Kako se je ribiška vas prelevila v metropolo

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ JAPONSKE

NEKEGA lepega poletnega dne, avgusta 1590, je Iejasu Tokugava (desno), ki je kasneje postal prvi Tokugava šogun *, prispel v ribiško vasico Edo na vzhodu Japonske. Takrat je »Edo premogel le nekaj sto dotrajanih kmečkih in ribiških kolib,« piše v knjigi The Shogun’s City—A History of Tokyo. V bližini je stala zapuščena utrdba, zgrajena pred dobrim stoletjem.

Ta vas, ki je bila več stoletij povsem neznana, ni postala le prestolnica Japonske – Tokio – temveč je zrastla tudi v živahno velemesto. Na tokijskem metropolitanskem območju namreč živi več kot 12 milijonov ljudi. Tokio je sčasoma postal svetovno središče tehnike, telekomunikacij, transporta in trgovine, pa tudi sedež vodilnih finančnih ustanov. Kako je prišlo do te neverjetne preobrazbe?

Ribiška vas postane šogunovo mesto

V stoletju po letu 1467 so vojaški fevdalni gospodje razdelili Japonsko na številne fevde. Toda naposled je fevdalni gospod kmečkega porekla, Hidejoši Tojotomi, delno združil narod in leta 1585 postal cesarjev namestnik. Sprva se je Iejasu bojeval proti mogočnemu Hidejošiju, toda kasneje se mu je pridružil. Skupaj sta oblegala in zasedla grad vplivnega klana Hodžo v Odawari ter s tem osvojila območje Kanto na vzhodu Japonske.

Hidejoši je Iejasuju podaril osem obsežnih provinc v Kantu, predvsem ozemlja, ki so nekoč pripadala klanu Hodžo. Tako je Iejasuja poslal vzhodno od svojega ozemlja, kar je bila očitno preračunljiva poteza, saj je želel, da bi bil Iejasu čim dlje od Kjota, kjer je prebival cesar Japonske, ki pa je bil to le po imenu. Iejasu je soglašal s tem načrtom in prispel v Edo, kot je omenjeno v uvodu. Zamislil si je, da bi to skromno ribiško vasico spremenil v središče svojega ozemlja.

Iejasu je po smrti Hidejošija vodil združene sile, večinoma iz vzhodne Japonske, proti silam iz zahoda, in leta 1600 v enem samem dnevu izbojeval zmago. Leta 1603 je bil postavljen za šoguna in tako postal dejanski vladar naroda. Edo je bil povišan v novo upravno središče Japonske.

 Iejasu je fevdalnim gospodom naročil, naj priskrbijo delavce in material za gradnjo velikanskega gradu. Enkrat je kakih 3000 ladij sočasno prevažalo ogromne kose granita, ki so ga lomili iz skal na polotoku Izu, kakih 100 kilometrov proti jugu. Ko so granit v pristanišču iztovorili, je skupina sto ali več moških vlekla kose do gradbišča.

Ta daleč največji grad na Japonskem so dogradili 50 let kasneje, med vladanjem tretjega šoguna. Bil je presunljiv simbol mogočne oblasti šogunov Tokugava. Okrog gradu so se naselili samuraji oziroma vojaki, ki so služili šogunu. Ta je od fevdalnih gospodov zahteval, naj poleg gradov na svojih ozemljih skrbijo tudi za palače v Edu.

Da bi samuraji, ki so se naselili okrog gradu, imeli vse potrebno za življenje, so se začele priseljevati tudi vse večje skupine trgovcev in obrtnikov z vseh koncev države. Leta 1695 – približno 100 let zatem, ko je Iejasu stopil na to ozemlje – je v Edu živelo že milijon ljudi! Zrasel je v največje mesto na svetu.

Računalo prevlada nad mečem

Šogun je med svojim vladanjem spretno ohranjal mir, zato samuraji niso imeli veliko dela. Seveda so bili še vedno ponosni na svoj poklic, toda postopoma je moč njihovega razreda, ki je uporabljal meč, začela upadati. Po drugi strani se je večala moč trgovskega razreda, ki je uporabljal računalo, na Vzhodu priljubljeni ročni pripomoček za računanje. Mir se je nadaljeval še dobrih 250 let. Meščani na splošno, še zlasti pa trgovci, so gmotno uspevali in uživali večjo neodvisnost. Razvila se je edinstvena kultura.

Ljudje so hodili na znamenite predstave, imenovane kabuki (zgodovinske drame), bunraku (lutkovne predstave) in rakugo (humoristično pripovedovanje zgodb). Na obrežjih hladne reke Sumida, ob kateri je zrastel Edo, so se ob vročih poletnih večerih zbirali in od tam opazovali ognjemete. Ta običaj je ostal priljubljen vse do današnjih dni.

Toda Edo je preostalemu svetu ostal nepoznan. Več kot 200 let je bilo narodu prepovedano navezovati stike s tujci, razen z Nizozemci, s Kitajci in Korejci, a še z njimi zelo omejeno. Potem pa je nekega dne nepričakovan dogodek spremenil utrip mesta in naroda.

 Od Eda do Tokia

Nedaleč od mestne obale so se nenadoma pojavila nenavadna plovila, ki so izpuhtevala črn dim. Začudeni ribiči so mislili, da gre za plavajoče ognjenike! Po Edu so se raznesle napihnjene govorice, zaradi česar so se ljudje začeli trumoma izseljevati.

Šlo je za štiri ladje, ki jih je vodil poveljnik Matthew C. Perry iz ameriške mornarice. V Edovem zalivu so se zasidrale 8. julija 1853 (levo). Perry je šogunovo vlado prosil, naj dovoli, da bi njegova država lahko trgovala z Japonsko. Japonci so na podlagi Perryjevega obiska dojeli, kako zelo je njihova dežela zaostala v primerjavi s preostalim svetom glede na vojaški in tehnični razvoj.

