V iskanju zlata so našli dom

KITAJSKA ČETRT. V mnogih mestih po vsem svetu ti besedi ljudem pred oči prikličeta vznemirljive podobe kitajskih trgovin, restavracij, praznovanj in zmajevih plesov. Vendar ima vsaka kitajska četrt svojo zgodovino. Tiste v Avstraliji veliko dolgujejo zgodnjim generacijam neustrašnih priseljencev iz Kitajske, ki so na te južne obale prišli v upanju, da bodo obogateli na novo odkritih nahajališčih zlata.

Nova Zlata gora

Sprva se je v Avstralijo priselila le peščica Kitajcev, ko pa so leta 1851 odkrili zlato, je prišlo do prave poplave teh priseljencev. Tisoče moških je zapustilo delto Biserne reke, ki teče po kitajski provinci Guangdong, in se odpravilo na naporno plovbo proti jugu. Zlato so prej odkrili že v ameriški zvezni državi Kaliforniji in Kitajci, ki so govorili kantonščino, so tista zlata polja poimenovali Zlata gora. Zato so avstralska nahajališča poimenovali kar Nova Zlata gora.

Iskanje zlata ni bil edini razlog za to, da so moški zapustili svojo domovino. Kitajsko so pustošile državljanska vojna, naravne nesreče in revščina, zaradi česar je bilo življenje tam težko.

Žal nekateri od teh pionirjev, ki so potovali v Avstralijo, niso doživeli tega, da bi videli njeno obalo. Umrli so zaradi bolezni, ki so na dolgi plovbi kosile po prenatrpanih ladjah. Toda za tiste, ki so preživeli in končno prispeli v novo deželo, je bilo življenje vse prej kot enostavno.

Garanje na nahajališčih zlata

Osamljenost je kmalu postala njihova stalna spremljevalka, saj jim je izročilo narekovalo, da morajo žene in otroci ostati na Kitajskem, da bi tako ohranili mesto v rodovni  liniji. Leta 1861 je v Avstraliji živelo več kot 38.000 Kitajcev, a samo enajst Kitajk. Vendar jih je le nekaj načrtovalo, da bi tam ostali. Večina je bila odločena, da se bodo z bogastvom in častjo vrnili domov k svoji družini.

Ta želja je iskalce zlata gnala naprej. Prebivali so v šotorih in dolge ure garali na vročem soncu. Nekateri so se zaradi določenih vraž vsaj na začetku bali kopati pod zemljo. Zato so zlato iskali z rešetom ali ga izpirali v lesenih žlebovih. Njihovo prizadevanje je obrodilo sadove. Poročila so pokazala, da je bilo med letoma 1854 in 1862 na Kitajsko poslanih nekaj manj kot 19.000 kilogramov zlata, ki so ga našli v zvezni državi Viktoriji.

Na žalost sta nekaj tega novonajdenega bogastva pogoltnila hazardiranje in zasvojenost z opijem – razvadi, ki so jima podlegli predvsem osamljeni kitajski delavci. Vse prepogosto so bili ob dobro zdravje, zaslužek in obet, da se kdaj vrnejo domov. Nekateri so dobili pomoč od kitajskih organizacij in dobrohotnih posameznikov, drugi pa so osiromašeni in sami doživeli prezgodnjo smrt.

Ti Kitajci so morali prenašati tudi ljubosumje in sumničavost nekitajskih rudarjev, ki  so na te tujce gledali kot na tesno povezano in zelo konkurenčno rudarsko skupnost. Zaradi takšne zlohotnosti je prihajalo do izgredov in napadov na Kitajce. Zlato so jim zaplenili, šotore in živež pa sežgali. Sčasoma se je ta sovražnost umirila. Kljub temu so se azijskim priseljencem približno 50 let po odkritju zlata z Imigracijskim aktom iz leta 1901 zaprla vrata v Avstralijo – vrata, ki se niso odprla vse do leta 1973.

Ko je zlato pošlo

Ko v rudnikih ni bilo več najti zlata, so se nekateri Kitajci odločili, da ostanejo v Avstraliji. Zato so se v mestih, ki so nastala zaradi zlate mrzlice, pričeli pojavljati kitajske pralnice perila, restavracije ter zelenjavni vrtovi in sadovnjaki. Kitajci so postali znani tudi kot spretni izdelovalci pohištva ter prodajalci svežega sadja in zelenjave. Zaradi tega je bilo do konca 19. stoletja kitajske skupnosti oziroma četrti mogoče najti v mnogih avstralskih mestih, kot so Atherton, Brisbane, Broome, Cairns, Darwin, Melbourne, Sydney in Townsville.

