Španska armada in njena plovba v smrt

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

PRED več kot štiristo leti sta se v ozkem Rokavskem prelivu spopadli dve floti. Bitka je potekala med protestanti in katoličani ter je bila del boja, ki se je vnel v 16. stoletju med vojsko angleške protestantske kraljice Elizabete I. in vojsko španskega katoliškega kralja Filipa II. V knjigi The Defeat of the Spanish Armada piše: »Za takratne ljudi je bil ta angleško-španski spopad v prelivu [. . .] dokončni boj med silami svetlobe in teme.«

Angleži, ki so živeli v tistih dneh, so špansko »nepremagljivo« armado opisali kot »največjo pomorsko silo, kar so jih kdaj videli na odprtem morju«. Toda odprava, na katero je odplula ta armada, se je v resnici izkazala za tragično napako – še posebej za tisoče, ki so izgubili življenje. Kaj je hotela armada doseči in zakaj ji je cilj spodletel?

Zakaj so kovali načrte za napad?

Španske ladje so bile že leta in leta tarče plenilskih angleških piratov. Angleška kraljica Elizabeta je dejavno podpirala Nizozemce pri njihovem uporu proti španski oblasti. Poleg tega se je katoliški kralj Filip II. čutil dolžnega, da katoličanom v Angliji pomaga iz dežele iztrebiti protestantsko »krivoverstvo«, ki se je čedalje bolj širilo. Zato je bilo v armadi še kakih 180 duhovnikov in verskih svetovalcev. Tudi ko je bila celotna posadka armade že vkrcana, se je moral vsak moški spovedati duhovniku in sprejeti obhajilo.

Versko ozračje Španije in razpoloženje njenega kralja je dobro utelešal ugledni španski jezuit Pedro de Ribadeneyra, ki je rekel: »Naš Gospod Bog, čigar obstoj zagovarjamo in branimo presveto vero, bo šel pred nami – in s takšnim poveljnikom  na čelu se nimamo česa bati.« Angleži so po drugi strani upali, da bodo z dokončno zmago dobili priložnost sunkovito razširiti protestantske ideje po vsej Evropi.

Načrt za napad, ki ga je izdelal španski kralj, je bil videti enostaven. Armadi je naročil, naj pluje do Rokavskega preliva ter se poveže z vojvodom Parmskim in njegovimi 30.000 izkušenimi vojaki, ki so bili nameščeni v Flandriji. * Združeni sili bi nato prečkali preliv, se izkrcali na obali Essexa ter marširali do Londona. Filip je predvideval, da se bodo angleški katoličani uprli svoji protestantski kraljici in se trumoma pridružili njegovi vojski.

Filipov načrt pa je imel resne pomanjkljivosti. Ker se je kralj preveč zanašal na Božjo pomoč in vodstvo, je spregledal dve glavni oviri – moč angleške mornarice in težavo, ko bo njegova vojska skušala počakati vojvoda Parmskega in njegove vojake, saj jim ne bo na voljo dovolj globoko sidrišče, kjer bi se lahko sestali.

Številčna, a okorna flota

Filip je za poveljnika armade postavil vojvoda Medina Sidonia. Čeprav je ta imel malo pomorskih izkušenj, je bil učinkovit organizator. Izkušeni kapitani so začeli z njim hitro in dobro sodelovati. Skupaj so sestavili vojaško silo in se po svojih najboljših močeh potrudili, da so številčni floti priskrbeli živila. Do potankosti so se dogovorili za signale, določili povelja za plovbo in odredili, kakšne bodo formacije, tako da bi bila njihova mednarodna vojska karseda povezana.

Armado je sestavljalo 130 ladij, skoraj 20.000 vojakov in 8.000 mornarjev. Iz lizbonskega pristanišča so navsezadnje odpluli 29. maja 1588. Toda zaradi močnega nasprotnega vetra in neurja so se morali ustaviti v La Coruñi na severozahodu Španije, da so popravili škodo in dopolnili zaloge živil. Vojvoda Medina Sidonia je postal zaskrbljen, saj se je hrana začela kvariti, njegovi možje pa so zbolevali, zato je kralju odkrito pisal o svojih črnih slutnjah, ki so ga spreletavale v zvezi s celotno odpravo. Vendar je Filip vztrajal, naj vojvoda ravna po načrtu. Tako se je okorno bojno ladjevje prebijalo naprej in po dveh mesecih, odkar je zapustilo Lizbono, končno priplulo do Rokavskega preliva.

