Katere filme si boste ogledali vi?

V ZADNJIH desetletjih je poplava spolnosti, nasilja in prostaškega govorjenja v filmih povzročila različne odzive. Nekateri pravijo, da je določen prizor spolnosti nespodoben, za druge pa je umetniški. Nekateri vztrajajo pri tem, da je nasilje v filmih odveč, drugi pa menijo, da je upravičeno. Nekateri trdijo, da je dialog s prostaškimi besedami žaljiv, drugim pa je realističen. Kar je za nekoga opolzko, drugi to imenujejo svoboda izražanja. Ob poslušanju obeh strani je vse skupaj morda videti kot stvar nesmiselne razprave, kako poimenovati te elemente filma.

Toda vsebina filma ni le predmet nepomembne razprave. Še kako pomembna je za starše kakor tudi za vse, ki zelo cenijo moralna merila. »Kadar koli poskusim srečo in ravnam v nasprotju z zdravo presojo ter tvegam z obiskom kinopredstave, se, ko pridem ven, vedno počutim slabši človek,« je tarnala neka ženska. »Sramujem se ljudi, ki so naredili ta izmeček, in sramujem se same sebe. Zdi se mi, kot da mi je to, kar sem ravnokar gledala, pokvarilo značaj.«

Postavljanje meril

Zaskrbljenost glede vsebine filma ni nič novega. V prvih dneh filma se je dvignil val razburjenja zaradi spolnih tem in kriminalnih elementov, ki so se pojavili na filmskem platnu. Končno so v 1930-ih letih v Združenih državah uvedli kodeks, ki je ostro omejil to, kaj se je lahko prikazovalo v filmih.

V The New Encyclopædii Britannici piše, da je bil ta novi filmski kodeks »neizmerno omejevalen, saj je prepovedoval prikazovanje skoraj vsega, kar je bilo bistveno povezano z življenjem normalnih odraslih ljudi. Prepovedoval je prikazovanje ‚strastnih prizorov‘; v filmu ni smelo biti namigovanja na prešuštvo, nedovoljeno spolnost, zapeljevanje in posilstvo, razen če je bilo to res nujno za zgodbo in če je bilo na koncu filma strogo kaznovano.«

Kar se tiče nasilja, se v filmih »ni smelo prikazovati sodobnega orožja ali razpravljati o njem, kazati podrobnosti kriminalnega dejanja, pa tudi ne, kako zločinci ubijejo policiste, niti namigovati na skrajno brutalnost oziroma  pokol ali prikazati umor oziroma samomor, razen če je to odločilno za zgodbo. [. . .] V nobenem primeru se kriminalno dejanje ni smelo predstaviti kot upravičeno.« Povedano na kratko, kodeks je določal, da »se ne sme proizvajati filmov, ki bi znižali moralna merila gledalcev«.

Omejitve nadomestijo ocene primernosti

V 1950-ih letih se mnogi hollywoodski producenti niso več menili za ta kodeks, saj so bila po njihovem pravila zastarela. Zato je bil leta 1968 kodeks ukinjen in nadomeščen s sistemom ocenjevanja. * Po tem sistemu je film lahko imel nazorno vsebino, vendar je dobil oznako, ki je gledalce vnaprej opozarjala na stopnjo »odrasle« vsebine. Po besedah Jacka Valentija, ki je bil skoraj štiri desetletja predsednik Združenja ameriške filmske industrije, je bil cilj tega sistema »ponuditi staršem nekaj vnaprejšnjih opozoril, da bi lahko sami presodili, katere filme si njihovi otroci lahko ogledajo in katerih ne«.

Z uvedbo sistema ocenjevanja so dvignili zapornice. Spolnost, nasilje in prostaško govorjenje so preplavili večino hollywoodskih filmskih scenarijev. Nove svoboščine, ki so jih filmi dobili, so povzročile poplavo, ki je ni mogoče zajeziti. Kljub temu bi bilo občinstvo z ocenami primernosti vnaprej posvarjeno. Ampak ali lahko ocene povedo vse, kar morate vedeti?

