Nekaj boljšega od »popolnih valov«

Pripoveduje Karl Heinz Schwoerer

Rodil sem se leta 1952 v Pittsburghu v ameriški zvezni državi Pensilvanija, odraščal pa sem v mestu New Smyrna Beach na Floridi. Že kot najstnik sem se zelo navdušil nad deskanjem. Pravzaprav je to postalo najpomembnejše v mojem življenju.

LETA 1970 sem se vpisal na Embry-Riddle Aeronautical University v Daytona Beach na Floridi. Hotel sem postati pilot. Toda vse bolj sem bil razočaran nad vlado, ki se je spustila v vojno z Vietnamom. V mojih očeh je bila ta vojna nepravična. Zameril se mi je celotni sistem, prav kakor mojim vrstnikom, zato sem šolo obesil na klin in se vrgel v hipijevske vode. Imel sem dolge lase in se drogiral.

Kmalu sem srečal avanturistično dekle Susan, ki je bila zelo nadarjena za slikanje in fotografiranje. Izračunal sem, da bi s preprostim načinom življenja lahko šest do osem mesecev na Floridi delal kot gradbenik, preostanek leta pa bi lahko šotorila na plažah Tihega oceana v Mehiki in Srednji Ameriki.

Zavedava se duhovnih potreb

Brezskrbno življenje na prekrasnih tropskih plažah je bilo vsekakor nadvse uživaško – Sue je slikala in fotografirala, jaz sem deskal. Toda po nekaj letih sva ugotovila, da je najino življenje neizpolnjeno. Zdelo se nama je, da nekaj manjka. Zato sem sredi leta 1975, medtem ko sva živela na tihooceanski obali Kostarike, začel iskati duhovno prosvetljenje. Bral sem knjige o vzhodnjaških religijah in filozofijah, ki so bile takrat priljubljene.

Te knjige so pogosto navajale Biblijo kot dokaz za verodostojnost svojih naukov, zato sem sklepal, da je ta knjiga najbrž temelj resnice. Tako sem nekaj halucinogenih gob zamenjal za staro Biblijo King James Version. Vsak dan sem se po tem, ko sem cel dopoldan deskal, udobno namestil in vzel v roke Biblijo. Čeprav sem kar požiral njene besede, sem razumel bore malo.

»Ali imate kakšno biblijsko vprašanje?«

Avgusta 1975 sva se s Sue na poti iz Kostarike v Združene države Amerike ustavila v neki lekarni v Salvadorju, da bi kupila zdravila. Ker se s farmacevtom nisva znala najbolje sporazumevati, nama je priskočila na pomoč stranka. To je bila 16-letna Američanka Jenny, ki je tekoče govorila špansko. Omenila je, da so ona in njeni starši Jehovove priče in so se preselili v Salvador, da bi ljudi učili o Bibliji.

Jenny me je vprašala: »Ali imate kakšno biblijsko vprašanje?«

»Seveda imam!« sem odvrnil. Kljub najinemu hipijevskemu videzu naju je nemudoma povabila domov, da bi spoznala njena starša, Joeja in Nancy Trembley. Privolila  sva. Cel popoldan sva Joeju in Nancy postavljala vprašanja o Bibliji. Bila sva zelo navdušena nad njunimi odgovori, saj sta vedno dejala: »Poiščita ta in ta biblijski stavek in ga preberita.«

Pogovor se je zavlekel do poznih večernih ur, zato sta nama predlagala, naj prenočiva kar pri njih. Vendar nama nista dovolila, da bi s Sue spala v isti sobi, saj nisva bila poročena. Sue in Jenny sta bedeli še dolgo v noč ter se pogovarjali o neštetih biblijskih temah – od Adama do harmagedona.

Zelena Biblija

Naslednji dan sta nama Joe in Nancy pred najinim odhodom dala veliko izvodov revij Stražni stolp in Prebudite se!, nekaj knjig in Biblijo. Šlo je za Sveto pismo – prevod novi svet, ki so ga takrat izdajali s trdimi zelenimi platnicami. Poleg tega naju je Joe odpeljal pogledat kraljestveno dvorano. Bila je preprosta in skromna zgradba, v kateri so se Jehovove priče zbirali za preučevanje Biblije. ‚Kakšno nasprotje,‘ sem si mislil, ‚razkošnim cerkvam krščanstva, v katerih ljudi tako malo učijo iz Biblije!‘

Pozneje tistega dne, ko sva prišla do mejnega prehoda z Gvatemalo, je zelena Biblija povzročila pravo zmedo med uslužbenci. Vedeli so, da takšno Biblijo na splošno uporabljajo Jehovove priče, midva pa nikakor nisva bila videti kot ena od njih. Toda navkljub najinemu videzu so naju že čez nekaj minut pustili naprej. To nama ni šlo v glavo, saj so nama običajno preiskali avtomobil in prtljago, da bi našli drogo ali pretihotapljeno blago. Tako sva na to zeleno Biblijo začela gledati kot na amulet.

