Zakaj sem zapustil cirkus

Pripoveduje Marcelo Neím

RODIL sem se v Montevideu v Urugvaju. Čeprav sta bila moja starša verna, nista pripadala nobeni religiji. Ko sem bil star šest let, mi je v nesreči umrla mama, zato so me vzgajali sorodniki, ki so mi skušali vcepiti moralna načela. Pri dvajsetih sem se odločil, da bom potoval ter spoznaval različne dežele in kulture.

V Kolumbiji sem pričel delati kot pomočnik v cirkusih. Opazil sem, kako srečni so bili videti cirkuški artisti, ko so jim množice ploskale, in zaželel sem si, da bi postal eden izmed njih. Zato sem začel vaditi akrobacije na kolesu. Postopoma sem vadil na vedno manjšem kolesu, tako da sem na koncu imel kolo, veliko kot moja dlan – merilo je le 12 centimetrov in je bilo eno najmanjših na svetu. Po večjem delu Južne Amerike sem sčasoma postal precej priljubljen. Pri 25 letih sem odšel v Mehiko in tam delal v številnih cirkusih.

Moje življenje se korenito spremeni

Rad sem imel cirkuško življenje. Med drugim smo veliko potovali, spali v luksuznih hotelih in jedli v najboljših restavracijah. Toda obenem sem čutil, da je moje življenje prazno. Nisem vedel, kaj bo prinesla prihodnost. Nekega popoldneva pa se mi je življenje povsem spremenilo. Voditelj programa v cirkusu je dobil knjigo z naslovom Razodetje – pred nami je njegov veliki vrhunec! * in jo dal meni. Po koncu predstave sem jo vzel v roke in jo bral do zgodnjih jutranjih ur. Čeprav sem jo stežka razumel, me je prevzelo pojasnilo o škrlatni zveri in vlačugi iz biblijske knjige Razodetje. (Razodetje 17:3–18:8) Nato sem med čiščenjem počitniške prikolice, ki sem jo kupil, našel še eno knjigo istega izdajatelja z naslovom Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji.* Bila je lažje razumljiva in takoj sem doumel, da moram oznanjevati. Zato sem se o tem, kar sem zvedel, nemudoma začel pogovarjati z vsakim, ki sem ga srečal.

Sčasoma sem začutil potrebo, da poiščem Jehovove priče. Mlada Priča, ki je mojemu cirkuškemu prijatelju pustila knjigo Vrhunec Razodetja, je vanjo zapisala svojo telefonsko številko.  Poklical sem jo in njen oče me je povabil na zborovanje Jehovovih prič v Tijuani (Mehika). Name je naredilo vtis ljubeče vzdušje, ki sem ga tam opazil, in prepričan sem bil, da je to prava vera. Kjer koli smo s cirkusom gostovali, sem obiskal krajevno kraljestveno dvorano in si priskrbel literaturo, ki sem jo potem razdeljeval.

Zgodilo se je tudi nekaj, kar me je še bolj prepričalo, da sem na pravi poti. Priče so me povabili na slovesnost v spomin na Kristusovo smrt in mi pojasnili, kako pomembno je za kristjane, da se je udeležijo. Toda v cirkusu smo imeli otvoritveni večer, zato sem menil, da se na povabilo nikakor ne bom mogel odzvati. O tem sem vneto molil k Jehovu in zgodilo se je nekaj presenetljivega. Dve uri pred predstavo je zmanjkalo elektrike! Tako sem lahko odšel na spominsko slovesnost in se kasneje vrnil v cirkus ter izvedel svojo točko. Zdelo se mi je, da je Jehova odgovoril na mojo molitev.

Nekoč sem v banki čakal v vrsti in medtem ponujal traktate. Opazil me je neki krščanski starešina in me pohvalil za gorečnost. Spodbudil me je, naj se pridružim občini in tako oznanjujem organizirano. Ljubeče mi je pojasnil, da moram za to spremeniti življenje. Ko sem to tudi nameraval storiti, so mi v nekem cirkusu v Združenih državah ponudili dobro plačano službo. Moje srce je bilo razdeljeno. Želel sem si v Združene države, toda če bi ponudbo sprejel, nisem vedel, kaj se bo zgodilo z življenjsko potjo, ki sem si jo ravno tedaj začrtal. To je bila moja prva preizkušnja in nisem želel razočarati Jehova. Zato sem zapustil cirkus, čeprav so bili moji sodelavci nad tem osupli, in pričel sodelovati z občino. Ostrigel sem si dolge lase in tudi drugače spremenil življenjski slog, da bi lahko služil Jehovu.

Živim zadovoljno in ne obžalujem ničesar

Leta 1997, malo preden sem se krstil kot Jehovova priča, me je doletela druga preizkušnja. Znova sem dobil priložnost, da odidem v Združene države. Tokrat naj bi igral v priljubljeni televizijski oddaji v Miamiju, poravnali pa bi mi tudi stroške potovanja in bivanja. Vendar sem se želel krstiti in tako potrditi svojo posvetitev Jehovu. Zato sem na veliko presenečenje organizatorjev oddaje ponudbo zavrnil.

Včasih me kdo vpraša, ali kaj obžalujem odločitev, da sem zapustil cirkus. Odgovorim jim, da Jehovovega prijateljstva in ljubezni nikdar ne bi zamenjal za prejšnje življenje. Čeprav mi moj novi poklic polnočasnega krščanskega oznanjevalca v tem svetu ne prinaša aplavza, slave in bogastva, v sebi nič več ne čutim praznine. Imam namreč dragoceno upanje, da bom živel na rajski zemlji in da bom prisrčno sprejel svojo mamo, ko bo obujena. (Janez 5:28, 29)

[Podčrtna opomba]