Našli smo, kar smo iskali
Našli smo, kar smo iskali
Pripoveduje Bert Tallman
Prijetne spomine imam na čas, ko sem še kot deček živel v rezervatu Blood, domorodni skupnosti znotraj plemena Črna noga v Alberti (Kanada). Živeli smo nedaleč stran od kanadskega Skalnega gorovja in čudovitega Lake Louisa.
V NAŠI družini je bilo devet otrok, sedem dečkov in dve deklici. Skupaj z brati in sestrami sem bil pogosto na obisku pri babici. Bila je zelo marljiva ženska in nas je učila tradicionalnega življenjskega sloga, po katerem so živele mnoge generacije Črnih nog pred nami. Naučila nas je nabirati gozdne sadeže, pripravljati tradicionalne jedi in obdelovati vrt. Oče in dedek sta me nemalokrat vzela s sabo na lov in ribolov. Na muho smo vzeli jelene, srnjake in lose. Meso teh živali smo potem imeli za hrano, prav pa nam je prišla tudi koža. Starša sta bila garača in sta si neutrudno prizadevala, da bi karseda lepo živeli. Na življenje v rezervatu imam zato prijetne spomine.
Vse pa se je obrnilo na glavo leta 1963, ko je umrla babica. Takrat sem bil star pet let in njena smrt me je zelo pretresla. Nihče me ni mogel zares potolažiti. Že v tako rani mladosti sem se pričel spraševati: »Če obstaja Stvarnik, kje je? Zakaj ljudje umiramo?« Včasih sem v sebi čutil tako stisko, da sem pričel hlipati. Ko sta me starša vprašala, kaj je narobe, sem samo rekel, da me nekaj boli.
Stiki z belci
Pred babičino smrtjo nismo imeli skoraj nobenih stikov z belci. Kadar koli smo jih videli, sem slišal opazke, kot je denimo: »Še en hudoben, pohlepen in brezčuten belec. Ti ljudje niso kaj prida.« Opozorili so me na to, da so le redki belci iskreni in da jim zato ne gre zaupati. Čeprav sem si želel spoznati koga od njih, pa sem ostal previden, saj so nas belci, ki so živeli na našem področju, pogosto zasmehovali in žalili.
Starša sta kmalu po babičini smrti pričela pijančevati, zato so bila to najbolj žalostna leta v mojem življenju. Ko sem bil star osem let, sta nas pričela obiskovati dva mormona, ki sta bila videti dobra človeka. Starša sta se zato strinjala z njunim predlogom, da bi jaz sodeloval v programu, katerega namen je bil, kot sem razumel, preobraziti otroke domorodcev, in to tako, da bi živeli pri belcih. Očitno sta starša zaradi okoliščin, v katerih sta se znašla, menila, da bi bilo zame najboljše, če bi živel pri kaki drugi družini. Bil sem ogorčen in razočaran, saj sta velikokrat govorila, da belcem ne gre zaupati. Nisem želel oditi, zato sem skušal narediti vse, da se to ne bi zgodilo. Vendar sem nazadnje le privolil, ko sta mi starša zagotovila, da bo z mano odšel tudi starejši brat.
Toda ko sva z bratom prispela v Vancouver v Britanski Kolumbiji, so naju ločili in mene odpeljali k neki družini kakih 100 kilometrov
stran od njega! To me je čisto dotolklo. Čeprav sem bil pri dobri družini, sem doživljal pravo travmo in bil povsem prestrašen. Zato sem se čez približno deset mesecev vrnil domov.Znova pri starših
Čeprav se razmere doma niso kaj prida izboljšale, sem bil vesel, da sem se vrnil. Starša sta nekoliko kasneje, ko sem imel približno 12 let, prenehala pijančevati. To je bilo olajšanje, vendar sem do takrat že tudi sam zašel na stranpota. Pričel sem namreč uživati droge in alkohol. Starša sta me spodbujala, da bi se v prostem času s čim ukvarjal, na primer, da bi se učil rodea, saj mi je bil ta resnično pri srcu. Rodeo ni bil za bojazljivce. Naučil sem se jezditi pobesnele bike, tako da me vsaj osem sekund niso vrgli s sebe, medtem pa sem se le z eno roko držal za vrv, ki je bila privezana okoli bikovega trebuha.
