Kako je ugasnila moja ljubezen do vojne

Pripoveduje Thomas Stubenvoll

RODIL sem se 8. novembra 1944 v mestu New York. Odraščal sem v južnem Bronxu, v katerem so takrat živele različne rasne skupnosti. Kot deček sem veliko časa preživel na ulicah in kaj kmalu spoznal, da moram spoštovati teritorialne meje raznih etničnih tolp. Te tolpe so poganjale strah v kosti zaradi svojih kriminalnih dejanj in nasilnosti.

Pri 12-ih sem se pridružil eni od tolp. Imenovali smo se Mrtvaške glave. Skupaj smo vdirali v tovorne vagone ter kradli zaboje arašidovega masla in drugih živil. Vendar so bile tolpe, v katerih so bili fantje v svojih poznih najstniških letih, daleč drznejše. Med njimi je bilo veliko krvavih bojev. Nekoč so vpričo mene do smrti zabodli mojega dobrega prijatelja.

Očaran nad vojno

To, da sem bil član tolpe, me ni navdajalo z neko posebno srečo. Čez čas sem se hotel izseliti iz mesta. Moj stric Eddie se je bojeval v korejski vojni in je bil tam član korpusa mornariške pehote, ki je del ameriške vojske. Stričev opis mornarice me je povsem prevzel. Rekel mi je, da je vsak marinec discipliniran vodja in zdržljiv vojak, izurjen za odločno ukrepanje. Geslo mornariške pehote je »Semper fidelis«, kar je latinski naziv za »Večno zvesti« in poudarja strogo načelo zvestobe in predanosti. Ni minilo dolgo, ko sem si najbolj na svetu želel, da bi postal izurjen marinec.

Osmega novembra 1961, ravno na dan, ko sem dopolnil 17 let, sem se vpisal v mornarico. Čez slabe štiri mesece sem diplomiral v vojaškem oporišču za osnovno urjenje in tako postal  marinec. S tem se je začela moja 11-letna kariera v vojski.

K vojakom sem sicer pristopil v obdobju miru, vendar življenje marinca zahteva nenehno urjenje. Najprej so me poslali na otok Oahu na Havajih. Tam sem se dve leti intenzivno šolal v pehotnih taktikah in gverilskih bojih. Postal sem izjemen strelec in sem zmogel 25-centimetrsko tarčo zadeti s približno 450 metrov. Izuril sem se tudi v borilnih veščinah ter se izšolal za to, kako uporabljati razstrelivo, brati zemljevide, rušiti objekte in se sporazumevati po radijskih zvezah. Užival sem v slehernem trenutku.

Ko sem na Havajih opravil delo, so me za 6 mesecev poslali na Japonsko. Tam sem stražil podvodno orožje pomorske zračne postaje Atsugi. Kmalu se je med Združenimi državami Amerike in Severnim Vietnamom vnelo sovraštvo. Dodelili so me v skupino marincev na letalonosilki USS Ranger. Z ladjo smo se pri Tonkinškem zalivu pridružili zračnim napadom na Severni Vietnam. Končno sem se znašel sredi prave vojne. Kljub temu sem menil, da zaradi tega, ker delam samo na ladji, zamujam pravo vojaško akcijo.

Resničnost vojne

Spomladi 1966, ko sem še vedno delal na letalonosilki, sem bil po štirih letih častno razrešen vojaške službe. Večina vojakov bi se na mojem mestu z veseljem vrnila domov in se ognila prelivanju krvi, ki je bilo tik pred vrati. Toda jaz sem postal predan marinec, izurjen vojak, in nisem imel nikakršnega namena, da bi odnehal. Odločil sem se, da služim naprej.

Hotel sem se bojevati. Navsezadnje sem se za to izšolal. Zato sem se prostovoljno javil, da bi služil v pehoti. Ni mi bilo pomembno, kam me dodelijo, samo da sem lahko bil del korpusa mornariške pehote. Biti dober marinec je bilo moje življenjsko poslanstvo, vojna pa je postala moj bog.

Oktobra 1967 so me poslali v Vietnam. Bil sem ves na trnih in takoj so me poslali v prve bojne vrste v provinci Quang Tri. Ni minil niti en dan, ko sem se že znašel sredi krvave bitke. Vse naokoli so bili vojaki ubiti ali ranjeni. Videl sem lahko, kako se je prah dvigoval na vse strani, ko so nasprotnikove krogle zadevale ob tla. Nikamor se nismo mogli skriti, saj razen nekaj grmičevja ni bilo nobenega drugega zavetja. Začel sem kar streljati. Bilo je grozno. Mislil sem, da so mi štete ure. Končno je bitka ponehala. Preživel sem, kar pa ne morem reči za soborce, ki sem jih pomagal nesti nazaj v oporišče.

