Ali je evolucija dejstvo?

»EVOLUCIJA je dejstvo, enako kot je dejstvo vročina, ki jo oddaja sonce,« trdi profesor Richard Dawkins, eden pomembnejših evolucionističnih znanstvenikov. Seveda poizkusi in neposredna opazovanja dokazujejo, da je sonce vroče. Toda ali poizkusi in neposredna opazovanja podpirajo s takšnimi neizpodbitnimi dokazi tudi evolucijski nauk?

Preden odgovorimo na to vprašanje, je treba nekaj razčistiti. Mnogi znanstveniki pravijo, da se lahko potomci živih stvari sčasoma nekoliko spremenijo. Charles Darwin je ta proces imenoval ‚razvoj s spremembami‘. Znanstveniki takšne spremembe opazujejo neposredno in dokumentirajo s poizkusi, potem pa jih domiselno uporabijo gojitelji rastlin in vzreditelji živali. * Te spremembe lahko imamo za dejstvo. Toda znanstveniki te neznatne spremembe imenujejo »mikroevolucija«. Že samo ime pa namiguje na to, kar trdijo mnogi znanstveniki, namreč da so te neznatne spremembe dokaz za neki povsem drug pojav, ki ga ni še nihče opazoval, pojav, ki ga imenujejo makroevolucija.

Darwin se še zdaleč ni ukvarjal s spremembami, ki bi se jih dalo opazovati. V svoji znameniti knjigi Nastanek vrst je napisal: »Na vsa bitja [gledam] ne kot na posebej ustvarjena, temveč kot na neposredne potomce nekaj bitij.« Rekel je, da se je iz teh prvotnih »nekaj bitij« ali tako imenovanih enostavnih življenjskih oblik v dolgih časovnih obdobjih počasi razvilo – s ‚prav majhnimi spremembami‘ – na milijone različnih oblik življenja na Zemlji. Evolucionisti učijo, da so se te male spremembe kopičile in povzročile večje spremembe, ki so bile potrebne za to, da so iz rib nastale dvoživke in iz opic ljudje. Tem domnevnim velikim spremembam pravijo makroevolucija. Mnogim se zdi ta druga trditev razumna. Takole razmišljajo: ‚Če se lahko znotraj vrste dogajajo majhne spremembe, zakaj potem ne bi mogle z evolucijo v dolgih časovnih obdobjih nastati velike spremembe?‘ *

Makroevolucijski nauk temelji na treh glavnih domnevah:

1. Mutacije so osnova za nastanek novih vrst. *

2. Naravni izbor vodi do nastanka novih vrst.

3. Fosilna zbirka dokazuje makroevolucijske spremembe pri rastlinah in živalih.

Ali so dokazi v prid makroevoluciji tako trdni, da bi jo morali imeti za dejstvo?

Ali lahko z mutacijami nastanejo nove vrste?

Mnoge podrobnosti neke rastline ali živali so določene z navodili, zapisanimi v njenem genetskem kodu, z načrti, skritimi v jedru vsake  celice. * Raziskovalci so ugotovili, da lahko mutacije oziroma naključne spremembe genetskega koda povzročijo spremembe pri rastlinskih in živalskih potomcih. Hermann J. Muller, Nobelov nagrajenec in začetnik preučevanja mutacijske genetike, je leta 1946 dejal: »To kopičenje mnogih redkih, pretežno drobnih sprememb ni le glavna metoda umetnega izboljševanja živali in rastlin, temveč je, kar je še pomembnejše, način, s katerim je pod vodstvom naravnega izbora potekala naravna evolucija.«

Makroevolucijski nauk sloni na trditvi, da lahko z mutacijami nastanejo ne le nove vrste, temveč tudi povsem nove rastlinske in živalske družine. Ali je to pogumno trditev mogoče kako preizkusiti? Poglejmo, kaj nam glede tega pove kakih 100 let genetskega raziskovanja.