Med prebiranjem Biblije in biblijskoučnih pripomočkov sva postala prepričana, da sva našla resnico o Bogu. Med vožnjo skozi Mehiko sem se veselil dveh tednov deskanja v Puertu Escondidu – mojem priljubljenem kraju za ta šport. Potem ko sem okusil te »popolne valove«, sem se odločil, da se vrnem na Florido in postanem Jehovov služabnik.

Naslednja dva tedna sem vse dopoldneve deskal. Popoldneve sem na plaži bral svojo Biblijo in druge biblijskoučne pripomočke. Zelena Biblija je pritegnila pozornost neke osemletne deklice, ki naju je vztrajno vabila, naj se ji zvečer nekje pridruživa. Nisva razumela, kaj je imela v mislih, vsekakor pa sva vedela, da je povezano z zeleno Biblijo. Njeno povabilo sva odklonila, toda ona naju je kar naprej vabila. Po nekaj dneh sva se navsezadnje le odločila, da greva z njo. Odvedla naju je do bambusove hišice s slamnato streho, ki je bila kraljestvena dvorana Jehovovih prič. Tam so naju vsi pozdravili, tako da smo si stisnili roke in se objeli, kakor da bi bili stari prijatelji.

 Bila sva prevzeta nad tem, kako so se vsi navzoči spoštljivo vedli. Nekaj otrok je med programom kar naprej strmelo v naju, najbrž zato, ker še nikoli v življenju niso videli ljudi s tako dolgimi svetlimi lasmi. Njihovi starši so jih morali neprenehoma opozarjati, naj se osredotočijo na program. Toda Jehova naju je ravno po otroku, kakršni so bili ti, povabil na najin prvi shod.

Odločena služiti Jehovu

Po dveh tednih deskanja na popolnih valovih sem prodal svoje deske. S Sue sva se odpeljala naravnost na Florido. Tam sva začela z Jehovovimi pričami preučevati Biblijo in obiskovati vse krščanske shode. Ker sva bila odločena služiti Jehovu, nisva več živela skupaj, poleg tega pa sva pretrgala tesne vezi z nekdanjimi prijatelji. Obril sem si brado in se postrigel, Sue pa si je kupila nekaj oblek. Čez štiri mesece sva se poročila ter aprila 1976 najino posvetitev Bogu simbolizirala s krstom.

Najino življenje je dobilo smisel. Iz hvaležnosti za vse Jehovove blagoslove sva si močno želela vrniti v špansko govorečo državo in tam oznanjevati dobro novico o Božjem kraljestvu. Toda krščanski starešine iz najine občine so nama svetovali: »Ne pojdita še. Najprej si utrdita duhovnost, tako da bi bila tam sposobna pomagati.« Njihov nasvet sva upoštevala in si zatem prizadevala, da bi postala pionirja, kot se imenujejo Jehovove priče, ki oznanjujejo polnočasno.

Sue je začela pionirati januarja 1978. Tudi sam sem imel to željo, toda še vedno sem bil v velikih dolgovih, saj sem moral odplačati šolanje na univerzi. Posvetila se mi je preprosta rešitev. Objavil bi bankrot, nato pa bi bil prost, da pioniram.

Starešine so mi modro odsvetovali ta načrt in pojasnili, da ne bi bil v skladu z biblijskimi načeli, ki pravijo, da se moramo »v vsem pošteno vesti«. (Hebrejcem 13:18) Tako sem še naprej delal, da bi izplačal dolgove. Končno sem septembra 1979 dosegel svoj cilj in se Sue pridružil pri pioniranju. Ker sva živela preprosto, sem delal le nekaj dni v tednu, da bi lahko imela za najnujnejše.