S tem se je sprožilo zaporedje dogodkov, ki so privedli do padca režima šogunov Tokugava in ponovne vzpostavitve cesarske oblasti. Leta 1868 so Edo preimenovali v Tokio, kar pomeni »vzhodna prestolnica« in nakazuje na njegovo lego, gledano iz Kjota. Cesar je svojo rezidenco preselil iz palače v Kjotu v grad v Edu. Ta grad so kasneje spremenili v novo cesarsko palačo.

Nova vlada se je pod vplivom zahodne kulture lotila posodabljanja svoje države. Čakalo jo je veliko dela, da bi prišli v korak s časom. Nekateri za to obdobje pravijo, da je bilo čudežno. Leta 1869 so vzpostavili telegrafsko povezavo med Tokiem in Jokohamo. Kmalu zatem so med tema mestoma položili tudi prve železniške tire. Med lesenimi hišami so se naenkrat začele vzpenjati zgradbe iz opeke. Zgradili so banke, hotele, veleblagovnice in restavracije. Ustanovili so prve  univerze. Na makadamske ulice so položili tlakovce. Po reki Sumida pa so sem ter tja pluli parniki na lopatasta kolesa.

Celo ljudje so bili videti drugačni. Večina je sicer nosila tradicionalni kimono, toda vse več Japoncev se je spogledovalo z zahodnjaškim načinom oblačenja. Moški so si pustili rasti brke, na glavo so si nataknili klobuk in v roke vzeli sprehajalno palico, medtem ko so se nekatere ženske, oblečene v elegantne obleke, naučile plesati valček.

Priljubljena pijača je poleg sakeja postalo pivo, bejzbol pa je kot priljubljen nacionalni šport stopil ob bok sumo rokoborbi. Tokio je kot velikanska goba vsrkaval takratne kulturne in politične ideje ter jih naredil za svoje. Mesto je rastlo in rastlo – dokler ga nekega dne ni zadela katastrofa.

Dvig iz prahu in pepela

Prvega septembra 1923, medtem ko so mnogi pripravljali kosilo, je močan potres stresel območje Kanto. Sledilo mu je še stotine manjših popotresnih sunkov, čez 24 ur pa še en večji potres. Čeprav je bila škoda, ki je ob tem nastala, velika, pa je bil še bolj uničujoč požar, do katerega je prišlo zaradi potresa in je večino Tokia požgal do tal. Umrlo je več kot 100.000 ljudi, od teh je bilo 60.000 Tokijčanov.

Prebivalci Tokia so se lotili zahtevnega obnavljanja svojega mesta. Potem ko so ga že uspeli nekoliko obnoviti, pa se je nadenj zgrnila nova nesreča – letalski napadi med drugo svetovno vojno. Največ škode je povzročilo kakih 700.000 bomb, ki so v noči z 9. na 10. marec 1945 padale od polnoči do približno treh zjutraj. To so bile napalmske bombe in novo izumljene zažigalne bombe z magnezijem in želiranim bencinom, ki so prenaseljen center mesta, povečini narejen iz lesa, požgale do tal in ubile več kot 77.000 ljudi. To je bil najbolj uničujoč bombni napad v zgodovini, v katerem ni bilo uporabljeno jedrsko orožje.

Navzlic katastrofi se je povojni Tokio na presenetljiv način dvignil iz prahu in pepela ter doživel obnovo. Že leta 1964, manj kot 20 let kasneje, si je mesto toliko opomoglo, da je lahko gostilo poletne olimpijske igre. Zadnjih 40 let je bilo zaznamovanih z neprekinjeno gradnjo, saj se betonska džungla kar naprej širi in vzpenja.

Tokijčane njihov duh žene naprej

Mesto, sedaj znano kot Tokio, pri svojih 400 letih nikakor ni staro v primerjavi z drugimi velemesti po svetu. Čeprav premore nekatere predele, ki dišijo po starem, je v njem na splošno ostalo zelo malo zgradb in objektov, na katerih je moč zaznati sledi preteklosti. Toda podrobnejši ogled mesta odkrije vzorec, ki je bil zasnovan že v dneh starega Eda.

V osrčju metropole je velika površina zelenja. Cesarska palača z okoliškim zemljiščem stoji na povsem istem mestu kakor prvotni Edov grad. Od tukaj se kakor pajkova mreža na vse strani vijejo prometnice, ki peljejo iz mesta in posnemajo prvotni načrt Eda. Celo nenačrtovana razporeditev ulic, ki po celem mestu oblikujejo labirint, prikliče v spomin stari Edo. Pravzaprav večina ulic sploh ni poimenovana! Namesto četrti, ki so v drugih svetovnih velemestih razporejene v obliki mreže, najdemo v Tokiju oštevilčene pozidane parcele različnih oblik in velikosti.

Toda največja značilnost, ki se je obdržala do današnjih dni, je duh Tokia – sposoben je namreč sprejeti, kar je novo, še posebej tuje, ter ima voljo in odločenost iti naprej kljub potresom, dolgotrajni ekonomski recesiji in težavam zaradi prenaseljenosti. Pridite in sami izkusite živahen duh Tokia – majhne ribiške vasi, ki se je iz neuglednosti povzpela do mednarodne slave.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 11]

JAPONSKA

TOKIO (Edo)

Jokohama

Kjoto

Osaka

[Slika na straneh 12, 13]

Današnji Tokio

[Vir slike]

Ken Usami/photodisc/age fotostock

[Navedba vira slike na strani 11]

© The Bridgeman Art Library

[Navedba vira slike na strani 13]

The Mainichi Newspapers