Jurte – premični domovi v osrednji Aziji

KAJ je mehko in okroglo ter vas pozimi greje, poleti pa hladi? Za nomadska ljudstva v delih osrednje Azije je to jurta! To tradicionalno bivališče je bilo nekoč mogoče videti v mongolskih in kazahstanskih stepah, pa tudi v kirgizistanskih gorah in dolinah.

Jurta je okroglo, šotoru podobno bivališče, ki ima stene obdane z okrasnimi preprogami iz rogozovine. Njeni zunanji sloji so narejeni iz klobučevine, torej iz blaga, ki ima med seboj prepleteno oziroma zlepljeno ovčjo volno. Jurta je lahka in enostavno sestavljiva, a hkrati trpežna in udobna za vroča poletja in mrzle zime. V Kirgizistanu ji pravijo siva hiša, v Kazahstanu klobučevinasta hiša, v Mongoliji pa ger, kar pomeni »dom«.

Jurte so lahko sivkasto rjave ali snežno bele, odvisno od barve volne, ki so jo uporabili. Kirgizistanske in kazahstanske jurte so pogosto okrašene s krajevnimi vzorci, narejenimi iz pobarvane volne živih barv, na katerih so upodobljeni ovnovi rogovi. V preteklosti so prelepa pregrinjala in klobučevinaste preproge odkrivali, kolikšno bogastvo in ugled je imela kakšna družina.

Ključni del jurte je osrednji obroč, na katerega so pritrjeni vsi strešni koli. Je čvrst in močan ter daje oporo celotni konstrukciji. Klobučevinasto prekrivalo, ki je razpeto čez obroč, se lahko odgrne za prezračevanje prostora ali zagrne, ko pritisne mraz. V jasnih nočeh lahko družine odgrnejo prekrivalo in skozi odprtino v strehi opazujejo zvezdnato nebo.

Idealne za nomadsko življenje

V nekaterih podeželskih predelih držav, kot so Kazahstan, Kirgizistan in Mongolija, ljudje še vedno živijo nomadsko. Becky Kemery je v svoji knjigi Yurts—Living in the Round opisala, kako v Mongoliji še danes uporabljajo kamele za prenašanje jurt: »Na eno kamelo naložijo ogrodje, tako da je tovor na obeh straneh enako težek. Nazadnje namestijo še strešni obroč, ki se prav lepo prilega kamelji grbi. Drugo kamelo otovorijo s klobučevino. Tam, kjer nimajo kamel, pastirji vprežejo jake ali konje, da jurte vlečejo z vozovi. Pri selitvi pa si lahko pomagajo tudi s kakšnim ruskim tovornjakom.«

Mongolske jurte imajo ravne kole in ne tako stožčaste strehe kot druge jurte, kar pripomore  k temu, da na odprtih planjavah lažje kljubujejo močnim vetrovom in udarcem strel. Jurte v Kirgizistanu in Kazahstanu pa so bolj stožčaste in zaobljene. Vhod v jurto običajno gleda proti soncu, tako da lahko sončna svetloba neovirano vstopa v notranjost. Nasproti vhoda stojijo lesene skrinje, na katerih so zvite in zložene živahno okrašene klobučevinaste preproge in pregrinjala. Ponavadi ima pred to barvito postavitvijo svoje mesto kak pomemben gost ali najstarejši moški član družine.

Prostor, desno od vhoda, je namenjen ženskam. V njem so shranjeni vsi pripomočki za kuhanje, čiščenje, šivanje in izdelovanje klobučevine. Leva stran je namenjena moškim. Tam imajo spravljena sedla, jahalne biče ter druge pripomočke za lov in nego živali.

Kljub političnim spremembam še vedno v rabi

Nomadsko življenje se je dramatično spremenilo po ruski revoluciji leta 1917. Rusi so po vsej osrednji Aziji začeli graditi šole, bolnišnice in ceste, zaradi česar se ljudje niso več toliko selili.

Sčasoma so številni nomadi opustili svoj življenjski slog ter pričeli živeti v vaseh in mestih. Vseeno pa se jurt v poletnih mesecih kdaj pa kdaj okoristijo pastirji, ki na skupnih rančih skrbijo za ovce, krave in konje.

Maksat iz Kirgizistana, ki je sedaj v svojih poznih 30-ih, se spominja: »Kot najstnik sem očetu pomagal skrbeti za čredo, za katero je bil odgovoren. Julija, ko se je sneg stopil in so bili prelazi znova odprti, sva živali odgnala na visokogorske pašnike.

Zraven kakšnega gorskega potoka sva postavila jurto, tako da sva imela obilico vode za kuhanje in pranje. Tam sva ostala vse do začetka oktobra, ko se je shladilo.« Jurte imajo torej še danes svoje mesto v sodobni družbi.

Sodobne jurte

V deželah kot je Kirgizistan, so jurte ob cesti nekaj običajnega. Urejene so v trgovine ali kavarne, kjer lahko obiskovalci poskusijo domačo hrano. Gostje lahko tamkajšnje tradicionalno življenje okusijo tako, da prenočijo v kakšni jurti v kirgizistanskih gorah ali ob neokrnjenem jezeru Issyk Kul.

Jurte imajo svojo vlogo tudi v nekaterih tradicionalnih pogrebnih običajih v osrednji Aziji. Maksat pojasnjuje: »V Kirgizistanu pokojnika položijo v jurto, kamor lahko družina in prijatelji pridejo žalovat za ljubljenim človekom.«

V zadnjem času se jurte pojavljajo tudi v zahodnih deželah. Nekateri jih zagovarjajo kot praktične in okolju prijazne. Toda večina današnjih jurt je precej drugačna od svojih predhodnic. Gradijo jih iz sodobnih materialov in povečini niso več toliko namenjene selitvam.

Sicer se ne ve zagotovo, od kod izvirajo jurte, toda o njihovi vrednosti ne gre dvomiti. Njihove korenine so še vedno tesno prepletene z nomadskim duhom ljudstev v osrednji Aziji in so trajna priča iznajdljivosti trdoživih in prilagodljivih ljudi.

[Slika na strani 17]

Jurte, ki so postavljene vzdolž znanega jezera Issyk Kul v Kirgizistanu.