Česa vam ocene primernosti ne povedo

Nekateri so mnenja, da je sistem ocenjevanja z leti postal ohlapnejši. Takšne domneve potrjuje tudi študija, ki jo je naredila Harvardska univerza za javno zdravje. Pokazala je, da je sedaj v filmih, ki naj bi bili primerni za mlajše najstnike, več nazornega prikazovanja nasilja in spolnosti kakor pred samo desetimi leti. Študija je sklenila, da »se lahko filmi z enako oceno zelo razlikujejo po količini in vrsti potencialno sporne vsebine« in da »ocene, ki temeljijo le na starosti, ne dajejo dovolj informacij glede nasilja, spolnosti, prostaškega govorjenja in drugih elementov v filmu«. *

Starši, ki svoje otroke brez tehtnega premisleka pošljejo v kino, se morda ne zavedajo, kaj dandanes velja za primeren film. Denimo, neki filmski kritik v opisu glavne junakinje iz filma, ki je bil v Združenih državah ocenjen kot primeren za najstnike, pravi: »To je sedemnajstletnica, svobodnega duha, ki se vsak dan veselo opija, uživa droge, sodeluje v razbrzdanih zabavah in ima agresivne spolne odnose s fantom, ki ga je pravkar srečala.« Tovrstna vsebina nikakor ni redka. Tudi v The Washington Post Magazine piše, da se zdi, da je v filmih, ki so po ocenah primerni za najstnike, namigovanje na oralno spolnost »zelo pogosto sprejemljivo«. Jasno je, da ocene ne bi smele biti edini dejavnik pri ovrednotenju vsebine filma. Ali obstaja kakšno boljše vodstvo?

»Sovražite hudo«

Sistem ocenjevanja primernosti ni nadomestilo za biblijsko šolano vest. Kristjani bi si morali pri vseh svojih odločitvah – tudi tistih, ki so povezane z razvedrilom – prizadevati, da udejanjajo biblijski opomin iz Psalma 97:10: »Sovražite hudo!« Človeku, ki sovraži to, kar je hudo, se mu ne bi zdelo prav, če bi ga zabavale reči, ki jih Bog sovraži.

Zlasti starši morajo biti previdni glede tega, kakšne filme dovolijo gledati svojim otrokom. Bilo bi naivno, če bi samo preleteli ocene primernosti. Povsem mogoče je, da film, ki je ocenjen kot primeren za starostno skupino vašega otroka, spodbuja k vrednotam, ki jih vi kot roditelj ne odobravate. Kristjane to niti najmanj ne preseneča, saj je svet z odprtimi rokami sprejel način razmišljanja in  ravnanja, ki je v nasprotju z Božjimi merili. * (Efežanom 4:17, 18; 1. Janezovo 2:15–17)

To ne pomeni, da so vsi filmi slabi. Kljub temu je potrebna previdnost. Glede tega je bil v reviji Prebudite se!, 22. maj 1997, naslednji komentar: »Vsak posameznik [bi moral] zadeve skrbno pretehtati in se odločati tako, da bo imel pred Bogom in človekom čisto vest.« (1. Korinčanom 10:31–33)

Poiskati primerno razvedrilo

Kako so lahko starši preudarni, ko odločajo, katere filme si bo ogledala njihova družina? Razmislite o naslednjih komentarjih staršev z vsega sveta. To, kar so povedali, vam lahko pomaga poiskati najboljšo sprostitev za vašo družino. (Glej tudi okvir »Druge oblike razvedrila« na strani 14.)

