Pojdite z nami nabirat gobe!

Od pisca za Prebudite se! iz Češke

MORDA ste jih jedli že dostikrat – lahko na pici ali v solati, juhi ali omaki. Mogoče pa vam je všeč njihov nenavadni videz, privlačen tudi mnogim umetnikom, ki ilustrirajo knjige za otroke. Toda ali ste se kdaj spraševali, kaj goba pravzaprav je? Zakaj zraste? Kdo gobe nabira in kako? Pa si poglejmo.

Gobe je bolj ali manj enostavno prepoznati. Nimajo listov, cvetov in klorofila, zaradi katerega bi bile zelene. Zato so na zeleni podlagi pogosto zelo opazne. Mnoge imajo na vrhu kocena ali beta velik klobuk. Vendar so najrazličnejših oblik in barv. Obstajajo celo gobe, ki se v temi svetlikajo. Goba je vrsta glive. Toda obstaja veliko vrst gliv, ki natančno gledano sploh niso gobe, a jih običajno uvrščajo mednje. Takšne so na primer glive, ki spominjajo na morske korale. Druge vrste pa rastejo na drevesu in so videti kot miniaturne knjižne police.

Kaj goba sploh je?

Znanstveniki so dolgo mislili, da je goba posebna in nekoliko skrivnostna vrsta rastline. Sedaj pa večina biologov gobe razvršča v višje razvito skupino plesni. V samostojno skupino organizmov jih uvrščajo zaradi nenavadne zgradbe, rasti in načina prehranjevanja. Številne gobe so užitne in nekatere celo zdravilne. Druge pa so halucinogene oziroma strupene. Znanstveno ime za gobo je Mycota ali Mycetes. Znanstveno preučevanje gliv, kamor spadajo tudi gobe, se imenuje mikologija.

 Presenetljiva goba

Kako se gobe razmnožujejo? To je bila za naravoslovce dolgo skrivnost. Danes pa vemo, da se od odrasle gobe osipajo mikroskopsko majhni trosi, ki jih naokoli raznaša veter. V zemlji se trosi spremenijo v gosto mrežo iz tankih niti, imenovano micelij (podgobje). Iz te mreže zraste plod ali trosnjak. To je del gobe, ki ga običajno vidimo in poberemo.

Da bi gobe preživele, potrebujejo veliko različnih organskih snovi. Zato rastejo predvsem v gozdovih, parkih in na travnikih. Pretežno se hranijo z deli bolnih ali odmrlih dreves in tako igrajo pomembno vlogo pri čiščenju gozdov. S tem da uživajo ostanke rastlin, listov in vejic, pripomorejo k nastanku naravnega humusa in obogatitvi zemlje. Nekatere gobe živijo v simbiozi z zdravimi drevesi; micelij gobe vsrkava vodo in hranila iz zemlje ter jih nekaj preusmeri tudi v rastlino. Rastlina pa ji v zameno daje hrano.

Gobe potrebujejo tudi vlago in toploto. Zaradi tega zrastejo po poletnem dežju. V ugodnih razmerah nekatere vrste zrastejo čez noč. Neka vrsta v pičlih 10 do 14 dneh zraste do premera kakih 50 centimetrov. Druge pa izstopajo po dolgi življenjski dobi. Podgobje, iz katerega zraste goba, lahko živi več stoletij. Glive, ki sestavljajo lišaje, pa utegnejo glede na nekatere podatke dočakati tudi 600 let.

Posebna značilnost nekaterih vrst gob ali njihovih sorodnic – denimo gomoljik (tartufov) – je močan vonj. Zato jih psi lahko zavohajo na kakih 6 metrov, pa čeprav celotna goba raste pod zemljo. *

Kdo nabira gobe?

V prejšnjih stoletjih so gobe nabirali marsikje. Danes v nekaterih predelih Zahodne Evrope in Severne Amerike gobe nabirajo predvsem profesionalni gobarji, ki jih nato prodajajo trgovinam. V nasprotju s tem pa je v Srednji in Vzhodni Evropi amatersko gobarjenje  pri ljudeh že od nekdaj priljubljeno. Za nabiranje gob se ne zanimajo samo tisti, ki živijo na deželi. Mnogi prebivalci mest preživijo konec tedna v gozdu in nabirajo gobe. Tako se fizično in psihično sprostijo – in hkrati tudi obogatijo svoj jedilnik. Kako gredo ljudje nabirat gobe?

