Pobrežniki – največji popotniki sveta

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

PREDSTAVLJAJTE si, da na severu v arktični tundri preživite dva poletna meseca, ko sonce praktično nikoli ne zaide. Ko pa se približuje zima, krenete proti Južni Ameriki, Avstraliji ali južni Afriki. Preostali del leta ste ves čas na poti in po obalah vseh celin stikate za svojimi najljubšimi poslasticami. Takšno življenje iz leta v leto živijo mnogi pobrežniki sveta.

Pobrežniki so ptice, ki se rade hranijo v plitvini. * Na severni polobli se v hladnejših mesecih zbirajo v blatnih estuarijih, na peščenih ali kamnitih obalah ali na muljastih polojih *, kamor le redkokdaj zaide človeška noga. V toplejših mesecih, ko se na obale zgrinjajo turisti, se večina pobrežnikov preseli na arktična in subarktična področja, kjer jim tamkajšnje kratko poletje ponuja mir in obilico hrane, potrebne za vzrejanje mladičev.

Pobrežniki, kljub temu da niso prav posebej živahnih barv, s svojim osupljivim letom in nenavadnimi vzorci na perutih vzbujajo občudovanje pri nešteto opazovalcih. »Letijo lahko tik nad vodo, tako da se s konicami peruti rahlo dotikajo gladine, ali pa na nadmorski višini 6000 metrov ali več. Prav zares so absolutni gospodarji zraka in vetra,« opaža knjiga Shorebirds—Beautiful Beachcombers.

Številčnost prinaša varnost

Pobrežniki se tam, kjer je hrane obilo, pogosto zbirajo v velike jate. Videti je, da to počnejo zaradi varnosti. Ptice roparice, kot je na primer sokol selec, si za plen raje izberejo osamljene ptice, medtem ko jih strnjena jata ptic utegne odvrniti od napada. Poleg tega je ob nekaj tisoč budnih očeh večja verjetnost, da bo plenilec opažen pravočasno. Številni pobrežniki si dodatno zaščito poiščejo tako, da se združujejo v jate, v katerih je več vrst ptic.

Ko se jata pobrežnikov dvigne v zrak, je to presunljiv prizor. Več sto ali celo več tisoč ptic druga ob drugi leti, zavija in se obrača, se dviguje in spušča, kakor če bi jih nadzorovala neka nevidna roka. »Čudež je, da je jata več tisoč ptic zmožna pri veliki hitrosti izvajati vratolomne manevre z natančno koordiniranostjo,« piše v knjigi Handbook of the Birds of the  World. Ornitologi so, ko so na hitrih filmih preučevali jate spremenljivih prodnikov, prišli do sklepa, da utegne manever pričeti ena sama ptica, nato pa se ji pri tem hitro pridružijo še druge ptice v jati.

Ves svet je njihov

Nekateri pobrežniki so zares svetovni popotniki. Na primer veliki prodniki in beli prodniki oziroma peščenci so skoraj edine ptice, ki gnezdijo tako daleč na severu. Pobrežnike lahko najdete na obalah malodane povsod po zemlji in na svoji letni odisejadi lahko preletijo kakih 32.000 kilometrov.

Čeprav nekatere vrste pobrežnikov ne morejo plavati in na vodi nikoli ne počivajo, morajo nekateri od njih pri selitvi leteti čez oceane. Zaradi tega morajo imeti s seboj velikanske zaloge goriva – proporcionalno več kot jumbo jet, ki ima ob vzletu goriva za približno 40 odstotkov svoje teže. Kako pa se pobrežniki založijo z gorivom?

»Nabirajo si ga v obliki maščobe in na priobalnih muljastih polojih tako zelo goltajo hrano, da svojo poletno težo v nekaj tednih skoraj podvojijo,« pojasnjuje David Attenborough v knjigi The Life of Birds. »Te [maščobne] zaloge so večje, kot morda kaže ta podatek, saj se številni notranji organi, med drugim tudi možgani in drobovje, skrčijo, da se naredi prostor za to dodatno gorivo in se varčuje pri teži.«

Ena osupljiva popotnica je sibirska prosenka, ki se z Aljaske seli na Havaje. Poleg zdržljivosti, potrebne za 4500 kilometrov dolg direkten let, je njena sposobnost, da sredi oceana najde Havaje, pravi čudež ptičje navigacije. Sibirska prosenka, ki so jo strokovnjaki spremljali, je to pot preletela v manj kot štirih dnevih. Neka starejša ptica pa je z Aljaske na Havaje in nazaj letela že več kot 20-krat!

