Odločila sem se za boljšo kariero

Pripoveduje Sonia Acuña Quevedo

V banki so mi ponudili napredovanje. S tem bi si pridobila določen ugled in višjo plačo. A ravno takrat sem dobila povabilo, naj kot pionirka polnočasno služim v oddaljeni občini. Sedaj, ko se po 32 letih ozrem nazaj, vem, da sem se modro odločila.

MOJA mama je bila vzgojena kot katoličanka, vendar so jo obhajali dvomi o cerkvenih naukih. ‚Zakaj je treba častiti podobe, ki so zgolj izdelek človeških rok?‘ se je spraševala. Ker ji je bila verska resnica pomembna, je odgovore iskala zdaj v eni, zdaj v drugi veri, toda brez uspeha.

Nekega dne, ko je sedela pred našo hišo v Tuxtli v Mehiki in se prepuščala prijetnemu pihljanju vetriča, je k njej pristopil Jehovov pričevalec. Vsa navdušena nad njegovimi svetopisemskimi odgovori je privolila, da ponovno pride. Ko se je oglasil, ga je pričakala z adventističnim pastorjem, katoliškim duhovnikom in nazarenskim pridigarjem. Sprožila je vprašanje o šabatu, zadovoljujoč svetopisemski odgovor pa ji je dal samo Priča. Pravzaprav je le on imel s seboj Sveto pismo! Mama se je leta 1956, že po šestih mesecih preučevanja Biblije, krstila in tako postala Jehovova priča. Takrat mi je bilo osem let.

Zaskrbljen oče

Oče ni imel nič proti, da mama preučuje Biblijo. Toda ko je začela poučevati nas štiri otroke – dva fanta in dve dekleti – ter obiskovati krščanske shode, ji je uničil literaturo. Prepričan je bil, da so nas Priče zavedli na napačno pot, zato je skušal s katoliško Biblijo dokazati, da so v svoj prevod zmotno vstavili Božje ime Jehova. A potem ko mu je mama ravno to ime pokazala v njegovi Bibliji, je osupnil in na Priče začel gledati drugače. (Psalm 83:18)

V Mehiki je dekletov 15. rojstni dan prav poseben dogodek. Ker pa praznovanje rojstnih dni ni svetopisemsko, jih nisem več obhajala. * Toda oče je vztrajal, da zame naredi nekaj posebnega. O zadevi sem premislila in mu dejala: »Želim, da si ti moje darilo, tako da prideš z menoj na naslednji zbor Jehovovih prič.« Privolil je in se začel vse bolj zanimati za Biblijo.

Neke noči, potem ko je divjala huda nevihta, se je oče močno poškodoval, ker se je dotaknil pretrganega električnega kabla. Med okrevanjem v bolnišnici so Priče zanj skrbeli 24 ur na dan. Tega, kako mu je bratovščina izkazovala ljubezen, ni nikoli pozabil. Kasneje je začel sodelovati v oznanjevanju in posvetil svoje življenje Jehovu. Na žalost je 30. septembra 1975, samo mesec dni preden bi se krstil, umrl. Kako zelo hrepenimo po tem, da ga bomo spet objeli, ko bo vstal od mrtvih! (Apostolska dela 24:15)

Spodbudno družinsko okolje

Moja starejša sestra, Carmen, je polnočasno službo vedno zelo cenila. Kmalu po tem, ko se je leta 1967 krstila, je postala redna pionirka in vsak mesec oznanjevala okoli 100 ur. Kasneje se je preselila v mesto Toluca v osrednji Mehiki. Jaz sem se po končanem šolanju zaposlila v banki. Krstila sem se 18. julija 1970.

 Carmen je bila v polnočasni službi zelo srečna, zato me je spodbudila, naj se ji v Toluci pridružim. Ravno o tem sem premišljevala nekega dne, ko sem poslušala predavanje, v katerem je bilo omenjeno, da bi morali Jezusovi sledilci s svojim dragocenim duhovnim imetjem slaviti Boga. (Matej 25:14–30) Vprašala sem se: ‚Ali s svojim duhovnim imetjem, ki mi je zaupano, dobro ravnam?‘ Takšno razmišljanje je v meni podžgalo željo, da bi za Jehova naredila več.

Na razpotju

Leta 1974 sem oddala prošnjo, da bi kot pionirka služila na drugem področju. Kmalu zatem me je v službo poklical neki krščanski starešina iz Toluce. »Čakamo te. Zakaj ne prideš?« je vprašal. Na moje presenečenje sem bila v Toluci postavljena za posebno pionirko, vendar se je dodelitveno pismo očitno izgubilo nekje med pošto. (Posebni pionirji so pripravljeni polnočasno služiti, kamor koli jih pošlje Jehovova organizacija.)

Banko sem nemudoma obvestila o tem, da odhajam. »Samo malo, Sonia,« mi je rekel šef in mahal z nekim papirjem. »Pravkar smo prejeli obvestilo, da ste skupaj s šestimi drugimi ženskami izbrani za pomočnico direktorja. Naše podjetje ni še nikoli prej na takšen položaj postavilo ženske. Mar ne boste sprejeli?« Kot sem dejala že na začetku, bi si s tem napredovanjem pridobila določen ugled in višjo plačo. Kljub temu sem se šefu lepo zahvalila in mu dejala, da sem odločena več služiti Bogu. »Potem pa kar tako naprej,« je rekel. »Toda ne pozabite: v banki bodo za vas vedno odprta vrata, če boste želeli službo.« Dva dni kasneje sem že bila v Toluci.

