Kako sem se otresel svojega nasilnega ravnanja

Pripoveduje Jose Antonio Nebrera

ZARADI česa človek postane nasilen? Jaz sem se o nasilju veliko naučil že kot otrok, saj sem mu bil stalno izpostavljen. Oče je bil pripadnik španske civilne garde, ki je bila znana po strogi disciplini. Moj dedek ga je pogosto prebičal in oče je kasneje nadaljeval to družinsko tradicijo. S svojim debelim pasom me je redno pretepal. Za nameček mi je vseskozi govoril, da sem neumen, medtem ko je bila moja mlajša sestra njegova ljubljenka. Mama se je bala očetovih izbruhov jeze, zato ni storila skoraj nič, da bi mi zmanjšala ogorčenost nad takim krivičnim ravnanjem, niti mi ni izkazovala naklonjenosti, ki sem jo potreboval.

V šoli sem se zatekal v svoj domišljijski svet, v katerem se je moje življenje zdelo veliko srečnejše. In drugi so me verjetno dojemali kot veselega in optimističnega otroka. Toda vse to je bilo le navidezno. V sebi sem namreč tlačil strah in jezo. V resničnost sem se moral vrniti ob koncu vsakega dne, ko sem počasi stopal proti domu in me je bilo groza nadaljnjih žalitev oziroma udarcev.

Pri 13-ih sem pobegnil iz tega neljubečega okolja in se vpisal v jezuitsko šolo. Nekaj časa sem razmišljal o tem, da bi postal duhovnik. Vendar mi tamkajšnje bivanje ni ravno pomagalo najti smisla v življenju. Vstajati smo morali ob petih zjutraj in iti pod hladen tuš. Zatem smo cel dan posvetili strogemu programu učenja, molitvam in cerkvenim obredom, ob tem pa smo imeli bore malo počitka.

Čeprav smo učenci morali brati zgodbe »svetnikov«, pa Sveto pismo ni bilo del učnega programa. Edino Sveto pismo, ki je bilo na voljo, je bilo shranjeno v vitrini, in če smo ga hoteli brati, smo morali dobiti posebno dovoljenje.

V tretjem letu šolanja so del neizprosne rutine postale ure bičanja samega sebe, ki so veljale za »duhovne vaje«. Ker sem se hotel ogniti temu mučenju, sem skušal pogoltniti velike količine hrane, da bi mi postalo slabo. Ampak ta taktika ni bila ravno uspešna. Po skoraj treh letih nisem mogel več zdržati, zato sem pustil jezuitsko šolo in se odpravil domov. Bilo mi je 16 let.

V iskanju dogodivščin

Doma sem začel trenirati boks in rokoborbo. Ker sem bil v teh nasilnih športih uspešen, sem imel občutek pomembnosti, toda telesna moč me je navajala tudi k temu, da sem  z nasiljem dosegel, kar sem hotel, prav kakor je to počel moj oče.

Pri 19-ih pa se je zgodilo nekaj, kar je mojemu življenju dalo pridih nežnosti. Spoznal sem Encarnito in čez devet mesecev sva se poročila. Imela je možnost videti le mojo spoštljivo, prijazno in veselo plat. Niti sanjalo se ji ni o grenkobi, ki je vrela v meni. Ta zagrenjenost je prišla do izraza, ko sem bil nedolgo po rojstvu najinega prvega otroka vpoklican v vojsko.

Hotel sem se ogniti temu, da bi bil postrižen kot vojaki, poleg tega pa sem želel v življenju tudi kaj doživeti, zato sem se na vrat na nos prijavil v špansko tujsko legijo. Predstavljal sem si, kako bom sredi maroške puščave našel svobodo in kako bom sodeloval v nevarnih misijah. Poleg tega se mi je zdelo, da bom tako lahko ubežal družinskim odgovornostim. Nazadnje pa je to izvleklo na dan samo najslabše v meni.

Kmalu sem se zapletel v težave z ogromnim, surovim narednikom, ki se je rad znašal nad novinci. Sovražil sem krivico in brez zadržkov sem se znal stepsti za to, za kar sem menil, da je prav. Nekega jutra sem med preverjanjem prisotnosti povedal šalo, ki pa jo je narednik napačno razumel. Ko je že dvignil roko, da bi me udaril, sem mu jo hitro zvil in ga zbil na tla. Roko sem mu tiščal k tlom, saj sem se bal, da bo vzel pištolo in me ustrelil, če ga bom izpustil.

Zaradi tega sem moral tri mesece prebiti v vojaški enoti, v kateri so bili kaznjenci. Živel sem v majhni prazni sobi skupaj s približno 30 vojaki. Ves ta čas sem bil v istih oblačilih. Naši enoti je poveljeval sadistični narednik, ki je užival v bičanju vojakov. Toda ob neki priložnosti sem mu zagrozil, da ga bom ubil, če se me še enkrat dotakne, zato me za kazen z bičem ni udaril 30-krat, temveč le trikrat. Naučil sem se biti tako surov, kot so bili surovi moji mučitelji.

