Od neslišne službe do svete službe

Pripoveduje Andrew Hogg

»Če bomo morali kdaj izstreliti naše jedrske bojne konice,« je rekel poveljnik naše podmornice, »je naša misija spodletela.« To je sprožilo živahno razpravo o etičnosti jedrske vojne. Kako pa je prišlo do tega, da sem opravljal podmorniško službo, ki se zaradi tega, da nas drugi ne bi odkrili, imenuje tudi neslišna služba?

RODIL sem se leta 1944 v Filadelfiji v ameriški zvezni državi Pensilvanija. Ko sem odraščal, so name zelo vplivali oče, ded in stric. Vsi so služili v oboroženih silah in v njihovih očeh je to bilo najvzvišenejše človeško delo. Kot deček sem se sprehajal po bližnjem mornariškem pristanišču in prvič videl podmornico. Od tistega hipa naprej je bila podmorniška služba moj cilj. V zadnjem letniku srednje šole sem bil sprejet na ameriško pomorsko akademijo. Diplomiral sem štiri leta kasneje, junija 1966.

Prijavil sem se v poseben program za usposabljanje v jedrski tehniki in podmorniških operacijah. Nato sem se aprila 1967 poročil z Mary Lee Carter, ki je moja draga spremljevalka do današnjega dne. Končno so se mi marca 1968 uresničile sanje iz otroštva, ko so me dodelili na mojo prvo ladjo, podmornico USS Jack. Približno leto kasneje je Mary Lee rodila prvega od najinih dveh otrok – hčerko Allison.

Leta 1971 sem postal častnik inženirstva na podmornici USS Andrew Jackson, katere kapitan je izrekel v uvodu omenjene besede. Ko smo bili s to raketno jedrsko podmornico Polaris na morju, smo doživeli grozo in strah vsakega podmorničarja – ogenj. Malo po polnoči, ko smo z nekaj drugimi častniki počivali, smo začutili zamolkel udarec. Potem smo slišali sireno glavnega alarma in besede iz zvočnika: »Požar v prvi strojnici!«

Odgovoren sem bil za skoraj vse strojne in električne naprave, zato sem stekel v zadnji del podmornice, da bi ocenil škodo. Ogenj je izbruhnil v enem od kisikovih generatorjev, ki je pomagal proizvajati čisti zrak. Štirje smo si hitro nataknili kisikovo masko in odstranili vse vnetljive pline iz tega predela. K sreči nihče ni bil poškodovan. Kljub tej nezgodi smo lahko še naprej opravljali našo dodeljeno nam nalogo – kar je pričevalo o dobri usposobljenosti posadke.

Odločim se brati o Miritelju

Da bi lažje prenašali stres na delovnem mestu, smo bili spodbujeni, naj se vsak teden nekaj ur kulturno izobražujemo. Ponavadi sem bral biografije znamenitih vojaških osebnosti. Tokrat pa sem se odločil, da bom bral o nekom, ki je dobro poznan kot miritelj – o Jezusu Kristusu. Pri tem sem si pomagal s Svetim pismom, ki sem ga dobil, ko sem diplomiral na pomorski akademiji. Najprej sem se lotil evangelijev. Toda med branjem se mi je porajalo več  vprašanj, kot pa sem dobil odgovorov. Potreboval sem pomoč.

Pred iztekom dodeljene nam naloge je poveljnik v častniški jedilnici sklical sestanek za častnike in objavil: »Gospodje, naš inženir je ravnokar dobil najboljšo službo v ameriški mornarici. Postal bo častnik inženirstva na prvi ladji najnovejšega mornariškega razreda jurišnih podmornic.« Vzelo mi je sapo!

Zaradi moje nove dodelitve smo se z družino preselili v mesto Newport News v ameriški zvezni državi Virginija, kjer je potekala gradnja podmornice USS Los Angeles. Moje delo je zajemalo nadzorovanje testiranja strojnih sistemov ter pripravljanje tehničnih priročnikov in programov izobraževanja. Delo je bilo zelo zahtevno, toda zadovoljujoče. Medtem je Mary Lee rodila najinega sina Drewa. Tako sem bil sedaj očka dveh otrok in moje misli so se zopet vračale k Bogu: »Kako on gleda na vojno? Kaj se zgodi, ko umremo? Ali obstaja pekel?«

Končno odgovori!

Približno takrat se je moja žena pričela pogovarjati z dvema Jehovovima pričama. Ko sem ji nekega dne telefoniral iz ladjedelnice, je rekla: »Gospe s Svetim pismom sta tukaj.«

»Kateri cerkvi pripadata?« sem vprašal.

»Sta Jehovovi priči,« je odgovorila.

Niti sanjalo se mi ni, kdo so Priče, vendar sem hotel razumeti Sveto pismo. »Povabi ju, naj prideta kak večer,« sem rekel. Kmalu zatem se je ena od njiju vrnila s svojim možem in midva z ženo sva pričela preučevati Sveto pismo.

Končno sem na svoja vprašanja, ki so me begala že leta, začel dobivati odgovore. Na primer, izvedel sem, da se mrtvi »ne zavedajo ničesar«, kot da bi globoko spali – to je primerjava, ki jo je uporabil Jezus. (Pridigar 9:5; Janez 11:11–14) Potemtakem mrtvi niso v večni blaženosti niti se večno ne mučijo, ampak »spijo« in čakajo na vstajenje.