Gobarji se pogosto odpravijo od doma zgodaj zjutraj, ko so gobe še sveže. Počasi hodijo po gozdu, pogledujejo med travo, mahom in okolico dreves, kjer rastejo gobe. Oblečeni so v trpežna oblačila in obuti v močne čevlje ali škornje, v nahrbtniku pa nosijo dežni plašč, za vsak primer, če se nepričakovano ulije dež. Nabiralec gob spoštuje naravo, zato si prizadeva, da z ničimer ne bi škodoval okolju, in se trudi povzročati čim manj hrupa, da ne bi vznemiril divjih živali.

Poglejte, gobar je pravkar našel gobo! Skloni se k njej in ne da bi se je dotaknil, preišče, ali je užitna. Pobira le povsem odrasle gobe, saj je samo tako lahko trdno prepričan o njihovi vrsti. Ko se dodobra prepriča, za katero vrsto gobe gre, jo nežno prime za bet – nikoli za klobuk – jo prav rahlo zasuče in odtrga iz zemlje. Z nje takoj očisti zemljo oziroma druge ostanke in obreže vse črvive ali poškodovane dele. Vse, kar odreže, prekrije z mahom ali zemljo. Očiščene gobe položi v košaro. Ne shrani jih v plastično vrečko ali posodo, ker bi začele fermentirati in bi se pokvarile, še preden bi jih uspel prinesti domov.

Gobe je prijetno nabirati tudi v družbi. Neki kristjan pravi: »Najprej gremo na skupinsko oznanjevanje, nato pa radi ostanemo skupaj in uživamo v dobri družbi. Včasih jo mahnemo v bližnjo hosto nabirat gobe. Med iskanjem si pripovedujemo doživetja z oznanjevanja in pri tem navadno zelo uživamo.«

Pripravljanje gob

Gobe se da pripraviti zelo različno. Nekatere so slastne in so lahko pomemben del obroka. Mnogi imajo na primer radi ocvrte klobuke velikih odraslih šampinjonov, ki spominjajo na zrezek, ali pa na koščke narezane šampinjone, ocvrte skupaj z zelenjavo. Z aromatičnimi vrstami gob lahko izboljšamo okus mnogih jedi. Če jih ustrezno posušimo, so lahko tudi dietna oziroma zdrava hrana. Nekatere vrste so cenjene zaradi beljakovin, vitaminov in mineralov.

Gobe so hitro pokvarljive, zato jih je treba še isti dan, ko smo jih nabrali, porabiti oziroma konzervirati. Po mnenju strokovnjakov lahko neprimerno shranjene užitne gobe postanejo precej strupene. Če gob ne želite pojesti takoj, jih lahko posušite ali pa blanširate. Tako lahko z njimi začinjate jedi skozi vse leto. Več podrobnosti o tem boste našli v priročnikih o nabiranju gob.

Treba je biti previden

Če gob še nikdar niste nabirali in bi to radi poskusili, je zelo pomembno, da na začetku nekaj časa namenite skrbnemu raziskovanju. Ugotovite, katere užitne in strupene gobe rastejo v vašem okolišu. Naučite se, kako jih prepoznati. Morda se boste tudi pogovorili s kakimi strokovnjaki za glive in plesni oziroma mikologi ali pa farmacevti. Gobe nikoli ne poberite samo zato, ker je lepega videza oziroma prijetnega vonja. Če o vrsti gobe niste povsem prepričani, je ne poberite. Že ena sama strupena goba je dovolj, da je celotna jed neužitna, celo nevarna. Če vam potem, ko ste jedli gobe, postane slabo oziroma vas začne boleti glava, se nemudoma posvetujte z zdravnikom.

Ali nabirate gobe ali pa ne, lahko vedno občudujete njihovo lepoto. Ob tem se boste morda spomnili, da te kompleksne, pomembne in presenetljive stvaritve niso nastale kar po naključju. Tako kakor druga čudesa narave so dokaz o obstoju modrega in ljubečega Stvarnika. (1. Mojzesova 1:11–13; Psalm 104:24)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Smrček (Mavrah)

[Slika na strani 26]

Šitake

[Slika na strani 26]

Odrasel šampinjon

[Slika na strani 26]

Mladi šampinjoni oziroma dvotrosni kukmaki