 Bitke v Rokavskem prelivu

Ko je španska flota priplula v bližino obale Plymouth na jugozahodu Anglije, so jo Angleži že čakali. Na obeh straneh je bilo približno enako število ladij, razlikovale pa so se po obliki. Španske ladje so bile visoke in so imele na palubi številne topove s kratkim dometom. Na vsakem koncu ladje je stala velika oklopna topovska kupola, zato so bile videti kakor plavajoče trdnjave. Španska pomorska taktika je od vojakov zahtevala, da naskočijo sovražnikove ladje in jih zavzamejo. Angleške ladje so bile nižje in hitrejše, z več daljnometnimi topovi. Njihovi kapitani naj bi pazili, da se preveč ne približajo svojemu sovražniku, zato naj bi španske ladje napadli od daleč.

Španski admiral se je v želji, da bi se lahko spopadel z angleško floto, ki je bila okretnejša in založena z več streliva, domislil formacije v obliki polmeseca. Najmočnejše ladje s topovi, ki so imeli najdaljši domet, naj bi stražile na vsakem koncu. Ne glede na to, s katere smeri bi priplul sovražnik, bi se lahko armada obrnila k njemu in ga pričakala kakor bivol, ki usmeri svoja rogova proti bližajočemu se levu.

Floti sta se spopadli po vsem Rokavskem prelivu v dveh manjših bitkah. Španska obrambna formacija se je izkazala za učinkovito, saj Angleži s svojimi daljnometnimi topovi niso uspeli potopiti niti ene španske ladje. Angleški kapitani so sklenili, da morajo to formacijo nekako razbiti in se Špancem približati. Priložnost za to se jim je ponudila 7. avgusta.

Vojvoda Medina Sidonia se je držal navodil in armado popeljal na srečanje z vojvodom Parmskim in njegovo vojsko. Medtem ko je čakal, da se mu vojvoda Parmski javi, je svoji floti naročil, naj se zasidra na francoski obali pred Calaisom. Tako zasidrane ladje so bile lahek plen za Angleže, ki so osem svojih ladij natovorili z gorivom, jih poslali v njihovo bližino in zažgali. Večina španskih kapitanov je v obupu iskala izhod iz nevarnosti. Nato pa sta jih močan veter in tok ponesla proti severu.

Ob zori naslednjega dne je prišlo do dokončne bitke. Angleška flota je začela od blizu streljati na špansko ladjevje in potopila najmanj tri ladje, uničila pa jih je še veliko več. Špancem je ostalo še bore malo streliva, zato so morali ta silni napad zdržati, kakor so vedeli in znali.

Hudo neurje je Angleže ustavilo in z napadom so morali počakati do naslednjega dne. Tistega jutra se je armada razvrstila v obliki polmeseca in z malo streliva, ki so ga še imeli, obrnila proti sovražniku, pripravljena na napad. Toda še preden so Angleži sploh začeli streljati, so se španske ladje znašle blizu zavetrnega  obrežja. Veter in tokovi so jih tako neusmiljeno potiskali, da je bila nesreča, ki bi jih lahko doletela na zelandski peščini blizu nizozemske obale, skoraj neogibna.

Ko je bilo že vse videti brezizhodno, je veter spremenil smer in armado ponesel proti severu v okrilje odprtega morja. Toda pot, po kateri bi lahko prišli nazaj do Calaisa, je že zaprla angleška flota, veter pa je izmučene španske ladje še naprej gnal proti severu. Vojvoda Medina Sidonia je videl, da mu ne preostane nič drugega, kakor da prekliče misijo ter reši čimveč ladij in mož. Odločil se je, da se vrnejo v Španijo, tako da obplujejo Škotsko in Irsko.

