Prvi maj - kaj ta dan pomeni vam?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

Kaj vam pride na misel, ko slišite besedo prvi maj? Parade in demonstracije? Plesanje okrog mlaja? Dela prost dan?

UTRNITI se vam utegnejo povsem različne slike prvega maja, odvisno od tega kje živite. Kljub temu pa so povezane. Kratek vpogled v izvor tega praznika nam bo razkril ozadje današnjih praznovanj.

Začetki

V starem Rimu se je mesec maj pričel med floralijami, praznikom, ki je bil poimenovan v čast boginji pomladi in cvetja, Flori. To je bil čas petja, plesa in parad, okrašenih s cvetjem. Rimske prostitutke so še posebej imele rade ta praznik, saj so Floro štele za svojo zavetnico.

Rimljani so, ko so osvajali druge dežele, tja ponesli tudi svoje običaje. Toda ko so prišli v keltske dežele, so ugotovili, da so tam za prvi maj že imeli praznik, ki so mu rekli beltane. Na predvečer tega praznika so Kelti, za katere se je nov dan pričel zvečer, ugasnili vse ognje. In ko je sonce vzšlo, so ljudje na vrhu hribov ali pod svetimi drevesi prižgali kresove, s katerimi so pozdravili poletje in oživljenje narave. Živino so odpeljali na pašnike, bogove pa so prosili za zaščito. Floralije so se kmalu prepletle z beltanom, in tako je nastal praznik prvi maj.

Nemško govoreča in skandinavska ljudstva so imela svojo enačico beltana, in sicer walpurgo. Praznovanje se je pričelo na walpurgino noč s prižiganjem kresov, s katerimi so želeli odgnati čarovnice in hudobne duhove. Drugi evropski narodi so razvili svoje običaje ob prvem maju, od katerih so se mnogi ohranili vse do danes.

Krščanske cerkve so imele zelo malo vpliva na takšna poganska praznovanja. »Prvi maj oziroma beltane je bil najbolj razpuščen dan na koledarju – praznik, ki ga Cerkev in druge oblasti nikoli niso mogle povsem nadzorovati,« je pisalo v angleškem časopisu The Guardian.

Prvomajski običaji

V srednjem veku so se na takrat najbolj priljubljen praznik v Angliji pojavili novi običaji. Moški in ženske so noč preživeli v bližnjem gozdu ter nabirali cvetje in razcvetele veje, da  bi ob sončnem vzhodu ‚pozdravili maj‘. * Puritanec Philip Stubbes je v svojem letaku The Anatomy of Abuses zapisal, da je bila razširjena nemorala. Bučni praznovalci so sredi vasi kot mlaj postavili drevo in to je bilo središče celodnevnega plesanja in iger. Stubbes ga je imenoval »ta nagnusni malik«. Ljudje so izbrali majsko kraljico in pogosto tudi majskega kralja, da sta vodila praznovanje. Mlaji in majske kraljice so bili običajni tudi v drugih delih Evrope.

Kakšen je bil pomen teh prvomajskih običajev? Encyclopædia Britannica pojasnjuje: »Prvotno so s takimi obredi želeli zagotoviti rodovitnost poljščin in nenazadnje tudi živine in ljudi, toda povečini je ta pomen postopno utonil v pozabo, običaji pa so se ohranili le kot priljubljena praznovanja.«

Priljubljenost niha

Protestantski reformatorji so imeli to praznovanje za pogansko, zato so ga skušali zatreti. Kalvinistična Škotska je praznovanje prvega maja prepovedala leta 1555. Potem je leta 1644 angleški parlament pod vodstvom puritancev prepovedal mlaje. V Angliji so za časa republike, ko so bili brez kralja, preganjali »razbrzdane običaje« ob prvem maju. Toda s ponovno vzpostavitvijo monarhije leta 1660 so se vrnili tudi mlaji.

Mlajeva praznovanja so v 18. stoletju in na začetku 19. stoletja sčasoma zamrla, vendar so nedavno ponovno zaživela z bolj moralno noto. Prav iz te bližnje preteklosti izvirajo številni prvomajski običaji, ki na splošno veljajo za tradicionalne, kot denimo plesanje otrok okoli mlaja, pri čemer prepletajo živopisane trakove. Toda folkloristi, ki raziskujejo bolj oddaljeno zgodovino prvomajskih običajev, odkrivajo, da imajo veliko poganskih korenin.

