Nov dom za ranjenega vrabca

»ALI res potrebujeva še več dela?« Takšen je bil moj prvi odziv, ko je žena prinesla domov majhnega domačega vrabca, ki je padel iz gnezda. Ko sem si pobližje ogledal drhtečega ptička, se mi je srce omehčalo. Kljub temu sem se spraševal, kako bo to nežno bitjece lahko preživelo. *

Na začetku sva najinemu gostu morala prigovarjati, naj poje malo pasirane hrane. Toda naslednji dan se je mali vrabec že redno oglašal in prosil, da ga nahraniva. Njegovo čivkanje je bilo slišati celo na stopnišču – skozi dvojna vrata najinega stanovanja!

Ko sva opazovala ptičevo perje, nama je postalo jasno, da je najin vrabec pravzaprav vrabčevka. Čez čas so se ji povrnile moči in je lahko letela. Skušala sva jo vrniti nazaj v naravo, vendar so se najina prizadevanja izjalovila! ‚Morda preprosto ni dovolj pogumna, da bi zapustila hišo,‘ sva mislila. Zato sva kupila ptičjo kletko in malo vrabčevko sprejela za hišnega ljubljenčka. Poimenovala sva jo »Spatzi«, kar je pomanjševalnica nemške besede za vrabca.

Nekega dne sva pripravila riž, ki je za Spatzi, kot je videti, najljubša jed. Ker je bil še precej vroč, ga je žena spravila in namesto njega pred Spatzi natresla nekaj semen. In kaj je naredila najina ptičica? Nagnila je glavo in nato s kljunom potisnila semena z mize! Presenečena sva se z ženo spogledala in se nasmejala. Hitro sva postavila malo ohlajenega riža pred Spatzi in potem je bila videti precej zadovoljna!

Skrb za to ljubko ptičico spomni na to, kar je Jezus rekel svojim učencem: »Mar ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? Pa vendar ne bo niti eden od njiju padel na tla brez vednosti vašega Očeta.« Nato pa jim je rekel: »Ne bojte [se]: Vredni ste več od mnogo vrabcev.« (Matej 10:29–31)

Kako tolažilno je vedeti, da Jehova vidi naše stiske in ne pozabi naše zdržljivosti. (Izaija 63:9; Hebrejcem 6:10) Da, najino sočutje do te drobne ptičice, je samo odsev ljubezni, ki jo čuti Bog Jehova do svojih služabnikov. (Prispevek)

[Podčrtna opomba]