Britanski kanali še zmeraj navdušujejo

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

Ob vstopu v 19. stoletje je Anglijo, Škotsko in Wales prepredalo kakih 6000 kilometrov kanalov. Zakaj so bili zgrajeni in kdo po njih pluje v 21. stoletju?

INDUSTRIJSKA revolucija, ki se je v 18. stoletju razvila v Veliki Britaniji, je klicala po poceni in hitrih sistemih za prevažanje surovin in končnih izdelkov. Pred tem so konji nosili tovor oziroma vlekli natovorjene vozove, in to po cestah, ki so pozimi postale tako razbrazdane in brozgaste, da jih ni bilo mogoče prehoditi. Po drugi strani pa je en sam konj lahko hitro in brez težav po kanalu vlekel plovilo s kar 30-tonskim tovorom.

Leta 1761 je bridgewaterski vojvoda dal zgraditi kanal, po katerem so prevažali premog iz njegovih rudnikov do kupcev v Manchestru, ki je ležal 16 kilometrov stran. Vojvoda je obogatel, cena manchestrskega premoga pa se je prepolovila. Do leta 1790 je še bolj izpopolnjen kanalski sistem Grand Cross navsezadnje povezal štiri pomembne reke in združil sedež angleške industrije z morskimi pristanišči. Pričela se je doba britanskih kanalov.

Gradnja in uporaba

Vešči inženirji, med njimi tudi samouk James Brindley, ki se je vseh svojih projektov lotil brez enega samega zapisanega izračuna ali skice, so razvili bistroumne metode za gradnjo vodnih kanalov, ki so jih speljali po več kilometrov dolgem in raznolikem področju. Še danes so vidni mojstrski rezultati tega dela – akvadukti, predori, zapornice in mostovi, ki so jih zgradile skupine delavcev, poznanih kot kopači.

Z odprtimi lesenimi plovili, dolgimi okoli 20 metrov in širokimi 2 metra, so prevažali tovor, denimo premog, apno, apnenec, kaolin,  železovo rudo, opeko in moko. Te čolne so vlekli konji, ki so hodili po obrežnih poteh ob kanalih. Nekateri čolni, tako imenovani »leteči čolni«, so opravljali hitre storitve za prevoz nujnega ali pokvarljivega blaga in so obratovali brez premora, posadka pa je delala vso noč.

Po nekaterih kanalih so konjske vprege, ki so se redno menjavale, s povprečno hitrostjo 15 kilometrov na uro vlekle aerodinamična plovila, na katerih je bilo do 120 potnikov. Podobno kot »letečim čolnom« so tudi tem morala druga plovila dati prednost. Na kanalu Bridgewater so imela na premcu pričvrščeno veliko rezilo, s katerim so prerezala vlečno vrv drugih čolnov, ki so jim bili v napoto! Z izgradnjo kanalov se je preprostim ljudem prvič v življenju ponudila priložnost, da v oddaljene kraje potujejo poceni in udobno.

Življenje na čolnu

Ljudje, ki so živeli na čolnih, so imeli težko življenje. Delo je bilo garaško in pogosto tudi nevarno. Ker so bili zmeraj na poti, so imeli le malo možnosti za izobraževanje in čedalje manj so bili povezani z ljudmi v okolici.

Skupnost, ki je živela na teh čolnih, je razvila prav posebno ljudsko umetnost. Svoja plovila so polepšali z barvitimi prizori pokrajine, s cvetličnimi motivi in z geometrijskimi vzorci, ki so se po zunanji površini vili v kabino v zadnjem delu plovila. V teh majhnih bivališčih, ki so merila le šest kvadratnih metrov, so živeli čolnar, njegova žena in njuni otroci. Toda ti ljudje so zaradi pomanjkanja prostora iznajdljivo izkoristili prazne kotičke za skrinje in zložljive postelje. S polic so visele kvačkane čipke, z izbranega porcelana in s svetlečih medeninastih okraskov, postavljenih okrog peči, pa se je odbijala svetloba. Vse to je dajalo prostoru pridih domačnosti in topline. Marljiva čolnarjeva žena je kljub številnim opravilom in umazanemu tovoru, ki so ga tako pogosto prevažali, uspela ohranjati svojo družino in plovilo brezhibno čisto. Celo umetelno pletena vrv okrog krmila se je ponosno bleščala v svoji belini.