Ko sem bil v pubertetniških letih, so me plemenski starešine začeli seznanjati z religijo domorodcev. Zanjo sem se zelo zanimal, saj tako imenovanih belčevih religij nisem kaj dosti cenil. Menil sem, da običaji Črnih nog, kot je bilo videti, spodbujajo k prijaznosti in pravici, lastnostima, ki ju pri mnogih »krščanskih« religijah ni bilo najti. Med domorodci sem se dobro počutil in užival v njihovem humorju ter navezanosti, ki je obstajala med družinami in prijatelji.
Približno v istem času sem tudi izvedel za krivice, ki so jih morali stoletja prenašati domorodci. Povedali so mi, da je beli človek med našim ljudstvom razširil bolezni in iztrebil naš glavni vir preživljanja, bizone. Pravijo, da je R. I. Dodge, polkovnik vojske ZDA, dejal: »Ubijte kar največ bizonov. Z vsakim mrtvim bizonom se rešimo enega indijanca.« Ugotovil sem, da je takšno stališče belcev Črnim nogam vzelo pogum in jih navdalo z občutkom nemoči.
Poleg tega so bili nekateri voditelji, skupaj s svojimi verskimi zavezniki, odločeni, da bodo asimilirali in prevzgojili domorodce, ki so bili zanje le divjaki. Menili so, da je pri domorodcih treba spremeniti vse, tudi njihovo kulturo, verovanje, vedenje in jezik, da bi se lahko vedli kot belci. V Kanadi so z nekaterimi otroki domorodcev slabo ravnali v internatih, ki so bili del verskih šol. Drugi so pričeli zlorabljati zasvojljive snovi, se nasilno vesti oziroma so storili samomor – to pa so problemi, s katerimi se v rezervatih spoprijemajo še danes.
Nekateri pripadniki Črnih nog se se skušali teh težav ogniti tako, da so se odrekli svojih korenin. S svojimi otroki so se raje pogovarjali v angleščini kot pa v črnonoščini in so skušali privzeti nekatere značilnosti življenjskega sloga belcev. Toda namesto da bi jih okolica sprejela, so mnoge zasmehovali, in to ne le belci, temveč tudi drugi domorodci, ki so take rojake poimenovali »jabolčni Indijanci« – rdeči zunaj, beli znotraj.
Žalostno je bilo, da so morali domorodci toliko pretrpeti. Hrepenel sem po boljših razmerah za ljudi v našem rezervatu in za vse druge, ki so živeli v Kanadi in Združenih državah Amerike.
Iščem odgovore
Kot mladostnik sem mislil, da me okolica nikoli ne bo sprejela, zato so se moji občutki manjvrednosti pogosto sprevrgli v zagrenjenost. Belce sem pričel celo sovražiti. Toda starši in teta so me opozarjali, da naj v sebi ne nosim negativnih občutkov sovraštva in maščevalnosti. Hkrati pa so me spodbujali, da bi odpuščal in ljubil ter da se ne bi menil za tiste, ki imajo predsodke. Kasneje sem ugotovil, da je bil ta nasvet v skladu z biblijskimi načeli. Poleg tega sem si še vedno srčno želel najti odgovore na vprašanja, ki so me mučila v otroštvu. Pričel sem se tudi spraševati, kaj je smisel našega življenja na zemlji in zakaj se kar naprej dogajajo krivice. Ni se mi zdelo smiselno,
da živimo samo kratek čas in nato umremo. Bil sem zmeden.Kadar koli so nas obiskali Jehovove priče, so domači k vratom poslali mene. Priče sem vedno spoštoval, ker je bilo videti, da niso obremenjeni s predsodki. Čeprav mi je bilo težko pravilno oblikovati vprašanja, smo vedno imeli zanimive pogovore. Spomnim se, da sta nas nekoč obiskala John Brewster in Harry Callihoo, Priči, ki sta po rodu Črni nogi. Med sprehodom po preriji smo se dolgo pogovarjali, nato pa sta mi dala knjigo. Prebral sem jo nekje do polovice, vendar se je potem nekam izgubila.
Pričnem se ukvarjati z rodeom
Po nasvete sem se obračal k starejšim ljudem v rezervatu. Njihove modre nasvete sem cenil, vseeno pa mi nikoli niso zadovoljivo odgovorili na moja vprašanja o življenju. Ko sem imel okoli 16 let, sem odšel od doma in se povsem posvetil nastopom na rodeo tekmovanjih. Po koncu takšnih prireditev sem obiskal zabave, na katerih se je običajno prekomerno uživalo alkohol in zlorabljalo droge. Ob tem me je grizla vest, ker sem vedel, da je takšno ravnanje napačno, in čutil, da mojega življenjskega sloga Bog ne odobrava. Pogosto sem molil k Stvarniku, naj mi pomaga, da bi ravnal tako, kot je prav, in da bi našel odgovore na vprašanja, ki so me še vedno mučila.