Ko ti trdoživi popotniki končno prispejo na svoja arktična  gnezdišča, jih čaka burno življenje. V dveh tednih si morajo poiskati partnerja, osvojiti teritorij in narediti gnezdo. Potem imajo približno tri tedne časa za valjenje jajc in še tri tedne za vzrejanje mladičev. Proti koncu julija znova letijo na jug.

Nevarnosti na poti

Pobrežniki se na svojih dolgih potovanjih srečajo z mnogo nevarnostmi. Ena velika nevarnost so ljudje. V 19. stoletju je naravoslovec John James Audubon poročal, da je skupina lovcev v enem samem dnevu postrelila 48.000 ameriških prosenk. Danes se je po svetu njihova populacija številčno nekoliko opomogla, toda teh ptic je verjetno še vedno manj, kot so jih ustrelili tisti dan.

Še hujša nevarnost, ki ogroža pobrežnike, je izginjanje mokrišč. Pobrežniki se ne morejo tako zlahka privaditi na njihovo izginjanje. »Vzorci gnezdenja, selitev in prezimovanja pobrežnikov so se razvili v več tisoč letih in človek jih vse prelahko spremeni ali uniči,« je pojasnjeno v knjigi Shorebirds—An Identification Guide to the Waders of the World. Preživetje milijonov pobrežnikov je odvisno od ohranitve peščice ključnih vmesnih postaj na njihovi selitveni poti.

Najboljši primer tega je Delaware Bay ob jugozahodni obali New Jerseya v Združenih državah. Tam se spomladi zbere približno stotisoč velikih prodnikov, da bi se nagoltali jajčec kraljevskega rakovca. Ptice so sestradane, saj so pravkar opravile »enega od najdaljših direktnih letov v svetu ptic«. V dveh tednih so preletele 8000 kilometrov, z jugovzhoda Brazilije v ta zaliv, pri čemer so izgubile polovico svoje teže.

Prizadevanja naravovarstvenikov bodo morda pomagala, da bodo takšne priljubljene vmesne postaje pobrežnikov ostale neokrnjene. Morda je kakšno takšno področje nedaleč stran od vašega doma. Ko boste enkrat opazovali jato pobrežnikov, kako zavija in vijuga nad valovi, ali ko boste slišali njihove klice, jih boste stežka pozabili.

Kot je zapisal naravoslovec Arthur Morris, »vse, ki radi opazujejo pobrežnike, povezuje nekaj skupnega: vsak od nas je neštetokrat stal na opustelih obalah ali polojih in opazoval jato prodnikov, ko so med letom pobliskavali s temnim in svetlim perjem ter sočasno delali zavoje in se obračali. Vsakokrat ko se to zgodi, nas prevzame občutek osuplosti in začudenja.«

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slike na strani 18]

Prekaljeni svetovni popotniki

Veliki prodniki si verjetno zaslužijo nagrado za najdaljši let. Tisti, ki gnezdijo na skrajnem severu Kanade, običajno prezimujejo bodisi v Zahodni Evropi ali na konici Južne Amerike (več kot 10.000 kilometrov stran).

[Vir slike]

KK Hui

Na Nizozemskem in v Mavretaniji so opazili jate spremenljivih prodnikov, ki so štele skoraj milijon ptic

Progastorepi kljunači se s svojih gnezdišč v Sibiriji selijo na različne konce, na Britansko otočje, v Južnoafriško republiko, na Bližnji vzhod, v Avstralijo ali na Novo Zelandijo

Bele prodnike oziroma peščence lahko vidimo tekati po obalah skoraj povsod po svetu. Nekateri gnezdijo v pasu 950 kilometrov od severnega tečaja.

[Sliki na straneh 16, 17]

Nekatere vrste pobrežnikov ne morejo počivati na vodi, zato si morajo pridobiti velike zaloge maščobe, da bi lahko preleteli obsežne oceane

[Slika na straneh 16, 17]

Beli prodniki oziroma peščenci iščejo zavetje v velikih jatah

[Slika na strani 17]

Školjkarica oziroma morska sraka

[Slika na strani 17]

Črni martinec išče hrano v močvirju

[Navedba vira slike na strani 16]

Zgornja in spodnja panoramska fotografija: © Richard Crossley/VIREO