 Propadanje kanalov in njihova oživitev

Leta 1825, ko je bil kanalski sistem že skoraj dokončan, je George Stephenson odprl železniško progo Stockton–Darlington, ki je bila ena prvih javnih prog s parnimi lokomotivami. Železnica je v naslednjih 20 letih prevzela delo, ki so ga nekoč opravljali po kanalih, teh pa ni skoraj nihče več uporabljal in pričeli so propadati. Železniška podjetja so nekatere kanale celo kupila, da bi se otresla tekmecev. Po prvi svetovni vojni so kanale še bolj zanemarili, saj so zgradili nove in boljše ceste. Celo v največjih optimistih je zamrlo upanje, da bodo kanali še dolgo obstajali.

Toda izkazalo se je drugače, in to zaradi dela, ki ga zadnjih 50 let opravljajo posamezniki in skupine. Čeprav nekatera plovila, ki potujejo po kanalih, še zmeraj prevažajo tovor, so druga postala stalna bivališča ali počitniške ladje. Sedaj si je mogoče ogledati več kot 3000 kilometrov kanalov in pluti po nekaterih najlepših in nedotaknjenih britanskih pokrajinah. Navdušenci nad čolni oživljajo stare običaje ter jih s svojimi rednimi festivali na kanalih predstavljajo tudi širši javnosti. Zaradi priljubljenosti teh živopisno olepšanih počitniških plovil sedaj po kanalih pluje več čolnov, kakor jih je plulo, ko so bili na vrhuncu svoje prevozniške kariere. Kanale pa obnavljajo z enako hitrostjo, kot so jih pred 200 leti gradili.

Kljub temu je danes sorazmerno malo ljudi, ki v kanalih uživajo iz svojega čolna. Zakaj? Zato ker je z obnovo vodnih poti nastala mreža dolgih in ozkih parkov, po katerih se vijejo obrežne steze. Ti parki se razprostirajo tudi po slikovitih in nekoč nepoznanih krajih ter po podeželju in so sprehajalcem, kolesarjem in ribičem prikladen prostor za sprostitev. Zbiralniki, ki so jih zgradili za ohranjanje nivoja vode v kanalih, so postali pomembni naravni habitati, sami kanali pa ohranjajo pri življenju številne rastline, ptice in druge živali.

Britanski kanali so z vstopom v novo dobo doživeli nepričakovan zasuk. Ti isti kanali, ki nas lahko popeljejo daleč stran od pritiskov sodobnega sveta, so ta svet pravzaprav pomagali ustvariti.

[Okvir/slika na strani 14]

PLOVBA SKOZI KANALSKE PREDORE

Zelo malo predorov ima obrežno stezo, zato je bila pred iznajdbo plovil na lastni pogon plovba skozi predor zelo nevarna. Čolnarji so se s hrbtom ulegli na desko, ki je bila pritrjena na obeh straneh premca, se je oprijeli z rokami, nato pa so se z nogami odrivali od stene. Tako so plovilo potiskali naprej po predoru. V temi, ki jo je osvetljevala le ena sama sveča, so čolnarji zlahka zgrešili steno in padli v vodo. Včasih so bile posledice usodne, saj jih je ladijski trup stisnil ob steno predora. Britanska kanalska mreža je nekoč premogla 68 kilometrov predorov. Na daljših predorih so bili zaposleni čolnarji, ki so bili izurjeni za plovbo skozi predore. Najdaljši predor, ki so ga ponovno odprli v mestu Standedge v Jorkširu, je dolg pet kilometrov.