Leta 1978 sem v Calgaryju spoznal dekle indijanskega rodu po imenu Rose. Po rodu je bila deloma Črna noga, deloma Krija. Zanimale so naju podobne reči in z njo sem se lahko odkrito pogovarjal. Zaljubila sva se in se nato leta 1979 poročila. Sčasoma sta se nama rodila dva otroka, hči Carma in sin Jared. Rose se je izkazala za zvesto pomočnico in dobro mati. Nekega dne, ko sem z družino obiskal starejšega brata, mi je prišla pod roke knjiga Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. * Kar sem v njej prebral, me je zanimalo in je bilo videti zelo razumno. Toda ravno ko sem začutil, da mi biblijsko sporočilo postaja vse bolj jasno, sem naletel na del knjige, kjer je bilo nekaj strani iztrganih. Z Rose sva se odločila, da bova izgubljene strani poiskala, vendar je bil trud zaman. Kljub temu sem še naprej prosil Boga za pomoč.
Na obisku pri duhovniku
Rose je spomladi leta 1984 rodila najinega tretjega otroka, lepo hčerkico Kaylo. Toda le dva meseca kasneje je Kayla umrla zaradi prirojene srčne okvare. Bili smo povsem skrušeni in nisem vedel, kako naj tolažim Rose. Prepričala me je, da sva šla h katoliškemu duhovniku v našem rezervatu, da bi naju potolažil in odgovoril na najina vprašanja.
Vprašala sva ga, zakaj je najina hčerkica morala umreti in kje je sedaj. Odgovoril nama je, da jo je Bog vzel k sebi, ker je potreboval še enega angela. Razmišljal sem: »Le zakaj bi Bog moral vzeti najino hčerko za angela, če pa je vsemogočni Stvarnik? Kako bi mu sploh lahko koristilo nemočno detece?« Duhovnik ni niti enkrat odprl Biblije. Od njega sva odšla z občutkom praznine.
Molitev je bila najina rešilna bilka
Nekega ponedeljkovega jutra konec novembra leta 1984 sem dolgo molil in rotil Boga, naj mi pomaga, da bi postal boljši človek in da bi razumel to, kar se je zgodilo, ter kaj je smisel življenja. Prav tisto jutro sta na vrata potrkali Jehovovi priči, Diana Bellemy in Karen Scott. Bili sta zelo iskreni in prijazni, svoje sporočilo pa sta mi predstavili z navdušenjem. Prisluhnil sem jima, sprejel Biblijo in knjigo Preživeti – nato nova zemlja * ter se strinjal, da me Diana skupaj s svojim možem Darrylom ponovno obišče še isti teden.
Šele potem, ko sta odšli, se mi je posvetilo, da je bil ta obisk zagotovo odgovor na mojo molitev. Od samega veselja sem nestrpno hodil sem ter tja po hiši in čakal, da se Rose vrne z dela, tako da bi ji lahko povedal, kaj se je zgodilo. Na moje presenečenje je dejala, da je tudi ona molila prejšnjo noč in prosila Boga,
naj ji pomaga najti pravo religijo. Tisti petek sva prvič imela biblijski pouk. Kasneje sva izvedela, da Karen in Diana tega dne, ko sta nas obiskali, nista mogli najti hiš, kjer sta nameravali oznanjevati. Toda ko sta zagledali našo hišo, sta začutili, da se morata oglasiti.Končno dobim odgovore na svoja vprašanja!
Ko sva pričela preučevati Biblijo, so bili najini sorodniki in prijatelji zbegani in zelo hladni do naju. Zatem so začeli pritiskati. Govorili so nama, da zapravljava svoje življenje ter da slabo uporabljava svoje talente in sposobnosti. Kljub temu sva se odločila, da najinemu novemu prijatelju, našemu Stvarniku Jehovu, ne bova obrnila hrbta. Navsezadnje sva našla nekaj dragocenega – čudovite resnice in svete skrivnosti, ki so v Božji Besedi, Bibliji. (Matej 13:52) Z Rose sva se decembra 1985 krstila in tako postala Jehovovi priči. Sorodniki so pri naju videli pozitivne spremembe, ki sva jih naredila po krstu, zato sedaj zelo spoštujejo Jehovove priče.