Glede na to, da naj bi že z naravnim izborom nastajale nove vrste rastlin, in to z naključnimi mutacijami, so znanstveniki v poznih 1930-ih letih z navdušenjem sprejeli zamisel, po kateri naj bi človek to počel veliko učinkoviteje z umetnim izborom mutacij, se pravi z izborom, ki bi ga sam nadzoroval. »Evforija se je razširila med večino biologov, med genetiki, še posebej pa med gojitelji rastlin in vzreditelji živali,« je v intervjuju za Prebudite se! dejal Wolf-Ekkehard Lönnig, znanstvenik z nemškega Inštituta Maxa Plancka za raziskovanje gojenja rastlin. Zakaj takšna evforija? Lönnig, ki v zvezi z rastlinami že kakih 28 let preučuje mutacijsko genetiko, je dejal: »Ti raziskovalci so menili, da je nastopil čas za korenito spremembo tradicionalnih metod gojenja rastlin in vzrejanja živali. Mislili so, da bodo lahko s spodbujanjem in izbiranjem koristnih mutacij razvili nove in boljše rastline in živali.« *

Znanstveniki v Združenih državah, Aziji in Evropi so se lotili finančno dobro podprtih raziskovalnih programov, pri čemer so uporabljali metode, s katerimi so želeli pospešiti evolucijo. In kakšni so bili rezultati več kot 40-letnega intenzivnega raziskovanja? Raziskovalec Peter von Sengbusch pravi: »Kljub velikanskim stroškom je bil poizkus, da bi z obsevanjem razvili vedno bolj produktivne vrste, na splošno neuspešen.« Lönnig je dejal: »Do osemdesetih let prejšnjega stoletja sta se upanje in evforija med znanstveniki zaradi vsesvetovnega neuspeha končala. V zahodnih državah so mutacijsko gojenje in vzrejanje kot ločeno vejo raziskovanja povsem opustili. Skoraj vsi mutanti so kazali ‚nezaželene selektivne vrednosti‘, kar pomeni, da so odmrli ali pa so bili šibkejši od divjih vrst.« *

 Kljub temu so lahko znanstveniki na podlagi podatkov, ki so jih zbrali v približno 100 letih mutacijskega raziskovanja na splošno, še posebej pa v 70 letih mutacijskega gojenja in vzrejanja, prišli do določenih sklepov glede tega, ali lahko z mutacijami nastanejo nove vrste. Lönnig je dokaze preučil in sklenil takole: »Mutacije ne morejo prvotne [rastlinske ali živalske] vrste spremeniti v povsem novo vrsto. Ta sklep se ujema z vsemi izkušnjami in rezultati mutacijskega raziskovanja v 20. stoletju kakor tudi z zakoni verjetnosti. Tako zakon ponavljajočega se variiranja namiguje na to, da imajo genetsko ustrezno definirane vrste resnične meje, ki jih z naključnimi mutacijami ni mogoče odpraviti ali prestopiti.«

Razmislimo, kaj doslej omenjena dejstva pomenijo. Če vrhunsko usposobljeni znanstveniki z umetnim spodbujanjem in izbiranjem koristnih mutacij ne morejo razviti novih vrst, ali je potem verjetno, da bi bil kak neinteligenten proces v tem uspešnejši? Kako neki naj bi makroevolucija potekala, če pa so raziskave pokazale, da se z mutacijami prvotna vrsta ne more spremeniti v povsem novo vrsto?

Ali lahko z naravnim izborom nastanejo nove vrste?

Darwin je bil prepričan, da bo naravni izbor, kakor je to sam imenoval, naklonjen tistim življenjskim oblikam, ki so najbolj prilagojene svojemu okolju, medtem ko bodo manj prilagojene oblike sčasoma izumrle. Današnji evolucionisti učijo, da so ob tem, ko so se vrste širile na nova, izolirana področja, z naravnim izborom preživele tiste vrste, ki so se zaradi genskih mutacij najbolj prilagodile novemu okolju. Zato evolucionisti trdijo, da so se te izolirane skupine sčasoma razvile v povsem nove vrste.

Kot smo že dejali, dokazi, dobljeni z raziskavami, jasno kažejo, da z mutacijami ne morejo nastati povsem nove rastlinske ali živalske vrste. Vseeno pa si poglejmo, s katerimi dokazi evolucionisti zagovarjajo svojo trditev, da naravni izbor odbira koristne mutacije za nastanek novih vrst. V brošuri, ki jo je leta 1999 izdala ameriška Državna akademija znanosti, piše: »Še posebej prepričljiv zgled speciacije [evolucije novih vrst] je 13 vrst ščinkavcev, ki jih je Darwin preučeval na Galapaškem otočju in so sedaj znani kot Darwinovi ščinkavci.«