[Vir slike]

Courtesy of British Waterways

 [Okvir/slika na strani 15]

KANALSKE ZAPORNICE IN DOMISELNO DVIGALO ZA LADJE

Voda ne more potovati po hribu navzgor. Kaj se torej zgodi, ko se pred kanalom pojavi vzpetina? Kanal je lahko speljan po ravni okolici, kar pot sicer podaljša, ali pa gre v predor, ki je izvrtan skozi vzpetino. Tretja možnost je dvig vodne poti z zapornicami. Zapornice oziroma vrata so na obeh straneh predelka, ki povezuje dva nivoja vode. Ko plovilo pride v ta predelek, se vrata zaprejo. Predelek se nato napolni z vodo, da se plovilo dvigne na naslednji nivo, ali pa se nivo vode v predelku zniža, da se plovilo spusti – odvisno od tega, kaj je potrebno.

Kaj pa, če starih zapornic ni več mogoče popraviti? S tem izzivom so se spoprijeli na Škotskem, kjer so z velikim gradbenim projektom povezali dva dolgo zanemarjena kanala med mestoma Glasgow in Edinburg. Preglavice jim je delalo 11 zaporednih zapornic v mestu Falkirk, ki se jih ni dalo obnoviti. Te so nekoč povezovale kanal Union s kanalom Forth in Clyde, najstarejšim kanalom na svetu, ki je speljan od vzhodne do zahodne obale Škotske. Prišli so do domiselne rešitve neprimerljive oblike: zgradili so Falkirk Wheel, vrtljivo dvigalo za ladje s premerom 35 metrov. To kolo lahko od enega nivoja vode do drugega prenese osem plovil, po štiri hkrati v vsakem od dveh nasproti si stoječih dvigal, vsak dvig oziroma spust pa traja le 15 minut.

To kolo, ki ga je londonski časopis The Times opisal kot »osupljivi čudež tehnike«, se odseva v velikem okroglem bazenu, v katerem je lahko zasidranih čez 20 ladij.

[Vir slike]

Zgoraj desno: Courtesy of British Waterways

[Okvir/slike na straneh 16, 17]

 ZAKAJ UŽIVAVA V PLOVBI PO KANALIH

Žena in jaz, oba že v letih, svoj spokojni dopust zadnja leta preživljava tako, da plujeva po kanalih. Zakaj spokojni dopust? Kot prvo sva proč od cestnega prometa in hitrosti željnih voznikov. S čolnom lahko pluješ samo pet kilometrov na uro. Zakaj pa tako počasi? Da se ne bi naredili valovi, ki bi lahko poškodovali bregove kanala. Zato naju ljudje, ki se po stari obrežni stezi sprehajajo s svojim psom, pogosto prehitijo!

Druga prednost počasnega tempa pa je ta, da imava čas uživati v pokrajini in celo pozdraviti mimoidoče. In pokrajina zna biti čudovita. Ponavadi najameva čoln v južnem Walesu na kanalu Monmouthshire in Brecon. Kanal se vije kakih 50 kilometrov od meje z Walesom in se vzpne do breconskih gora, ki se dvigajo čez 880 metrov. Vsake toliko časa najin izlet popestrijo zapornice, ko je treba čoln dvigniti ali ga spustiti na naslednji nivo. (Glej okvir na strani 15.)

Čolni so opremljeni z vsem potrebnim in so izjemno udobni. Nekateri imajo celo dve dvoposteljni sobi, vsaka pa ima tuš in stranišče. Imajo tudi centralno ogrevanje, če ob večerih zahladi. Ponavadi si kuhava sama, toda če nama ravno ni do tega, lahko pojeva okusno kosilo v enem od gostišč ob kanalu.

Vse je zelo mirno, še posebej zgodaj zjutraj, ko je kanal kakor zrcalo, v katerem se odsevajo drevesa in hribi. Povsod je tišina in jasno lahko razločiva ptičje petje. Čaplje molče posedajo po bregovih, ob katerih počasi in umirjeno drsiva naprej. (Prispevek)

[Vir slike]

Courtesy of British Waterways

Zgoraj desno: By kind permission of Chris & Stelle on Belle (www.railwaybraking.com/belle)

[Navedba vira slike na strani 13]

Courtesy of British Waterways