V Mehiki kot posebna pionirka

Pridružila sem se Carmen, ki je v Toluci že dve leti služila kot posebna pionirka. Kako srečni sva bili, da sva bili spet skupaj! Toda najinega sodelovanja je bilo kmalu konec. Čez tri mesece je imela mama nesrečo in je potrebovala nenehno oskrbo na domu. S Carmen sva se posvetovali s podružničnim uradom Jehovovih prič in se dogovorili, da se Carmen vrne domov in skrbi za mamo. To je počela naslednjih 17 let. Medtem je redno pionirala. Biblijske učence je vabila na dom, tako da je lahko ostala pri mami in ji pomagala.

Leta 1976 sem bila dodeljena v Tecamachalco, mesto nasprotij – revni ljudje so živeli na eni strani mesta, bogati pa na drugi. Začela sem preučevati Biblijo z neko ostarelo gospo, ki se ni nikoli poročila in je živela pri svojem premožnem bratu. Ko mu je rekla, da želi postati Priča, ji je zagrozil, da jo bo izgnal. Ta ponižna ženska ni bila zaradi tega prav nič prestrašena. Potem ko se je krstila, je njen brat izpolnil svojo grožnjo. Čeprav je bila takrat stara že 86 let, je povsem zaupala Jehovu. Zanjo so skrbeli bratje in sestre iz občine. Ostala je zvesta vse do smrti.

Najprej šola Gilead, potem Bolivija

V Tecamachalcu sem preživela pet čudovitih let. Nato sem prejela vabilo v prvi razred podružnične šole Gilead v Mehiki. Kot že sámo ime pove, je to podružnica, sama šola pa ima svoj sedež v New Yorku. Mama in Carmen sta vztrajali, naj se na vabilo odzovem, in tako sem se res odpravila v podružnični urad v Ciudad de Mexico na desettedensko šolanje. To je bil v duhovnem pogledu vrhunec mojega življenja. Naš razred je diplomiral 1. februarja 1981. Skupaj s Enriqueto Ayala (sedaj Fernández) sem bila dodeljena v Bolivijo, v mesto La Paz.

Na letališču naj bi naju pričakali bratje, vendar ko sva prišli, jih ni bilo. »Zakaj bi zapravljali čas?« sva si rekli in pričeli oznanjevati ljudem na letališču. Po treh prijetnih urah sva se srečali z brati iz podružnice. Opravičili so se nama in dejali, da je bil na cestah zastoj zaradi karnevala.

Oznanjevanje nad oblaki

La Paz leži na okoli 3600 metrih nadmorske višine, zato smo bili večino dni nad oblaki. Zaradi redkega zraka je bilo težko dihati in že po kratkem oznanjevanju sem bila povsem izčrpana.  Čeprav je trajalo eno leto, da sem se navadila na visoko nadmorsko višino, so Jehovovi blagoslovi daleč odtehtali vse telesne napore. Naj povem primer. Nekega dopoldneva leta 1984 sem se povzpela na skalnato pobočje, da bi prišla do hiše, ki je stala na samem vrhu. Že skoraj brez moči sem potrkala na vrata. Odprla je neka gospa, s katero sem se nato prav prijetno pogovarjala. Na koncu sem ji dejala, da se bom čez nekaj dni vrnila.

»Dvomim,« je rekla. Vendar sem prišla in gospa me je vprašala, ali bi lahko njeno hčerko poučevala o Bibliji. »To je odgovornost staršev,« sem dejala. »Toda lahko vam pri tem pomagam, če želite.« Strinjala se je in tudi sama sprejela biblijski pouk. Ker je bila nepismena, sva najprej začeli pregledovati knjižico Learn to Read and Write (Učiti se branja in pisanja), ki so jo ravno za to izdali Jehovove priče.

Sčasoma se je družina povečala na osem otrok. Ko sem prihajala na obiske, so se nekateri otroci postavili v živo verigo, da so mi pomagali priti navkreber. Navsezadnje je vsa družina začela služiti Jehovu – oče, mama in osem otrok. Tri hčere še danes pionirajo, eden od sinov pa je občinski starešina. Oče je vse do smrti leta 2000 v občini služil kot strežni služabnik. Srce mi kar poskoči od veselja, ko pomislim na to čudovito družino in njeno zvestobo! Hvaležna sem Jehovu, da sem ji lahko pomagala.

Znova s Carmen

Carmen je bila po mamini smrti leta 1997 znova povabljena, naj postane posebna pionirka. Leta 1998 je bila dodeljena v Cochabambo, bolivijsko mesto, kjer sem takrat služila tudi jaz. Po 18 letih sva bili znova skupaj! Carmen je dobila tudi status misijonarke. V Cochabambi sva se imeli zelo lepo. To mesto ima zelo blago podnebje, zato pravijo, da od tam lastovke nikoli ne odletijo! Sedaj služiva v prelepem bolivijskem mestu Sucre, ki ima 220.000 prebivalcev in leži v dolini na precej visoki nadmorski višini. V tem mestu, ki so mu nekoč rekli »mali Vatikan«, saj je bilo tam veliko katoliških cerkva, je zdaj pet občin Jehovovih prič.

Skupaj s Carmen zdaj pionirava že več kot 60 let in sva imeli edinstveno prednost, da sva že preko sto ljudem pomagali do krsta. Da, služenje Jehovu iz vse duše je brez dvoma najbolj nagrajujoče življenje, kar jih je! (Marko 12:30)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 15]

Da bi preučevala s to družino, sem se morala povzpeti po skalnatem pobočju

[Slika na strani 15]

Midve s Carmen (desno) na oznanjevanju