Da, našel sem, kar sem iskal! V Bibliji so preprosti in logični odgovori na pomembna vprašanja. Bil sem zadovoljen, ko sem spoznal smisel življenja, zakaj umiramo in Božjo obljubo, da bomo lahko zopet skupaj z najino hčerko Kaylo in jo bomo videli odraščati v popolnem okolju. (Janez 5:28, 29; Razodetje 21:4) Poleg tega sem sčasoma spoznal, da ne smemo škodovati svojemu telesu, kazati nespoštovanja do življenja ali biti tekmovalni. (Galačanom 5:26) Odločitev ni bila lahka, vendar sem zato, da bi ugajal Bogu, na koncu sklenil, da bom prenehal jezditi bike in se ukvarjati z rodeom.
Točno spoznanje iz Biblije nas je osvobodilo vraž, ki vznemirjajo mnoge domorodce, kot je denimo verovanje, da prihod sove ali pasje zavijanje lahko naznanja, da bo nekdo v družini umrl. Nič več se ne bojimo, da bi nam po živih bitjih oziroma neživih stvareh škodovali nevidni duhovi. (Psalm 56:4; Janez 8:32) Jehovova čudovita stvarjenja sedaj cenimo in spoštujemo. Moji prijatelji, ki jih imenujem bratje in sestre, so iz mnogih narodov in nas sprejemajo kot sebi enake ter skupaj služimo Bogu. (Apostolska dela 10:34, 35) Mnogi od njih si marljivo prizadevajo, da bi spoznali kulturo in verovanje našega plemena, pa tudi, da bi se naučili črnonoščino, tako da bi lahko učinkovito ter privlačno predstavili biblijsko sporočilo.
Naša družina živi v rezervatu Blood na jugu Alberte, kjer imamo majhen ranč. Še vedno se zanimamo za kulturo našega plemena, h kateri spadajo tradicionalne jedi, glasba in ples. Pri tradicionalnih družabnih plesih, ki jim včasih rečejo powwowi, ne sodelujemo, vseeno pa si jih z veseljem ogledamo, kadar je to primerno. Poleg tega skušam svoje otroke poučiti o zgodovini našega plemena in jim pomagati, da bi obvladali nekaj črnonoščine. Mnogi domorodci so znani po odličnih lastnostih, kot so prijaznost, ponižnost in ljubeča skrb za družino in prijatelje. Znani so tudi po tem, da so gostoljubni in spoštujejo druge, tudi tiste, ki izhajajo iz drugačnega okolja. Te njihove lastnosti še vedno cenim in občudujem.
Ljudje smo najbolj srečni, če svoj čas in sredstva uporabljamo za to, da drugim pomagamo spoznavati ter ljubiti Jehova. Najin sin Jared služi kot prostovoljec v podružničnem uradu Jehovovih prič blizu Toronta. Jaz imam prednost, da služim kot starešina v naši krajevni občini Macleod, skupaj z Rose in Carmo pa sem tudi redni pionir oziroma polnočasni oznanjevalec. Z veseljem oznanjujem v črnonoščini, svojem maternem jeziku. Toplo mi je pri srcu, ko vidim druge, da se odzovejo na resnico o Stvarniku in njegovih namenih.
V Bibliji o Jehovu piše: »Če ga boš iskal, ga boš našel.« (1. letopisov 28:9, SSP) Hvaležen sem mu, da je držal obljubo ter tako meni kot moji družini pomagal najti, kar smo iskali.
[Podčrtni opombi]
^ odst. 22 Izdali Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.
^ odst. 27 Izdali Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.
[Poudarjeno besedilo na strani 13]
»Če obstaja Stvarnik, kje je? Zakaj ljudje umiramo?«
[Poudarjeno besedilo na strani 16]
Mnogi domorodci so znani po prijaznosti in ponižnosti.
[Slika na strani 12]
Babica me je poučevala o tradicionalni kulturi Črnih nog.
[Slika na strani 15]
Rodeo me je povsem zasvojil.
[Slika na strani 15]
Poseben traktat Stvarniku lahko zaupate je na voljo v črnonoščini in nekaterih drugih jezikih.
[Slika na strani 15]
Vesel sem, da se lahko o biblijskem spoznanju pogovarjam z drugimi.
[Slika na strani 15]
S svojo družino danes