»Z ženo sva otroke, ko so bili še mlajši, vedno spremljala v kino,« pripoveduje Juan iz Španije. »Nikoli niso šli sami ali samo z drugimi mladimi. Sedaj, ko so že najstniki, ne hodijo na premiere filmov; ljubše nama je, da počakajo, dokler ne preberemo kritik ali slišimo, kaj o filmu menijo tisti, ki jim zaupamo. Potem se kot družina odločimo, ali si je primerno ogledati ta film.«

Mark iz Južnoafriške republike svojega najstniškega sina spodbuja k temu, da mu odkrito pove, kaj meni o filmih, ki jih trenutno vrtijo v kinodvoranah. »Z ženo začneva razpravo z vprašanjem, kaj meni o filmu,« pravi Mark. »Tako lahko izveva, kaj misli, in lahko mu z navajanjem argumentov pomagava priti do pravega sklepa. Ugotavljamo, da zaradi tega uspemo izbrati filme, v katerih lahko vsi uživamo.«

Tudi Rogerio iz Brazilije skupaj z otroki skrbno preuči filme, ki jih želijo videti. »Skupaj preberemo mnenje kritikov,« pravi.  »Z njimi grem v videoteko, da bi jih naučil, kako lahko z naslovnice razberejo, da je film neprimeren.«

Matthew iz Velike Britanije meni, da je koristno, da se s svojimi otroki pogovori o filmih, ki jih hočejo videti. »Že ko so otroci bili majhni,« pravi, »smo skupaj razpravljali o vsebini filmov, ki so nas kot družino zanimali. Če sva se z ženo odločila, da kakega filma ne bomo gledali, jim nisva tega enostavno prepovedala, ampak sva jim razložila, zakaj ne.«

Poleg tega so nekateri starši ugotovili, da jim je v pomoč, če se o filmih pozanimajo po internetu. Obstajajo številne spletne strani, ki podrobno razlagajo vsebino filmov. Takšne podrobne razlage vam bodo pomagale dobiti jasnejšo sliko o vrednotah, ki jih sporoča določen film.

Koristi šolane vesti

Biblija govori o tistih, ki »imajo z rabo izšolano zmožnost zaznavanja, da razlikujejo med pravilnim in napačnim«. (Hebrejcem 5:14) Zato bi starši morali imeti cilj, da svojim otrokom vcepijo vrednote, ki jim bodo pomagale do modrih odločitev, ko si bodo sami izbirali razvedrilo.

Kar se tega tiče, so mnoge mlade Jehovove pričevalce njihovi starši odlično izšolali. Na primer, Bill in Cherie iz Združenih držav rada skupaj s svojima najstniškima sinovoma hodita v kino. »Ko zapustimo kinodvorano,« pravi Bill, »se pogosto zapletemo v pogovor o filmu – h kakšnim vrednotam je spodbujal in ali se strinjamo z njimi ali ne.« Seveda se zavedata, da je treba film izbrati pazljivo. »O filmu se vnaprej dobro pozanimamo. Če pa je v njem, kaj spornega, česar nismo pričakovali, nam ni neprijetno oditi iz kina,« pravi Bill. Menita, da svojima sinovoma s tem, da ju vpletata v premišljeno odločanje, pomagata razvijati močan občutek za pravilno in napačno. »Ko izbirata, kateri film bi si rada ogledala, se odločata bolj modro,« pravi Bill.

 Mnogi starši podobno kot Bill in Cherie glede izbire razvedrila pomagajo svojim otrokom izšolati zmožnost zaznavanja. Res je, da veliko tega, kar ustvari filmska industrija, ni primerno. Po drugi strani pa lahko kristjani uživajo v zdravem in poživljajočem razvedrilu, če jih pri izbiri vodijo biblijska načela.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 12]

‚ODLOČIMO SE SKUPAJ‘

»Ko sem bila mlajša, smo v kino hodili skupaj kot družina. Sedaj, ko sem že malo starejša, smem iti brez staršev. Vendar preden mi dovolita, da grem, hočeta izvedeti naslov in vsebino filma. Če še nista slišala zanj, prebereta kritike ali pa si po televiziji ogledata filmski napovednik. Informacije o filmu poiščeta tudi na internetu. Če menita, da je neprimeren, mi razložita, zakaj. Dovolita mi, da tudi jaz povem svoje mnenje. Odprto se pogovarjamo in nazadnje se odločimo skupaj.« (Héloïse, 19, Francija)

[Okvir/slika na strani 13]

POGOVORITE SE!