Evropejski emigranti so svoje prvomajske običaje ponesli s seboj v nove dežele, tako da nekateri njihovi potomci še vedno praznujejo prvi maj na tradicionalen način. Vendar je v številnih deželah prvi maj ali prvi ponedeljek v maju preprosto praznik delavcev.

Prvi maj postane praznik dela

Parade in demonstracije, značilne za novodobni prvi maj, so se pričele v Severni Ameriki. Zakaj prav tam? Industrijska revolucija je s seboj prinesla nove stroje, ki so lahko delali neprekinjeno, zato so lastniki tovarn od svojih zaposlenih pogosto pričakovali, da vsak dan, razen ob nedeljah, delajo do 16 ur. Zveza obrtniških in delavskih sindikatov v Združenih  državah in Kanadi si je prizadevala, da bi izboljšala življenje delavcev, zato je zahtevala, da se s 1. majem 1886 uvede osemurni delavnik. Delodajalci večinoma niso hoteli ugoditi tej zahtevi, zato je tistega dne pričelo stavkati na tisoče delavcev.

Neredi na trgu Haymarket v Čikagu (Illinois) so dali ameriškemu delavskemu gibanju prve mučenike, pri tem pa so jih podprli tudi združeni delavci iz Anglije, Francije, Italije, Nizozemske, Rusije in Španije. * Leta 1889 je svetovni kongres socialističnih strank na sestanku v Parizu razglasil, da bo 1. maj 1890 dan mednarodnih demonstracij v podporo osemurnemu delavniku. Od takrat naprej je ta dan vsakoletna priložnost, da delavci javno zahtevajo boljše delovne razmere.

V republikah Sovjetske zveze so praznovanja prvega maja zaznamovale tradicionalne vojaške parade in razstave tehničnih dosežkov. Danes številne države ob prvem maju praznujejo praznik dela oziroma mednarodni dan delavcev. V Združenih državah in Kanadi pa praznik dela praznujejo na prvi ponedeljek v septembru.

Starodavne in sodobne povezave

Prvi maj je bil vedno ljudski praznik. Delavci so si z dovoljenjem svojih delodajalcev ali brez njega vzeli prost dan. Družbene vloge so se zamenjale. Za ta dan so med preprostimi ljudmi izbrali kralja in kraljico, vladajoči razred pa je bil pogosto tarča posmeha. Prvi maj so zato hitro pričeli povezovati z delavskimi gibanji in do 20. stoletja je postal del socialističnega koledarja.

Podobno kot nekdanji prvi maj je mednarodni dan delavcev postal dan cestnih parad. Vendar zadnja leta praznovanja prvega maja spremlja nasilje. Denimo 1. maja 2000 so po vsem svetu protestirali proti globalnemu kapitalizmu. Takratne proteste so pokvarili pretepi, poškodbe in uničevanje lastnine.

Zadovoljiti potrebo po spremembi

Ali stvarno gledano lahko pričakujemo, da bodo ljudje naredili potrebne globalne spremembe, ki bi koristile vsem iskrenim posameznikom? Pravzaprav ne. Vedno znova se potrjuje resničnost starodavnega biblijskega pregovora, ki pravi: »Ni [. . .] v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23)

Potrebna je vzvišenejša moč – kakršne človek ne premore – da bi ustvarila mirne razmere na svetu. Njen vir je zemljin Stvarnik, Bog Jehova. Njegova Beseda, Biblija, zanj pravi, da ‚odpira svojo roko in teši željo vsemu živemu‘. (Psalm 145:16, SSP) Vabimo vas, da preiščete še druge čudovite Božje obljube.

Ko se bo uresničila vzorčna molitev, ki jo je učil moliti Božji Sin, Jezus Kristus, bo zagotovo prišlo Božje kraljestvo in tedaj se bo na zemlji nedvomno godila Božja volja. Biblija obljublja, da bo od Boga postavljeni Vladar, Jezus Kristus, »rešil [. . .] ubogega, ki kliče na pomoč, nesrečnega, ki nima pomočnika. Sočutje bo imel do slabotnega in ubogega, odrešil bo duše ubogih. Pred zatiranjem in nasiljem jih bo rešil.« (Psalm 72:12–14, SSP)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 12]

Mlaj iz 16. stoletja, ki so ga za vsak prvi maj postavili pred neko londonsko cerkev

[Vir slike]

Iz knjige Observations on Popular Antiquities

[Slika na strani 14]

Protikapitalistične demonstracije 1. maja 2000, London

[Vir slike]

© Philip Wolmuth/Panos Pictures