Služenje v brooklynskem Betelu

Aprila 1980 sva po manj kot letu dni skupnega pioniranja doživela veliko presenečenje. Pred tem sva oddala prošnjo za služenje v Betelu, svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku, ker je bila potreba po gradbenih delavcih. Povabili so naju, naj prideva v 30 dneh! Prevevali so naju mešani občutki, saj sva zelo rada pionirala. Ker sva bila negotova, kaj storiti, sva se o zadevi pogovorila z dvema starešinama, ki sta nama pomagala uvideti, da se nama ponuja velika prednost. Svetovala sta: »Pojdita in skušajta ostati v Betelu eno leto.« Tako sva prodala vse, kar sva imela, in se podala v Brooklyn.

Dve leti sem sodeloval pri gradbenih delih, nato pa so me povabili v gradbeni oddelek za inženiring. Tam sem se učil gradbenega projektiranja. Sue je leto dni delala v knjigoveznici, potem pa so jo povabili v grafični oddelek. Vsako leto sva na najino obletnico poroke premislila o preteklem letu, ocenila okoliščine in želje ter se odločila, da bova še naprej služila v Betelu.

Sčasoma sva pridobila nekaj čudovitih tesnih prijateljev. Poleg tega nama je Betel omogočal, da sva služila Jehovu in najini svetovni bratovščini na zelo koristen način, zato sva bila odločena, da ostaneva. Leta 1989 sva se začela učiti španščino, zaradi česar sva bila dodeljena v špansko občino v Brooklynu. Tako sva imela priložnost služiti na dveh najboljših področjih – v Betelu in v tujejezični občini.

Nekoč naju je v Betelu v Brooklynu obiskala Jenny, ki sem jo omenil prej. Bilo je zanimivo slišati njeno plat zgodbe glede tistega dne, ko smo se srečali v Salvadorju. Bila je na biblijskem pouku in obšla jo je slabost. Na poti  domov se je odločila, da si bo kupila zdravilo. Iz nekega razloga ni obiskala lekarne, v kateri je že bila, temveč tisto, v kateri sva bila midva.

Služenje v drugih deželah

Nekega dne leta 1999 me je moj nadzornik v Betelu presenetil z vprašanjem: »Ali bi bil pripravljen za tri mesece odpotovati v podružnico v Avstraliji in delati na projektu v regionalnem oddelku za inženiring?«

»Da,« sem nemudoma odvrnil. In že sva bila na poti v Avstralijo. Tam sva služila tri leta. Bilo mi je v veliko veselje sodelovati pri projektiranju podružničnih objektov za nekatere dežele na Vzhodu in v Južnem Tihem oceanu. Ko sva se leta 2003 vrnila v Brooklyn, naju je čakalo še eno presenečenje. Dobila sva novo dodelitev v tujini, tokrat v regionalnem oddelku za gradnjo kraljestvenih dvoran, ki je v brazilski podružnici, le lučaj stran od velikega mesta São Paulo.

To je še danes najin dom. Oddelek nadzoruje gradnjo kraljestvenih dvoran v večini južnoameriških držav. K moji dodelitvi spada to, da potujem in pomagam pri takšnih gradbenih delih ter spodbujam tiste, ki sodelujejo pri številnih projektih – in Sue me lahko spremlja.

Najpomembnejše ostaja na prvem mestu

Moram reči, da še vedno rad deskam, a sem našel nekaj boljšega od »popolnih valov«. Zato ohranjam deskanje na primernem mestu, tako da mi je le v sprostitev. Z ljubečo podporo Sue sem se osredinil na nekaj pomembnejšega – na služenje našemu ljubečemu Bogu, Jehovu.

Sedaj je najin glavni cilj, da življenje in sposobnosti posvetiva pospeševanju dela v prid Kraljestva in čistega čaščenja Boga Jehova. Spoznala sva, da ni najpomembnejše, kje služimo Jehovu, temveč da mu služimo iz vse duše, kjer koli živimo. (Kološanom 3:23)

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

»Še vedno rad deskam, a sem našel nekaj boljšega od ‚popolnih valov‘.«

[Slika na straneh 22, 23]

To je fotografija, ki kaže, kako deskam. Uporabili so jo za poster za Summer Surf Festival.

[Slika na strani 23]

Ko sem bil star 13 let

[Slika na strani 23]

Moje hipijevsko življenje me ni zadovoljilo

[Slika na strani 25]

Zgoraj: Ko pomagam graditi kraljestveno dvorano

Desno: S Sue danes