno od Yapa, kar je s kanuji s preveso pet dni plovbe po nevarnih morskih vodah.

Na otočju Palau so po dovoljenju krajevnega poglavarja odšli lomit živo skalo. S preprostim ročnim orodjem so iz podzemnih jam izsekali kamnite plošče in jih preoblikovali v kolute. Za izdelavo enega samega koluta so morali tolči s kladivom in klesati več mesecev, včasih pa tudi več let!

V skale so izdolbli luknje in vanje vstavili močne kole, tako da so lahko kamne odnesli na obalo. Tam so sveže izklesani denar naložili na kanuje ali bambusne splave. Če je bil kateri kolut večji, so ga postavili v vodo in okoli njega zgradili velik splav. Zatem so z vetrom v jadrih in krepkim veslanjem novoizklesano bogastvo privlekli na Yap.

Vse to so opravljali ročno in delo je bilo nevarno. Mnogi delavci so se, medtem ko so izsekavali in premeščali masivne kose skal po kopnem, poškodovali ali ubili. Nevarnosti pa so se skrivale tudi na poti nazaj proti Yapu. Na oceanskem dnu okoli Yapa in Palaua lahko opazimo kamniti denar, ki priča, da na Yap ni varno prišel ves zaklad, pa tudi ne vsak, kdor ga je prevažal. Toda ta potopljeni denar ima svojega lastnika na Yapu. In vreden je prav toliko kakor kamniti koluti na suhih tleh.

Koliko je vreden?

Po sklenitvi kupčije, pri kateri pride rai v druge roke, novi lastnik navadno pusti kamne tam, kjer so. Mnogi ležijo na istem mestu že več desetletij, daleč od doma trenutnih lastnikov. Težav s krajo ni.

 Če bi kamniti kovanec pritegnil tatu, bi ta moral najprej zbrati potrebno moč, da bi ga lahko odnesel, nato pa biti tudi dovolj drzen. To slednje bi bilo težje, saj sosedje vedo, kdo je lastnik vsakega kamnitega koluta, in zelo spoštujejo osebno lastnino.

Kako lahko določite vrednost določenega kosa kamnitega denarja? Najprej po njegovi velikosti, naravni lepoti in kvaliteti klesanja. Zatem upoštevate njegovo preteklost. Koliko je star? Ali ga je bilo zelo težko izsekati in oblikovati? Ali je bilo tedaj, ko so ga peljali na Yap, ogroženo življenje ljudi oziroma je kdo tudi umrl? In končno, kakšen je družbeni položaj strank v kupčiji? Kamniti denar poglavarja je vreden več od denarja navadnega človeka.

Leta 1960, ko je neka tuja banka kupila kamniti kolut s premerom 1,5 metra, je o zgodovini tega kamna izvedel zunanji svet. Kot kaže, je bil v obtoku že od 80-ih let devetnajstega stoletja. V preteklosti so z njim plačali delavce, ki so zgradili hišo. Nekoč drugič so ga ljudje iz ene vasi izročili sosednjim vaščanom v plačilo za poseben ples. Pozneje pa ga je hišni lastnik zamenjal za pločevinasto streho. Vse te kupčije so opravili, ne da bi kamen premaknili iz prvotnega kraja, in ničesar niso zapisali. Lastništvo in preteklost kovanca so bili na Yapu splošno znani.

Večje ni vselej boljše

Ko so pred več stoletji uvedli rai, je bil ta tako redek in dragocen, da so ga lahko imeli samo poglavarji. Proti koncu 19. stoletja pa so železna orodja in tovorne ladje omogočila klesanje in prevažanje precej večjega števila teh kovancev, tudi največjih. Toda čeprav so novi koluti večji od starejših, so manj vredni, ker niso bili izdelani na tradicionalni način, za katerega je bilo treba več truda.

Leta 1929 je uradno štetje pokazalo, da je kamnov 13.281 – več kakor prebivalstva na tamkajšnjih otokih! Med drugo svetovno vojno pa se je to spremenilo. Vojska je veliko kamnitega denarja zasegla in nekatere kolute razbila ter s tem zgradila letalske steze in utrdbe. Ostala je le polovica kamnitih kolutov. Zatem pa so mnoge od njih odnesli zbiralci spominkov in zasebni zbiratelji. Danes ima vlada kamniti denar za kulturni zaklad in ga zakonsko ščiti.

Na Yapu denar ne raste na drevesih, niti niso tam poti tlakovane z zlatom, toda ljudje še vedno puščajo svoje bogastvo ob cestah, kjer ga lahko vsak vidi!

[Zemljevidi na strani 20]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Japonska

TIHI OCEAN

Filipini

Saipan

Guam

Yap

Palau

[Vir slike]

Globus: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 21]

»Banka« kamnitega denarja

[Slika na strani 22]

Nekateri kamniti kovanci na Yapu lahko tehtajo tudi več kot pet ton