Ko otrok zboli za rakom

»Preplavili so me občutki brezupa. Zdelo se mi je, kot da izgubljam tla pod nogami. Pričel sem žalovati, kot da bi bila moja punčka že mrtva.« (Jaílton, ko je izvedel, da ima njegova hčerka raka.)

NOVICA, da je vaš otrok zbolel za rakom, je lahko pretresljiva, celo strašljiva. Koliko otrok zboli za rakom? Po besedah Mednarodne zveze za boj proti raku »otroški rak predstavlja le majhen odstotek vseh rakavih obolenj, kljub temu pa ga vsako leto diagnosticirajo pri več kot 160.000 otrocih [po vsem svetu] in je v razvitih državah drugi najpogostejši vzrok za smrt otrok, takoj za nezgodami«. Na primer, na brazilskem Državnem inštitutu za rakava obolenja pravijo, da je v njihovi državi »po ocenah vsako leto 9000 novih primerov otroškega raka«.

V knjigi À margem do leito – A mãe e o câncer infantil (Ob postelji – mati in otrok z rakom) piše, da otroški rak zada »silovit udarec, ki brez izjeme prizadene vse družinske člane«. Otrok s takšno diagnozo bo verjetno moral prestati operacijo, kemoterapijo ali obsevanje oziroma oboje, pa tudi neprijetne stranske učinke. Staršem to povzroči travmo in prinese strah, žalost, občutek krivde, jezo in zanikanje. Kako se lahko spoprimejo s temi bolečimi razmerami?

Velik vir tolažbe so seveda skrbni zdravstveni strokovnjaki. »Povedati znajo spodbudna dejstva ter pojasniti in predvideti določene stranske učinke, ki se utegnejo pojaviti v prihodnosti. Te informacije lahko pripomorejo k temu, da je vse skupaj manj travmatično,« pravi neki zdravnik iz New Yorka, ki je pomagal že mnogim rakavim bolnikom. Veliko tolažbe lahko dajo tudi starši, katerih otroci so imeli raka. S tem v mislih je Prebudite se! intervjuval pet staršev iz Brazilije, ki imajo za sabo to izkušnjo.

● Jaílton in Néia »Ko je imela najina hčerka dve leti in pol, sva izvedela, da ima akutno limfoblastno levkemijo.«

Kako dolgo je potekalo zdravljenje?

»Na kemoterapije je hodila skoraj dve leti in pol.«

Kakšne stranske učinke je imelo zdravljenje?

»Veliko je bruhala in izgubila je lase. Zobna sklenina ji je potemnela. In trikrat je dobila pljučnico.«

Kako ste se zaradi tega počutili?

»Sprva naju je zgrabila panika. Toda ko sva videla, kako se ji zdravje izboljšuje, sva postala prepričana, da bo ozdravela. Zdaj je stara skoraj devet let.«

Kaj vam je pomagalo, da ste bili kos temu zelo težkemu položaju?

»To je bilo brez dvoma najino zaupanje v Boga Jehova, ki ‚tolaži v vsaki stiski‘, kot piše v Svetem pismu v 2. Korinčanom 1:3, 4. Čudovito podporo sva dobila tudi od najinih krščanskih bratov in sester. Pisali so nama spodbudna  pisma, nama telefonirali, z nama in za naju molili ter nama celo finančno pomagali. Ko je bila najina hčerka premeščena v bolnišnico, ki je bila v drugi državi, so nama Priče tam priskrbeli namestitev in naju izmenično vozili k njej. Ni besed, s katerimi bi lahko izrazila svojo hvaležnost za vso podporo, ki sva je bila deležna.«

● Luiz in Fabiana »Leta 1992 sva izvedela, da ima najina hčerka redko agresivno obliko raka na jajčnikih. Imela je enajst let.«

Kakšen je bil vaš prvi odziv?

»Zanikanje. Nisva mogla sprejeti dejstva, da ima najina deklica raka.«

Kakšnega zdravljenja je bila deležna?

»Imela je operacijo in kemoterapijo, zaradi česar smo bili vsi fizično in čustveno izčrpani. Dvakrat je dobila pljučnico. Ko jo je imela drugič, je skoraj umrla. Zaradi pomanjkanja trombocitov je tudi občasno krvavela po koži in iz nosu. Te krvavitve smo zmanjšali s pomočjo zdravil.«

Kako dolgo je potekalo zdravljenje?

»Od prve biopsije do zadnjega ciklusa kemoterapije je minilo kakih šest mesecev.«

Kako je vaša hčerka gledala na diagnozo in zdravljenje?

»Najprej ni vedela, kaj se dogaja. Zdravnik ji je rekel, da ima ,v trebuhu žogico, ki jo je treba odstraniti‘. Na koncu je ugotovila, da je zadeva precej resna. ,Oči, ali imam raka?‘ me je vprašala. Zelo sem se trudil, da bi našel prave besede.«

 Kako ste se počutili, ko ste gledali svojo hčerko trpeti?