Z Mary Lee sva tudi začela obiskovati krščanske shode v bližnji kraljestveni dvorani. Tam sva videla, kako Priče različnih kultur, izobrazbe in etničnega porekla skupaj v miru in enotnosti služijo Bogu. »Sveto pismo lahko zares izboljša življenje ljudi,« sva sklenila z ženo. (Psalm 19:7–10)

Čas odločitve

Ko je leta 1973 izbruhnila arabsko-izraelska vojna, se je na boj pripravila ameriška podmorniška flota na Atlantiku. Razmere bi se zlahka poslabšale. Postalo mi je jasno, da bo  samo Božje kraljestvo, ne pa človeška politika, vzpostavilo pravi in trajni mir. Pravzaprav sem prej pogosto molil: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja [. . .] na zemlji«, toda nisem vedel, kaj to pomeni. (Matej 6:9, 10) Sedaj pa sem razumel, da je Božje kraljestvo nebeška vlada, ki bo kmalu zavladala nad celotno zemljo ter jo očistila vsega zla in hudobnih. (Daniel 2:44; 7:13, 14)

Svetopisemski stavek, ki me je še posebej bremenil, je bil 2. Korinčanom 10:3, 4. Tam za prave kristjane piše: »Ne vojskujemo [se] po mesu. Ne vojskujemo se namreč z mesenim orožjem, temveč s takšnim, ki ima od Boga moč«. Spoznal sem, da je to »orožje« duhovno in da k njemu spada »meč duha« – Sveto pismo. (Efežanom 6:17)

Sedaj sem se znašel na razpotju. Ali bom še naprej opravljal svoje delo, ki mi je bilo izziv in hkrati v veselje, ali pa bom svoje življenje uskladil z svetopisemsko resnico? Potem ko sem veliko molil o tem, sem sklenil, da bi moral narediti tako, kot želi Bog, če si zares iskreno želim biti miritelj.

Moj novi »vrhovni poveljnik«

Z Mary Lee sva se pogovarjala in molila o naši prihodnosti ter sklenila, da bova služila edinemu pravemu »vrhovnemu poveljniku«, Bogu Jehovu. Oba sva se odločila posvetiti svoje življenje Jehovu, jaz pa sem v mornarici dal odpoved. Nato so me premestili v mesto Norfolk v Virginiji in tam sem čakal, da me razrešijo dolžnosti. Večina častnikov, s katerimi sem delal, je bila zbegana zaradi moje odločitve, nekateri pa so mi nasprotovali. Toda drugi so se iskreno zanimali za moje svetopisemsko stališče in spoštovali mojo odločitev.

Odpustnico sem dobil leta 1974. Istega leta sva z ženo simbolizirala svojo posvetitev Bogu s krstom v vodi na območnem zborovanju Jehovovih prič »Božje namere« v Hamptonu, Virginija. (Matej 28:19, 20) V življenju se nama je odprlo novo poglavje.

Novi izzivi

Imela sva dva majhna otroka, bila sva brez dohodkov in denarja sva imela le še za nekaj mesecev. Številnim delodajalcem sem poslal prošnjo in zadevo prepustil v Božje roke. Nedolgo zatem mi je neko podjetje ponudilo zaposlitev. Dohodek je bil približno polovico manjši kot v mornarici, toda to delo nam je omogočilo, da smo lahko ostali v istem kraju.

Z ženo sva duhovno napredovala, zato sva želela narediti več v Jehovovi službi. Neka družina Prič, ki sva jo poznala, se je preselila v osrednji del Virginije, saj se je tam potrebovalo več ljudi, ki bi druge poučevali o Svetem pismu. Ta družina nas je povabila, da jo obiščemo. Zadostoval je samo en obisk in že smo začeli delati načrte, da bi se preselili. V službi sem dal prošnjo za premestitev in na moje veselje, so jo odobrili. Pravzaprav sem celo napredoval! In v službi so se celo strinjali, da bodo krili stroške naše selitve. Pomislila sva: »Bog zares skrbi za tiste, ki se trudijo delati njegovo voljo.« (Matej 6:33)

Z Mary Lee lahko zaradi sorazmerno preprostega življenja, ki ga imamo kot družina, večino svojega časa posvečava poučevanju drugih o Svetem pismu. Tako sva se lahko veliko posvečala tudi najinima pridnima otrokoma, ko sta odraščala. Neznansko naju veseli, da Allison in Drew še naprej »živi[ta] v resnici«. (3. Janezovo 4; Pregovori 23:24)

So obdobja, ko sva bila ali sva še zaskrbljena zaradi denarja, stanovanja, zdravja ali zgolj tega, da se starava. Vendar nama je Jehova vedno stal ob strani. Ali obžalujem, da sem zapustil »neslišno službo«? Niti malo! Ko se z Mary Lee ozreva nazaj, lahko brez kančka dvoma rečeva, da je služenje Jehovu vsekakor najbolj plemenito in nagrajujoče človeško delo. (Pridigar 12:13)

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Sklenila sva, da bova služila edinemu pravemu »vrhovnemu poveljniku«.

[Slika na straneh 12, 13]

Podmornica USS Los Angeles

[Vir slike]

U.S. Navy photo

[Slika na strani 13]

Z Mary Lee danes