Biblijsko gledišče

Ali je ponižnost šibkost ali vrlina?

PONOSNE in drzne ljudi svet pogosto prikazuje kot takšne, ki so vredni posnemanja. Ponižni in krotki pa ponavadi veljajo za šibke, bojazljive ali klečeplazne. Toda ali je iskrena ponižnost res šibkost? In ali je ponos pravzaprav vrlina? Kaj o tem piše v Bibliji?

Na začetku je treba omeniti, da po Bibliji ponos ni vedno napačen. Kristjani bi denimo morali biti ponosni na to, da je Jehova njihov Bog in da jih pozna. (Psalm 47:4; Jeremija 9:24; 2. Tesaloničanom 1:3, 4) Starši so lahko ponosni na svoje otroke, če so ti zgledni v krščanskem vedenju ter pogumno in neomajno stojijo na strani pravega čaščenja. (Pregovori 27:11) Vendar ima ponos tudi svojo temno plat.

Ponos in ponižnost od blizu

Po neki definiciji je ponosen človek tisti, ki je domišljav. Takšen ponos ga navdaja z neprimernim občutkom vzvišenosti in lastne pomembnosti bodisi zaradi lepote, rase, družbenega položaja, nadarjenosti ali bogastva. (Jakob 4:13–16) V Bibliji piše, da bodo ljudje »prevzetni«. (2. Timoteju 3:4) Z drugimi besedami, o sebi bodo imeli pretirano dobro mnenje, in to neupravičeno.

Po drugi strani pa ponižni ljudje skušajo nase gledati pošteno in objektivno ter priznajo, da so nepopolni in da je Bog mnogo višji od njih. (1. Petrovo 5:6) To pa še ni vse. Veseli so, ko pri drugih vidijo boljše lastnosti, kot jih imajo sami, in jim jih privoščijo. (Filipljanom 2:3) Zato jih ne razjeda ne zavist ne ljubosumje. (Galačanom 5:26) Očitno je torej, da pristna ponižnost prispeva k dobrim medsebojnim odnosom ter k posameznikovi čustveni varnosti in uravnovešenosti.

Premislite o Jezusu. Preden je prišel na zemljo, je bil v nebesih mogočno duhovno bitje. Kot človek je bil popoln in brezgrešen. (Janez 17:5; 1. Petrovo 2:21, 22) Bil je neprekosljiv v sposobnostih, inteligenci in spoznanju. Vseeno se ni s tem nikoli ponašal, temveč je vedno ostal ponižen. (Filipljanom 2:6) Ob neki priložnosti je svojim apostolom celo umil noge. Iskreno se je zanimal tudi za otroke. (Luka 18:15, 16; Janez 13:4, 5) Pravzaprav je z otrokom ob sebi nekoč dejal: »Kdor se torej poniža kakor ta otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu.« (Matej 18:2–4) Da, v očeh Jezusa in njegovega Očeta prava veličina  izvira iz ponižnosti, in ne iz ponosa. (Jakob 4:10)

Ponižnost je vrlina

Jezus je bil resda zgled ponižnosti, vendar nikakor ni bil klečeplazec ali bojazljiv slabič. Pogumno je govoril resnico in se ni niti malo bal človeka. (Matej 23:1–33; Janez 8:13, 44–47; 19:10, 11) Zato so ga spoštovali celo nekateri njegovi nasprotniki. (Marko 12:13, 17; 15:5) Nikoli pa ni bil oblasten. S ponižnostjo, prijaznostjo in z ljubeznijo je druge nežno pritegnil in s tem osvojil njihovo srce, česar mu s ponosom nikoli ne bi uspelo. (Matej 11:28–30; Janez 13:1; 2. Korinčanom 5:14, 15) Celo danes se na milijone ljudi zvestovdano podreja Kristusu, ker ga iskreno ljubijo in močno spoštujejo. (Razodetje 7:9, 10)

Božja Beseda ljudi spodbuja, naj bodo ponižni, saj so tisti s ponižnim srcem pripravljeni sprejeti nasvet in jih je veselje poučevati. (Luka 10:21; Kološanom 3:10, 12) Podobno kot Apolo, krščanski učitelj iz prvega stoletja, ki je imel dar govora, z veseljem prilagodijo svoj pogled novim in točnim informacijam. (Apostolska dela 18:24–26) Ni jih strah spraševati, medtem ko ponosni ljudje tega pogosto ne storijo, saj se bojijo, da bi se razkrila njihova nevednost.

Premislite o etiopskem evnuhu iz prvega stoletja, ki ga je begal neki odlomek iz Pisma. »Ali res razumeš to, kar bereš?« ga je vprašal krščanski učenec Filip. Etiopijec je odvrnil: »Le kako naj bi razumel, če me kdo ne pouči?« Kakšna ponižnost! Še posebej če imamo v mislih, da je bil ta evnuh v svoji deželi najbrž pomemben človek. Ker je bil ponižen, je lahko dobro razumel Božjo Besedo. (Apostolska dela 8:26–38)

Etiopijec je bil povsem drugačen od judovskih pismoukov in farizejev, ki so se imeli za verske pomembneže svojega časa. (Matej 23:5–7) Namesto da bi Jezusu in njegovim sledilcem ponižno prisluhnili, so se jim posmehovali in na njih iskali napake. Zaradi ponosa so ostali v duhovni temi. (Janez 7:32, 47–49; Apostolska dela 5:29–33)

Ste podobni voljni glini ali trdi glini?

Biblija primerja Jehova z lončarjem, ljudi pa z glino. (Izaija 64:8) Ponižnost ljudem pomaga, da so kakor voljna glina, ki jo lahko Bog oblikuje v želeno posodo. Prevzetni ljudje pa so kakor suha in trda glina, ki se lahko samo še lomi. Slab zgled trde gline je ponosen faraon starodavnega Egipta, ki je Jehovu kljuboval celo za ceno svojega življenja. (2. Mojzesova 5:2; 9:17, SSP; Psalm 136:15) Faraonov tragičen konec dobro ponazarja pregovor »Pred pogubo prevzetnost in pred padcem napuh«. (Pregovori 16:18)

Prej omenjeno seveda ne pomeni, da Božje ljudstvo nima nikoli težav s ponosom. Jezusovi apostoli so se denimo pogosto prepirali o tem, kdo od njih je največji. (Luka 22:24–27) Kljub temu se niso prevzeli, temveč so poslušali Jezusa in navsezadnje spremenili svoje gledišče.

»Plačilo krotkosti in strahu GOSPODOVEGA je bogastvo in čast in življenje,« je napisal Salomon. (Pregovori 22:4) Res imamo veliko dobrih razlogov za to, da smo ponižni! Ta privlačna lastnost nas ne naredi le močne, ampak nam tudi pomaga, da si pridobimo Božjo naklonjenost in nagrado, večno življenje. (2. Samuelova 22:28, Ekumenska izdaja; Jakob 4:10)

ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI?

▪ Ali je ponos vedno napačen? (2. Tesaloničanom 1:3, 4)

▪ Kako lahko ponižnost prispeva k učenju? (Apostolska dela 8:26–38)

▪ Ali morajo ponižnost negovati tudi Božji služabniki? (Luka 22:24–27)

▪ Kakšna prihodnost čaka ponižne? (Pregovori 22:4)

[Slika na straneh 20, 21]

Jezus je pritegnil otroke, ker je bil ponižen