Tajne misije

Med urjenjem v tujski legiji sem se zaletavo prijavil za še več »dogodivščin«. Tudi tokrat nisem vedel, kaj me čaka. Začel sem se uriti za komandosa, k čemur je spadalo pravilno ravnanje z najrazličnejšim orožjem in razstrelivi. Da bi dokončal urjenje, so me poslali v Langley v ameriški zvezni državi Virginija. Tam sem se usposabljal skupaj z agenti CIE.

Nedolgo zatem sem postal član tajne skupine komandosov. V 1960-ih sem sodeloval v več tajnih misijah. V Srednji in Južni Ameriki sem pomagal pri operacijah proti preprodajalcem drog in tihotapcem orožja. Naročeno nam je bilo, naj te ljudi »likvidiramo«, ko jih ujamemo. Sram me je povedati, da sem osebno sodeloval v takšnih operacijah. Nikogar nismo vzeli za ujetnika, razen tistih, ki bi nam lahko med zasliševanjem izdali kakšne informacije.

Kasneje sem dobil nalogo, da vohunim za španskimi vojaškimi voditelji, zato da bi razkrinkal tiste, ki se niso strinjali z diktaturo generala Franca. Vohunili smo tudi za nasprotniki Francovega režima, ki so živeli v Franciji. Naš cilj je bil, da glavne nasprotnike ugrabimo in pripeljemo v Španijo, z namenom, da se jih nazadnje »znebimo«.

Moja zadnja operacija je od mene zahtevala, da sem organiziral skupino plačancev, ki naj bi strmoglavila vlado neke majhne afriške države. Naročeno nam je bilo, naj napademo vojašnico v glavnem mestu in nato zavzamemo predsedniško palačo. Kot je bilo načrtovano, smo v državo vdrli sredi noči in nalogo opravili v pičlih štirih urah. V boju so umrli trije moji tovariši, pa tudi na ducate »sovražnikovih« vojakov. V tem pobijanju sem tudi sam sodeloval.

Ta travmatični dogodek je mučil mojo vest. Nisem mogel spati, saj so me nenehno tlačile nočne more, v katerih sem lastnoročno pobijal sovražnike. V morah sem videl ljudi, ki so, preden sem jih ubil, na smrt prestrašeno strmeli vame.

Sklenil sem, da ne bom nikoli več sodeloval v nobeni misiji, zato sem vojski vrnil vse svoje dokumente in dobil odpustnico. Toda čez tri mesece so me nadrejeni pozvali, da naj grem na novo vohunsko misijo. Pobegnil sem v Švico in nekaj mesecev kasneje se mi je v Baslu  pridružila žena Encarnita, ki ni niti približno vedela, da sem delal kot tajni agent.

Slabih navad se je težko rešiti

Medtem ko sem jaz tri leta služil v vojski, je Encarnita v Španiji začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Rekla mi je, da je našla resnico o Bogu, in njeno navdušenje se je preneslo tudi name. Hitro sva navezala stike s Pričami v Švici in začela skupaj preučevati Sveto pismo.

Bil sem navdušen nad tem, kar sem spoznaval o Božjem namenu. Čeprav sem želel svoje življenje uskladiti s svetopisemskimi načeli, pa mi je bilo zelo težko narediti spremembe – še posebej tiste, ki so se tikale moje nasilne narave. Kljub temu mi je vera, ki sem jo našel, prirasla k srcu. Po nekajmesečnem preučevanju sem bil prepričan, da sem pripravljen z Jehovovimi pričami sodelovati pri oznanjevanju po hišah.

Z Jehovovo pomočjo sem se sčasoma naučil samoobvladanja in z Encarnito sva se kasneje krstila. Pri 29-ih sem bil postavljen za nadzornika v krščanski občini.

Leta 1975 sva se odločila, da se vrnemo v Španijo. Toda vojska ni pozabila name in me je pozvala k sodelovanju pri neki posebni misiji. Da bi se ognil težavam, sem kmalu spet zbežal v Švico. Z družino sem tam živel vse do leta 1996, ko smo se dokončno vrnili v Španijo.

Danes imam poročenega sina in hčerko ter dva vnuka. Vsi so predani Jehovovi služabniki. V vseh teh letih sem lahko kakim 16 posameznikom pomagal spoznati Jehova. Med njimi je tudi neki mladi moški, ki je v preteklosti na severu Španije sodeloval v nasilnih pouličnih protestih. To, da lahko pomagam drugim, me navdaja z izrednim zadovoljstvom.

Nenehno prosim Boga, naj mi pomaga, da bi se odvrnil od svoje nasilne preteklosti in da bi se polegle nočne more, ki se mi stalno ponavljajo. Medtem ko si prizadevam delati to, kar je prav, upoštevam nasvet iz Psalma 37:5, kjer piše: »Zaupaj svojo pot Jehovu, zanesi se nanj, in on bo vse uredil.« Jehova res drži svojo obljubo. Pomagal mi je, da sem se otresel svojega nasilnega ravnanja. To pa je zame in za mojo družino velik blagoslov.

[Slika na strani 21]

Pri 13-ih, ko sem se vpisal v jezuitsko šolo.

[Slika na strani 23]

Leta 1968, ko sem dobil odpustnico iz tujske legije.

[Slika na strani 23]

Danes z ženo Encarnito