V Avstralijo je prišlo le malo na Kitajskem rojenih žensk, zato je veliko moških ostalo samskih. Vseeno pa so se nekateri poročili z Avstralkami, in to kljub temu, da so tamkajšnji ljudje gojili predsodke do takšnih zvez. Sčasoma so potomci iz teh mešanih zakonov postali sestavni del avstralske družbe.

Danes živi v Avstraliji več kitajskih priseljencev kot kdaj prej. Večina pride v želji po višji izobrazbi in poslovnih priložnostih. Poleg tega je med priseljenci sedaj tudi veliko žensk. In zaradi sprememb v svetovni ekonomiji je prišlo do nenavadnega preobrata – mnogi moški, katerih družine sedaj živijo v Avstraliji, potujejo nazaj v Azijo, da bi delali bodisi v Hongkongu, Kitajski, Singapurju ali Tajvanu.

Da, časi so se spremenili. Toda za priseljence po vsem svetu glavni cilj ostaja bolj ali manj enak – v kakšni tuji deželi najti varnost in uspeh.

[Okvir/slika na strani 20]

DLJE KOT SO MISLILI

Kitajski potniki so se v želji, da bi se na avstralski obali ognili plačevanju glavarine oziroma davka, izkrcali daleč proč od večjih pristanišč in na stotine kilometrov stran od nahajališč zlata. Za eno od takšnih izkrcevališč se je izkazalo mesto Robe v Južni Avstraliji, ki je imelo med 100 in 200 prebivalcev. V njem se je leta 1857 v samo petih mesecih ustavilo najmanj 12.000 Kitajcev.

Na stotine moških je potovalo skozi redko naseljena področja proti notranjosti dežele, kjer so bila zlata polja, in s tem pokazalo osupljivo vztrajnost in sodelovanje. Toda potovanje je bilo veliko daljše, kot so mislili, in je trajalo do pet tednov. Za na pot so si nabrali morsko travo ter jedli meso kengurujev in vombatov. Poleg tega so kopali vodnjake ter utirali pot tistim, ki so prišli za njimi.

Moški, ki so imeli lase spletene v tradicionalno kito, na glavi pa stožčasta pokrivala, so pogosto hodili v vrsti drug za drugim in peli. Ob poteh, kjer so hodili, je mogoče najti kitajske kovance, saj so se jih ti novi prišleki znebili, ko so izvedeli, da so v Avstraliji brez vrednosti.

[Vir slike]

Image H17071, State Library of Victoria

[Okvir/slika na strani 21]

NEKAJ BOLJŠEGA OD ZLATA

Vajn Ču je delal kot znanstvenik za varstvo okolja na Akademiji znanosti na Kitajskem. Da bi napredoval v karieri, se je v 1990-ih s svojo ženo Sue preselil v Evropo in si tam pridobival visokošolsko izobrazbo. V tistem času sta srečala Jehovove priče in se z njimi pogovarjala o Svetem pismu. Leta 2000 sta se preselila v Avstralijo in se tam še naprej posvečala izobraževanju; Sue je študirala molekularno biologijo. Prav tako sta ponovno začela preučevati Sveto pismo.

Vajn pojasnjuje: »Porabila sva desetletja, da sva si pridobila več univerzitetnih diplom. Kljub temu sem si pravil: ‚Na koncu se vsi postaramo, zbolimo in umremo. Ali je to smisel življenja?‘ Vse se mi je zdelo prazno. Toda Sveto pismo je meni in Sue dalo logične in zadovoljujoče odgovore na najpomembnejša življenjska vprašanja.

Ob preučevanju Svetega pisma sva preiskala tudi zamisel, o kateri nisva razmišljala nikoli prej – o obstoju Stvarnika. Prebral sem publikacijo Življenje – kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem?, ki so jo izdali Jehovove priče, in knjigo Charlesa Darwina o evoluciji. Ob tem gradivu sem se skupaj z lastnim znanstvenim raziskovanjem prepričal, da obstaja Stvarnik. Sue je prišla do enakega sklepa.

O obstoju Boga naju je prepričala tudi moč, ki jo ima Sveto pismo, da ljudem spremeni življenje na bolje. Ta neverjetna knjiga nama ni vlila samo upanja na prihodnost, temveč nama je tudi pomagala najti prave prijatelje in okrepila zakon. S Sue sva se leta 2005 krstila, vesela, da sva našla nekaj veliko vrednejšega od visokošolske izobrazbe in od ‚zlata, ki je minljivo‘.« (1. Petrovo 1:7)

[Slika na strani 19]

Kitajski iskalec zlata v 1860-ih

[Slika na strani 19]

Kitajska četrt v Sydneyju: © ARCO/G Müller/age fotostock; iskalec zlata: John Oxley Library, Image 60526, State Library of Queensland