Naslednjih 20 mesecev sem sodeloval v najhujših spopadih v vietnamski vojni. Sedem dni na teden in skoraj 24 ur na dan sem bodisi streljal ali pa skušal ubežati strelom, bodisi čakal v zasedi ali pa pazil, da ne bi sam padel v zasedo. Večino časa sem na sovražnike streljal iz jarkov, ki so se ob dežju hitro spremenili v blatne luknje. Včasih je bilo mrzlo in skrajno neudobno. V tistih luknjah sem jedel in spal.

Pri misijah »poiskati in uničiti« sem pogosto moral v vlažno džunglo, kjer sem bil v stalni nevarnosti, da bo name iz goste podrasti skočil sovražnik. Včasih so okoli mene po cele ure brez prestanka bobneli topovski izstrelki. Med neko bitko blizu vasi Khe Sanh so bile poškodovane ali ubite približno tri četrtine vojakov iz moje enote – ostalo nas je samo 13.

Tridesetega januarja 1968 sem bil v vojaškem oporišču, kjer sem lahko prvič po več kot  letu dni spal v šotoru. Zgodaj tistega jutra pa se je to sorazmerno udobje končalo, ko me je prebudil oglušujoč zvok topovskega izstrelka. Bil sem ranjen. Nekaj granatnih drobcev se mi je zarilo v ramo in hrbet. Tistega jutra so sovražniki začeli z intenzivnim napadom.

Zaradi teh poškodb sem si zaslužil posebno vojaško odlikovanje »škrlatno srce«, vendar poškodbe vseeno niso bile tako hude, da bi se nehal bojevati. Zdravniki so mi hitro odstranili granatne drobce in kmalu sem že bil na poti v mesto Hue, kjer je potekala ena največjih bitk te vojne. Tam sem se prelevil v pravi stroj za ubijanje. Streljanje na nasprotnike je bilo zame mačji kašelj. Dvaintrideset dni sem sleherno uro, ki sem jo preživel buden, hodil od hiše do hiše, lovil nasprotnike in jih pobijal.

Takrat sem menil, da to počnem povsem upravičeno. Konec koncev, sem si dopovedoval, so sovražniki v mestu Hue umorili na tisoče nedolžnih moških, žensk in otrok. Na cestah in ulicah je ležalo na tisoče trupel. Vsepovsod so bile nastavljene mine, celo pod nekaterimi trupli. Ves čas so na nas prežali sovražnikovi ostrostrelci. Toda nič od tega me ni odvrnilo. Zame je bilo ubijanje sovražnikov edino pravilno.

Nenasiten tek do vojne

Nekaj časa po bitki v mestu Hue se je izteklo moje 13-mesečno službovanje. Toda vojna je še kar naprej divjala, jaz pa je še zdaleč nisem bil sit. Zato sem se prostovoljno javil, da bi v Vietnamu ostal še za eno službovanje. Takrat sem bil že višji narednik in sem dobil posebno misijo. Skupine marincev sem vodil v majhne zaselke na podeželju. Tam smo sodelovali s civilisti in jih šolali, kako lahko zaščitijo svojo skupnost. Neprestano smo morali biti na preži, saj so se sovražniki pogosto pomešali med krajevne prebivalce. Ponoči smo se tihotapili naokoli ter lovili in ubijali vojake iz nasprotnega tabora. Čeprav je bilo zelo napeto, se mi je ljubezen do vojne samo še krepila.

Moje drugo službovanje v Vietnamu je minilo kot bi trenil. Ponovno sem zaprosil, da bi ostal na bojišču. Vendar so moji nadrejeni tokrat zavrnili prošnjo, saj so morda opazili moj nenasiten tek do vojne. Moja kariera marinca pa se s tem ni končala. Poslali so me nazaj v Združene države Amerike, da bi tam šolal nabornike. Tri leta in pol sem se posvečal tej zadolžitvi. Veliko je bilo tega, kar sem moral naučiti svoje nabornike, in dal sem vse od sebe, da bi slehernega izmed njih spremenil v neusmiljen borilni stroj, kakršen sem postal sam.

Najdem boljši smisel v življenju

Spoprijateljil sem se z nekim sodelavcem, ki je prav tako šolal nabornike. Žena ga je takrat ravno zapustila. Njegova sestra Christine Antisdel, ki je v tistem času postala Jehovova priča, se je preselila k njemu, da bi mu pomagala skrbeti za njegova majhna otroka. Takrat sem prvič v življenju slišal za Jehovove priče.