V 1970-ih letih je skupina raziskovalcev, ki sta jo vodila Peter in Rosemary Grant, začela te ščinkavce preučevati in ugotovila, da so po enoletni suši ščinkavci, ki so imeli nekoliko večje kljune, lažje preživeli kakor tisti z manjšimi kljuni. Ker je velikost in oblika kljuna eden od glavnih dejavnikov, po katerih se teh 13 vrst ščinkavcev med seboj razlikuje, so domnevali, da so te ugotovitve pomembne. V brošuri še piše: »Grantova sta ocenila, da bi se, če bi se na otokih suša pojavljala na približno vsakih deset let, nova vrsta ščinkavcev lahko pojavila že v približno 200 letih.«

Vendar pa v tej brošuri ne omenjajo nekaterih pomembnih, toda neprijetnih dejstev. V letih po suši so ščinkavci z manjšimi kljuni spet postali številčnejši. Zato sta Peter Grant in  podiplomski študent Lisle Gibbs v znanstveni reviji Nature leta 1987 napisala, da sta videla, »kako je naravni izbor šel v povsem drugo smer«. Grant je leta 1991 napisal, da »populacija, podvržena naravnemu izboru, zaniha« ob vsaki podnebni spremembi. Raziskovalci so prav tako opazili, da so se nekatere različne »vrste« ščinkavcev med seboj parile in imele potomce, ki so lažje preživeli kakor starši. Peter in Rosemary Grant sta sklenila, da bi se, če bi se to medsebojno parjenje nadaljevalo, v 200 letih dve »vrsti« lahko združili v eno samo.

Leta 1966 je evolucijski biolog George Christopher Williams napisal: »Zdi se mi obžalovanja vredno, da je teorija naravnega izbora sprva nastala kot razlaga za evolucijske spremembe. Teorija je veliko pomembnejša kot razlaga za ohranjanje prilagojenosti.« Evolucijski teoretik Jeffrey Schwartz je leta 1999 napisal, da naravni izbor, če so Williamsovi sklepi pravilni, vrstam morda pomaga, da se prilagodijo spreminjajočim se zahtevam za obstanek, nikakor pa »ne ustvarja ničesar novega«.

Res, Darwinovi ščinkavci ne postajajo ‚nič novega‘. Še vedno so ščinkavci. In dejstvo, da se med seboj parijo, vzbuja dvom o metodah, s katerimi nekateri evolucionisti definirajo vrste. Poleg vsega pa prihaja na dan tudi dejstvo, da so lahko pri predstavljanju dokazov pristranske celo prestižne znanstvene akademije.

Ali fosilna zbirka potrjuje makroevolucijske spremembe?

Prej omenjena brošura Državne akademije znanosti daje bralcu vtis, da so fosili, ki so jih našli znanstveniki, več kot zadosten dokaz za makroevolucijo. V njej piše takole: »Med ribami in dvoživkami, med dvoživkami in plazilci, med plazilci in sesalci ter znotraj rodovne linije prvakov so odkrili toliko vmesnih oblik, da je pogosto težko določno reči, kdaj je ena vrsta prešla v drugo.«

Ta samozavestna izjava je precej presenetljiva. Zakaj? Leta 2004 so v National Geographicu fosilno zbirko primerjali z »evolucijskim filmom, pri katerem se je od vsakih 1000 slik med montažo izgubilo 999 slik«. Ali preostale »slike« zares dokazujejo proces makroevolucije? Kaj fosilna zbirka dejansko odkriva? Zagrizeni evolucionist Niles Eldredge priznava, da je iz zbirke razvidno, da se v daljših časovnih obdobjih »v večini vrst nakopiči malo ali pa sploh nič evolucijskih sprememb«.

Dozdaj so znanstveniki po vsem svetu izkopali in razvrstili že kakih 200 milijonov velikih fosilov in na milijarde mikrofosilov. Mnogi raziskovalci se strinjajo, da je iz te obsežne in podrobne zbirke razvidno, da so se vse glavne skupine živali pojavile nenadoma in da se niso skoraj nič spreminjale, pri čemer so mnoge vrste izginile enako nenadoma, kakor  so se pojavile. Biolog Jonathan Wells je potem, ko je pregledal dokaze, ki jih ponuja fosilna zbirka, napisal: »Očitno je, da na stopnji kraljestev, debel in razredov razvoj s spremembami glede na skupne prednike ni nekaj, kar bi lahko potrdili z opazovanjem. Glede na fosilne in molekularne dokaze bi rekel, da to ni niti dobro utemeljena teorija.«

Evolucija – dejstvo ali mit?