Neurja in brodolomi

Poškodovane armadne ladje so se odpravile na mučno plovbo domov. Hrane je primanjkovalo in tudi vode ni bilo veliko, ker so sodi puščali. Angleži so jim hudo poškodovali številne ladje, zato jih je bilo samo nekaj plovnih. Povrhu vsega so armado kasneje blizu severozahodne irske obale zajela huda neurja, ki so besnela dva tedna. Nekaj ladij je izginilo brez sledu! Druge so na irski obali doživele brodolom.

Končno so se prve armadne ladje 23. septembra privlekle do Santanderja na severu Španije. Prijadralo je le kakih 60 ladij in komaj približno polovica ljudi, ki so zapustili Lizbono. Na tisoče mož je potonilo. Številni drugi so umrli zaradi poškodb ali bolezni, ki so jih mučile na poti domov. Celo za preživelce, ki so uspeli priti do španske obale, se mora ni končala.

V knjigi The Defeat of the Spanish Armada piše, da »nekatere [posadke] niso imele niti trohice hrane in da so vsi njeni člani umrli zaradi izstradanosti«, čeprav so bili že zasidrani v španskem pristanišču. V knjigi piše, da je v pristanišču Laredo neka ladja potonila, »ker na njej ni bilo dovolj ljudi, ki bi lahko spustili jadra in sidro«.

Pomen poraza

Z zmago nad armado se je protestantom v severni Evropi okrepila samozavest, čeprav so se verske vojne še naprej bíle z nezmanjšano vnemo. Protestanti so verjeli, da je njihova zmaga dokaz Božje naklonjenosti, kar kaže nizozemska medalja, izdelana v spomin na ta dogodek. Napis na njej se glasi: »Flavit יהוה et dissipati sunt 1588«, kar pomeni leta »1588 je Jehova zapihal in so se razpršili«.

Sčasoma je Velika Britanija prevzela vlogo svetovne sile. V knjigi Modern Europe to 1870 piše: »Velika Britanija se je leta 1763 pojavila kot glavna trgovska in kolonialna sila na svetu.« In res, »leta 1763 je britanski imperij osvojil svet kakor kak znova obujeni in še obsežnejši Rim«, piše v knjigi Navy and Empire. Kasneje se je Velika Britanija združila s svojo nekdanjo kolonijo, Združenimi državami Amerike, in nastala je anglo-ameriška svetovna sila.

Tistim, ki preučujejo Biblijo, se zdi vzpon in padec političnih svetovnih sil prav osupljiv. To pa zato, ker v Svetem pismu obširno piše o svetovnih vladavinah, ki so si sledile takole: Egipt, Asirija, Babilon, Medo-Perzija, Grčija, Rim in na koncu anglo-ameriška svetovna sila. Pravzaprav sta bila v Bibliji že dolgo vnaprej napovedana vzpon in padec nekaterih od teh vladavin. (Daniel 8:3–8, 20–22; Razodetje 17:1–6, 9–11)

Če pogledamo v zgodovino, je očitno, da je dogodek, ki se je zgodil poleti 1588, ko je španski armadi spodletel napad, zelo pomenljiv. Velika Britanija je porazila armado in čez slabih 200 let zrasla v svetovno silo ter sčasoma prevzela glavno vlogo pri izpolnjevanju biblijske prerokbe.

[Podčrtna opomba]

[Shema/zemljevid na straneh 26, 27]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Plovba španske armade

​——​ bojni pohod

–– plovba domov

X bitke

ŠPANIJA

Lizbona

La Coruña

Santander

FLANDRIJA

Calais

ŠPANSKA NIZOZEMSKA

ZDRUŽENA NIZOZEMSKA

ANGLIJA

Plymouth

London

IRSKA

[Slika na strani 24]

Kralj Filip II.

[Vir slike]

Biblioteca Nacional, Madrid

[Slika na strani 24]

Kraljica Elizabeta I.

[Slika na straneh 24, 25]

Španski armadi je poveljeval vojvoda Medina Sidonia

[Vir slike]

Cortesía de Fundación Casa de Medina Sidonia

[Navedba vira slike na strani 25]

Museo Naval, Madrid