Vzgojen sem bil kot katoličan in sem osem let obiskoval katoliško šolo. V cerkvi sem celo služil kot ministrant. Kljub temu pa o Svetem  pismu nisem vedel praktično nič. Christine je to spremenila. Seznanila me je s svetopisemskimi resnicami, za katere nisem slišal še nikoli prej. Spoznal sem, kaj Sveto pismo v resnici uči in česa ne uči.

Spoznal sem denimo, da Sveto pismo ne uči, da Bog ljudi po smrti za kazen pošilja v ognjeni pekel. (Pridigar 9:5, 10) Niti ne uči, da je Bog del trojice. (Janez 14:28) Uči pa, da bo Bog odstranil hudobijo, bolečino in smrt ter da bodo poslušni ljudje večno živeli v raju na zemlji. (Psalm 37:9–11; Razodetje 21:3, 4) Poleg tega sem spoznal, kakšna so Božja moralna merila. (1. Korinčanom 6:9, 10) Izvedel sem, da je Bogu ime Jehova. (Psalm 83:18) Vse to me je čisto prevzelo!

Novembra 1972 so me premestili v drugo oporišče. Tam sem podčastnike poučeval o vojnih taktikah in hkrati začel preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Obiskoval sem njihove shode in name so naredili močan vtis s prijateljskim ozračjem in bratsko ljubeznijo.

Toda bolj ko sem spoznaval Sveto pismo, bolj me je vznemirjala vest. Resnice iz Svetega pisma so bile v popolnem nasprotju s tem, kako sem živel. Svoje življenje sem namreč posvetil podpiranju nacionalističnih vojn in nasilja, vse to pa Bog sovraži.

Sklenil sem, da ne morem biti marinec in istočasno častiti Boga Jehova. In takrat je ugasnila moja ljubezen do vojne. Odločil sem se, da končam svojo kariero. Po več mesecih birokracije, intervjujev in psihiatričnih preiskav sem bil častno odpuščen – tokrat zaradi ugovora vesti. Tako se je končala moja 11-letna služba v mornariški pehoti.

Zatem sem lahko Jehovu rekel to, kar piše v Izaiju 6:8: »Tukaj sem, pošlji mene!« Da, svojo energijo in vnemo sem bil pripravljen vložiti v služenje pravemu Bogu, ne več mornarici. Krstil sem se 27. julija 1973 in tako postal Jehovova priča. Pet mesecev kasneje sem se poročil s Christine Antisdel, prvo Pričo, ki sem jo sploh kdaj srečal.

S Christine že 36 let, odkar sva skupaj, drugim pomagava, da si pridobijo spoznanje iz Svetega pisma in se zbližajo z Bogom. Osem let sva služila kot misijonarja v Dominikanski republiki. Zadnjih 18 let služim kot potujoči nadzornik. Z ženo sva obiskala že na stotine špansko govorečih občin Jehovovih prič po vseh Združenih državah Amerike.

Do današnjega dne ne čutim nikakršnih čustvenih ali duševnih posledic, ki bi jih imel zaradi vojnih časov. Nobenih posttravmatskih stresnih motenj, nobenih nočnih mor, nobenih podoživljanj. Vendar sem potem, ko sem se zbližal z Bogom Jehovom, močno obžaloval, da sem med vojno soljudem vzel življenje.

Sam sem moral narediti veliko spremembo, vendar je bila vredna truda. Sedaj čutim, da mi je Bog odpustil moja pretekla dejanja. Danes moja misija ni, da ljudem jemljem življenje, temveč da jim ponujam upanje na večno življenje na rajski zemlji. Kot marinec sem to, kar sem počel, delal iz gole nevednosti in zgrešenega cilja. Zdaj pa kot Jehovova priča vem, kaj uči Sveto pismo, in to, kar počnem, delam iz trdnega prepričanja, da obstaja pravi, živi Bog, da je ljubeč in da se bodo na koncu tistim, ki ga ljubijo in poslušajo, dogajale samo dobre stvari.

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Sedem dni na teden in skoraj 24 ur na dan sem bodisi streljal ali pa skušal ubežati strelom, bodisi čakal v zasedi ali pa pazil, da ne bi sam padel v zasedo.

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Potem, ko sem se zbližal z Bogom Jehovom, sem močno obžaloval, da sem med vojno soljudem vzel življenje.

[Sliki na strani 24]

Med šolanjem nabornikov (zgoraj) in med služenjem v pehoti v Vietnamu (levo)

[Slika na strani 25]

Zaradi poškodb sem si zaslužil odlikovanje »škrlatno srce«, vendar poškodbe vseeno niso bile tako hude, da bi se nehal bojevati.

[Slika na strani 26]

S Christine že 36 let, odkar sva skupaj, drugim pomagava, da si pridobijo spoznanje iz Svetega pisma.