»Ni enostavno opisati čustvene bolečine, ki sva jo doživljala. Na primer, predstavljajte si, da opazujete, kako vaša hčerkica pomaga medicinski sestri najti žilo, ko je čas za kemoterapijo. Ko mi je bilo najtežje, sem šel na stranišče, da bi se razjokal ter molil. Neko noč sem bil tako obupan, da sem Jehova prosil, naj jaz umrem namesto nje.«

Kaj vam je pomagalo, da ste bili kos temu položaju?

»Najpomembnejša je bila podpora, ki sva jo dobila od najinih krščanskih bratov in sester, in nekateri od njih so telefonirali z različnih koncev države. Neki dragi brat me je prosil, naj v roke vzamem Sveto pismo. Nato je s toplim glasom prebral nekaj stavkov iz knjige Psalmov. Te besede so bile ravno tisto, kar sva z ženo potrebovala, saj sva preživljala eno najtežjih obdobij hčerkinega zdravljenja.«

● Rosimeri »Moja hčerka je imela štiri leta, ko so ji diagnosticirali eno vrsto levkemije.«

Kakšen je bil vaš prvi odziv?

»Nisem mogla verjeti. Dneve in noči sem jokala ter rotila Boga za pomoč. Čustveno je trpela tudi moja starejša hčerka, ko je videla, kako zelo je njena sestrica bolna. Pravzaprav sem jo zaradi tega morala za nekaj časa dati v oskrbo svoji mami.«

Kakšne stranske učinke je imelo zdravljenje?

»Zaradi vsakodnevne kemoterapije je postala anemična, zato so ji zdravniki predpisali tudi dodatke železa in eritropoetin, da bi ji zvišali število rdečih krvničk. Njena krvna slika je bila ves čas zaskrbljujoča. Poleg tega je imela še napade.«

Kako dolgo je potekalo zdravljenje?

»Dve leti in štiri mesece je imela intenzivno kemoterapijo. V tem času je izgubila lase in se je zelo zredila. Na srečo ji je pri spoprijemanju z vsem tem pomagal njen smisel za humor. Po približno šestih letih so zdravniki rekli, da moja hčerka ne kaže več nobenih znakov te bolezni.«

Kaj vam je pomagalo, da ste bili kos temu težkemu položaju?

»S hčerko sva pogosto molili in premišljevali o svetopisemskih zgledih zvestih Božjih služabnikov, ki so prestali različne preizkušnje. Prav tako sva si vzeli k srcu Jezusove besede iz Mateja 6:34, da naj ne dovolimo, da bi nas jutrišnje skrbi obremenjevale že danes. Veliko so nama pomagali tudi sokristjani, odbor za stike z bolnišnicami in skrbno zdravstveno osebje, ki se redno srečuje s takšnimi razmerami.«

Ali je rak doletel kakšnega otroka vaših znancev, morda celo otroka v vaši družini? Če je tako, potem vam lahko ti intervjuji pomagajo razumeti, da je vaša žalost nekaj normalnega. Kot pravi Sveto pismo, »je čas jokanja«. (Pridigar 3:4) Predvsem pa bodite prepričani, da bo pravi Bog, Jehova, ki »posluša [. . .] molitve«, potolažil vse tiste, ki se obračajo nanj z iskrenim srcem. (Psalm 65:2)

[Okvir na strani 13]

Tolažilni svetopisemski stavki

»Nikoli ne bodite zaskrbljeni za naslednji dan, saj bo ta imel svoje skrbi. Vsak dan ima dovolj svojega zla.« (Matej 6:34)

»Slavljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče najgloblje usmiljenosti in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski.« (2. Korinčanom 1:3, 4)

»Ne bodite preveč zaskrbljeni, ampak v vsem izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, ponižno prošnjo in zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsako misel, bo po Kristusu Jezusu stražil vaše srce in um.« (Filipljanom 4:6, 7)

»Zvrnite nanj [na Boga] vse svoje skrbi, ker mu je mar za vas.« (1. Petrovo 5:7)

[Okvir/slika na strani 14]

Ljubeča pomoč

Odbor Jehovovih prič za stike z bolnišnicami pomaga vzpostaviti stik med bolnišnicami in pacienti. Pacientom, ki so Priče, pomagajo poiskati ustrezne zdravnike, ki spoštujejo njihovo željo po upoštevanju svetopisemske zapovedi, da »naj se zdržujejo [. . .] krvi«. (Apostolska dela 15:20)

[Slika na strani 13]

Néia, Sthefany in Jaílton

[Slika na strani 13]

Luiz, Aline in Fabiana

[Slika na strani 13]

Aline in Rosimeri