Zakaj mnogi pomembni evolucionisti vztrajajo pri tem, da je makroevolucija dejstvo? Vplivni evolucionist Richard Lewontin je potem, ko je izrazil svoje nestrinjanje z nekaterimi pogledi Richarda Dawkinsa, napisal, da so mnogi znanstveniki pripravljeni sprejeti znanstvene trditve, ki so v nasprotju z zdravo pametjo, »ker imamo važnejšo odgovornost, odgovornost do materializma«. * Mnogi znanstveniki nočejo niti pomisliti na možnost, da bi obstajal inteligenten Načrtovalec, ker si, kot se je izrazil Lewontin, »božanskega obstoja ne moremo dovoliti«.

V zvezi s tem so v Scientific Americanu citirali sociologa Rodneyja Starka, ki je dejal: »Dvesto let se že propagira zamisel, da se mora človek, če želi biti znanstvena oseba, znebiti okovov religije.« Dejal je še, da na raziskovalnih univerzah »verni ljudje molčijo«, medtem ko »jih neverni zapostavljajo«. Po Starkovih besedah »obstaja v višjih slojih [znanstvene skupnosti] sistem za nagrajevanje ljudi, ki niso verni«.

Če nauk o makroevoluciji sprejemate za dejstvo, potem morate verjeti tudi to, da agnostični oziroma ateistični znanstveniki ne bodo dovolili, da bi na njihovo razlaganje znanstvenih odkritij vplivalo njihovo osebno prepričanje. Verjeti morate, da so z mutacijami in naravnim izborom nastale vse kompleksne življenjske oblike, in to kljub dejstvu, da stoletje raziskav in preučevanje neštetih mutacij odkrivata, da se z mutacijami ni niti ena ustrezno definirana vrsta spremenila v nekaj povsem novega. Verjeti morate, da so se vsa bitja postopoma razvila iz skupnega prednika, in to kljub dejstvu, da fosilna zbirka jasno kaže, da so se glavne rastlinske in živalske vrste pojavile nenadoma in da se iz njih, niti v dolgih vekih, niso razvile druge vrste. Ali se vam zdi, da takšno prepričanje temelji na dejstvih ali na mitih?

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

»Mutacije ne morejo prvotne [rastlinske ali živalske] vrste spremeniti v povsem novo vrsto.«

[Poudarjeno besedilo na strani 16]

Darwinovi ščinkavci v najboljšem primeru kažejo na to, da se je vrsta zmožna prilagoditi podnebnim spremembam

[Poudarjeno besedilo na strani 17]

Iz fosilne zbirke je razvidno, da so se vse glavne skupine živali pojavile nenadoma in da se niso skoraj nič spreminjale

[Tabela na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KAKO SO ORGANIZMI KLASIFICIRANI

Organizmi so klasificirani v vse obširnejše skupine, od posameznih vrst do kraljestev. * Primerjajte na primer klasifikacijo ljudi in vinskih mušic, navedeno v spodnji tabeli.

LJUDJE VINSKE MUŠICE

Vrsta sapiens melanogaster

Rod Homo Drosophila

Družina človečnjaki Drosophilidae

Red prvaki dvokrilci

Razred sesalci žuželke

Deblo strunarji lenonožci

Kraljestvo živali živali

[Podčrtna opomba]

[Vir slike]

Tabela je povzeta po knjigi Jonathana Wellsa Icons of Evolution—Science or Myth? Why Much of What We Teach About Evolution Is Wrong.

[Sliki na strani 15]

Čeprav je mutirana vinska mušica (na vrhu) deformirana, je še vedno vinska mušica

[Vir slike]

© Dr. Jeremy Burgess/Photo Researchers, Inc.

[Slike na strani 15]

Mutacijski poizkusi na rastlinah so vedno znova pokazali, da je število novih mutantov postopoma upadlo, medtem ko so se istovrstni mutanti redno pojavljali (mutant na sliki ima večje cvetove)

[Navedba vira slike na strani 13]

From a Photograph by Mrs. J. M. Cameron/U.S. National Archives photo

[Navedba vira slike na strani 16]

Glave ščinkavcev: © Dr. Jeremy Burgess/Photo Researchers, Inc.

[Navedba vira slike na strani 17]

Dinozaver: © Pat Canova/Index Stock Imagery; fosili: GOH CHAI HIN/AFP/Getty Images