A mi lahko kdo posodi svinčnik?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

JE POCENI, takoj nared za uporabo in čisto lahek. Vtaknemo ga lahko kar v žep. Ni ga treba z ničimer napajati ali ga kam priklapljati, nikoli ne pušča in njegove sledi se dajo zlahka zbrisati. Z njim se otroci učijo pisati, vešči umetniki ga vihtijo med ustvarjanjem mojstrovin, večina izmed nas pa ga ima vedno kje pri roki, zato da si dela beležke. Da, preprost svinčnik je eno izmed najbolj dostopnih in razširjenih pisal na svetu. Presenetljiva zgodba o njegovi iznajdbi in razvoju se začne z naključnim odkritjem na angleškem podeželju.

Črni svinec

V 16. stoletju so na pobočju ob dolini Borrowdale v Lake Districtu na severu Anglije naleteli na kose nenavadne temne snovi. Rudnina je bila sicer podobna premogu, vendar negorljiva. Na podlagi za pisanje je puščala temno sled kovinskega sijaja, ki se je dala zlahka izbrisati. Sprva so to snov imenovali kar črni svinec ali plumbago, kar pomeni »podoben svincu«. Rudnina je bila mastna, zato so ljudje njene kose ovili v ovčjo kožo ali pa jo nalomili na kratke palice in jih obdali z vrvjo ali s kakim trakom. Ni znano, kdo se je prvi spomnil, da ta temni svinec vtakne v leseno držalo, toda v 1560-ih letih so najpreprostejši svinčniki že prispeli na evropsko celino.

Kmalu so začeli črni svinec izkopavati in izvažati, saj so po njem na veliko povpraševali umetniki. V 17. stoletju so ga uporabljali že tako rekoč povsod. V istem obdobju so izdelovalci svinčnikov skušali iz črnega svinca razviti boljše pisalo. Rudnina iz Borrowdala je bila čista in dostopna, zato je bila lahek plen za tatove in preprodajalce. Zaradi tega je britanski parlament leta 1752 izdal zakon, s katerim je določil, da bo vsak, ki ukrade to rudnino, kaznovan z zaporom ali pa bo pregnan v kazensko kolonijo.

Leta 1779 je švedski kemik Carl W. Scheele prišel do presenetljivega odkritja – tako  imenovani črni svinec sploh ni bil svinec, temveč mehki čisti ogljik. Deset let kasneje je nemški geolog Abraham G. Werner to rudnino poimenoval grafit. Naziv izvira iz grške besede graphein, kar pomeni »pisati«. Svinčniki torej nimajo nič skupnega s svojim imenom, saj v njih ni niti trohice svinca!

Preteklost svinčnika

Veliko let so svinčnike izdelovali samo iz angleškega grafita, saj je bil tako čist, da ga ni bilo treba dodatno obdelovati. Na evropski celini je bil grafit slabše kakovosti, zato so izdelovalci svinčnikov iskali načine, kako bi ga izboljšali. Francoski inženir Nicolas-Jacques Conté je drobno zmlet grafit zmešal z glino, maso oblikoval v palčke in jih zapekel. S tem da je grafit in glino mešal v različnih razmerjih, je lahko izdelal grafitne mine različno temnih odtenkov. Takšen postopek je še danes v uporabi. Conté je svoje odkritje patentiral leta 1795.

V 19. stoletju je izdelovanje svinčnikov postalo velik posel. Grafit so odkrili v številnih krajih, tudi Sibiriji, Nemčiji in na področju današnje Češke. V Nemčiji in kasneje v Združenih državah Amerike so odprli številne tovarne. Zaradi mehanizacije in množične proizvodnje so se cene znižale. Na začetku 20. stoletja je že vsak šolar uporabljal svinčnik – v Združenih državah Amerike so mu rekli neobarvan »svinčnik za en cent«.

Sodoben svinčnik

Letno se po vsem svetu izdela na milijarde svinčnikov. Postali so izpopolnjeno in vsestransko pisalo za pisanje in risanje. S standardnim lesenim svinčnikom lahko narišemo več kot 56 kilometrov dolgo črto oziroma napišemo 45.000 besed. Tehnični svinčniki, ki so bodisi kovinski ali plastični, imajo tanke grafitne mine, ki jih ni treba nikoli šiliti. Pri barvnih svinčnikih imajo grafitne mine dodane pigmente številnih barvnih odtenkov.

Vsestranski, trpežen, enostaven in uporaben – nič ne kaže, da bi temu preprostemu svinčniku kaj kmalu odklenkalo. Zato boste še leta in leta bodisi doma ali v službi utegnili slišati vprašanje: »A mi lahko kdo posodi svinčnik?«

[Okvir/slika na strani 13]

KAKO NASTANE SVINČNIK?

Zmes iz drobno zmletega grafita, gline in vode steče skozi ozko kovinsko cevko in pride ven v obliki dolgega špageta. Grafitno mino po sušenju, rezanju in žganju potopijo v vroče olje in vosek. Les, ponavadi cedrovino, ki se zlahka šili, narežejo na letvice. Vsaka letvica je široka in ravna lesena ploščica, ki ima več utorov in je debela za pol svinčnika. Grafitne mine položijo v utore ene letvice, drugo pa premažejo z lepilom in pritisnejo na prvo. Ko se lepilo posuši, iz letvic izrežejo svinčnike. Sledi še izoblikovanje, smirkanje, barvanje ter vtiskovanje proizvajalčevega zaščitnega znaka in drugih podrobnosti, nakar je povsem gladek svinčnik nared za uporabo. Včasih mu na en konec dodajo radirko.

[Vir slike]

Faber-Castell AG

[Okvir/slika na strani 14]

KATERI SVINČNIK NAJ UPORABIM?

Da bi izbrali pravi svinčnik, bodite pozorni na črko oziroma številko, ki je natisnjena na svinčniku, saj nakazuje stopnjo trdote. Mehkejša ko je grafitna mina, temneje piše.

HB je splošno uporaben svinčnik z grafitno mino srednje trdote.

B označuje mehkejše grafitne mine. Številka, recimo 2B ali 6B, nakazuje stopnjo trdote – višja ko je številka, mehkejša je grafitna mina.

H označuje trše grafitne mine. Višja ko je številka, denimo 2H, 4H, 6H in tako naprej, trša je grafitna mina.

F označuje finost.

V nekaterih državah imajo drugačen sistem označevanja. V Združenih državah Amerike je na primer svinčnik s številko 2 pravzaprav HB. Višja ko je številka, trša je grafitna mina.