»Če starši otrokom prepovejo kaj in jim v zameno ne ponudijo nič izgrajujočega, bodo otroci svoje želje morda poskusili zadovoljiti na skrivaj. Zato nekateri starši, ko otroci izrazijo željo po kakšnem nezdravem razvedrilu, tega niti ne prepovejo takoj niti ne dovolijo. Raje nekaj časa počakajo, da se vse skupaj pomiri. Ne da bi se razburjali zaradi zadeve, se z otrokom nekaj dni pogovarjajo o tem in ga vprašajo, zakaj misli, da bi tovrstno razvedrilo bilo primerno. Otroci skozi pogovor običajno uvidijo, da imajo starši prav, in se jim celo zahvalijo. Nato skupaj s starši, ki prevzamejo pobudo, izberejo kakšno drugo razvedrilo, v katerem lahko uživajo skupaj.« (Masaaki, potujoči nadzornik iz Japonske)

[Okvir/slike na strani 14]

DRUGE OBLIKE RAZVEDRILA

▪ »Mladi imajo naravno željo, da se družijo s sovrstniki, zato vedno poskrbiva, da je hči v zdravi družbi pod najinim nadzorom. V naši občini je veliko zglednih mladih, zato sva hčer spodbudila, naj se spoprijatelji z njimi.« (Elisa, Italija)

▪ »Zelo se angažirava pri razvedrilu najinih otrok. Organizirava zdrave dejavnosti, kot so sprehodi, pikniki in srečanja s sokristjani vseh starosti. Tako otroci uvidijo, da razvedrilo ni prijetno samo takrat, ko so v družbi vrstnikov.« (John, Velika Britanija)

▪ »Srečanja s sokristjani so nam v veliko zadovoljstvo. Moji otroci prav tako radi igrajo nogomet, zato vsake toliko časa organiziramo, da ga igramo še z drugimi.« (Juan, Španija)

▪ »Otroke spodbujava k temu, da uživajo v igranju na glasbila. Skupaj sodelujemo tudi v mnogih konjičkih, denimo pri tenisu, odbojki, kolesarjenju, branju, prav tako pa se radi družimo s prijatelji.« (Mark, Velika Britanija)

▪ »Skupaj kot družina in s prijatelji redno hodimo na kegljanje. Poleg tega skušamo načrtovati, da bi enkrat na mesec počeli kaj posebnega. Če se želimo ogniti težavam, je ključno, da smo starši pozorni na to, kako otrok preživlja prosti čas.« (Danilo, Filipini)

▪ »Obiskati prireditve v živo je pogosto veliko razburljivejše kot sedeti in gledati film. Oči imamo odprte za prireditve, ki se dogajajo v naši okolici, denimo umetnostne in avtomobilske razstave ali koncerte. Med takšnimi dogodki se pogosto lahko pogovarjamo. Paziva tudi na to, da ne pretiravamo z razvedrilom. Ne gre le za to, da vzame preveč časa, ampak potem ni več izvirno in vznemirljivo.« (Judith, Južnoafriška republika)

▪ »Ni vse, kar počnejo drugi otroci, primerno za moje otroke, in poskušam jim pomagati, da to razumejo. Obenem pa se z možem trudiva, da jim priskrbiva spodbudno razvedrilo. Prizadevava si, da ne bi mogli reči: ‚Nikamor ne gremo in ničesar ne počnemo.‘ Skupaj kot družina hodimo v parke, doma pa organiziramo srečanja z drugimi iz naše občine.« * (Maria, Brazilija)

[Podčrtna opomba]

[Vir slike]

James Hall Museum of Transport, Johannesburg, South Africa

[Slika na strani 11]

PREDEN se odločite, preverite filmske kritike

[Slika na straneh 12, 13]

Starši, svoje otroke poučite, naj pazljivo izbirajo