Najstništvo – priprava na odraslo dobo

ZAMISLITE si, da ste z nekega tropskega otoka ravno prispeli na severni tečaj. Takoj ko stopite iz letala, občutite, da je klima tukaj povsem drugačna. Se lahko prilagodite? Lahko, vendar bo potrebnih nekaj sprememb.

Podobne razmere vas čakajo, ko vaši otroci stopijo v najstniško dobo. Zdi se, da se je klima čez noč spremenila. Fantu, ki vam je bil prej stalno za petami, je sedaj ljubša družba vrstnikov. Dekle, ki je prej komaj čakalo, da vam pove, kako je preživelo dan, vam sedaj le odrezavo odgovarja.

»Kako je bilo v šoli?« vprašate.

»V redu,« odgovori.

Tišina.

»O čem razmišljaš?« vprašate.

»O ničemer,« odgovori.

Spet tišina.

Kaj se je zgodilo? V knjigi Breaking the Code piše, da ste še nedolgo tega »imeli prepustnico v zakulisje otrokovega življenja. Sedaj pa je največ, kar lahko upate, to, da boste dobili sedež med občinstvom in še ta verjetno ne bo najboljši.«

Ali se morate sprijazniti s takšnim hladnim odnosom? Sploh ne. S svojimi najstniškimi otroki si lahko ostanete blizu. Vendar morate najprej razumeti, kaj se dogaja v tem fascinantnem, toda včasih viharnem obdobju odraščanja.

Prehod iz otroške v odraslo dobo

Raziskovalci so nekoč menili, da se otrokovi možgani skoraj v celoti razvijejo do petega leta starosti. Vendar so sedaj mnenja, da se velikost možganov po tem letu starosti sicer malo spremeni, česar pa ni mogoče reči za njihovo delovanje. Ko mladi pridejo v puberteto, nastopi hormonska revolucija, ki spremeni njihovo razmišljanje. Na primer, majhni otroci imajo običajno stvaren, črno bel pogled na življenje, najstniki pa po drugi strani razmišljajo abstraktno in pretehtavajo, kaj se skriva pod površjem. (1. Korinčanom 13:11) Izoblikujejo si mnenje in ga tudi brez zadržkov izražajo.

Paolo iz Italije je takšno spremembo opazil pri svojem najstniku. »Ko gledam svojega sina,« pravi, »se mi zdi, da pred mano ne stoji več fant, temveč majhen mož. Ne gre le za telesne spremembe. Najbolj me preseneča njegovo razmišljanje. Ni ga strah izraziti svojega mnenja in ga tudi zagovarjati!«

Ste kaj podobnega opazili pri svojem najstniku? Kot otrok je morda enostavno ravnal po navodilih. Dovolj je bilo, da ste mu v odgovor na njegovo morebitno ugovarjanje rekli »zato«. Kot najstnik pa sedaj hoče razloge, in morda ima celo pomisleke glede vrednot,  po katerih ravna njegova družina. Včasih je njegova odločnost videti kot uporništvo.

Vendar nikar ne sklenite, da hoče najstnik spodkopati vaše vrednote. Morda se jih le trudi narediti za svoje in jih vplesti v svoje življenje. Naj ponazorimo: Predstavljajte si, da se selite v drug dom in s sabo vzamete tudi pohištvo. Ali bo v novem domu enostavno najti prostor za sleherni kos pohištva? Verjetno ne. Toda nekaj je gotovo – zavrgli ne boste nobenega kosa, ki vam je dragocen.

Vaš najstnik je v podobnih razmerah, medtem ko se pripravlja na čas, ko bo »zapustil očeta in mater«. (1. Mojzesova 2:24) Ta dan je morda res še daleč, saj vaš najstnik še ni odrasel. Vendar pa v nekem smislu že pakira. V najstniških letih pretehtava vrednote, po katerih je bil vzgojen, in se odloča, katere od njih ga bodo spremljale v odrasli dobi. *

Misel na to, da vaš otrok sprejema takšne odločitve, je lahko zastrašujoča. Vendar ste lahko prepričani, da bo takrat, ko bo odrasel, obdržal samo tiste vrednote, ki so njemu pri srcu. Zato je sedaj – ko je še doma – pravi čas, da temeljito preišče načela, po katerih bo živel. (Apostolska dela 17:11)

To bo vašemu najstniku zares koristilo. Navsezadnje, če že sedaj brez vprašanj sprejme vaša merila, bo morda kasneje v življenju naivno sprejel merila drugih. (2. Mojzesova 23:2) Sveto pismo za takšnega mladega človeka pravi, da ga je enostavno zavesti, saj je »nerazsodnega srca«, kar pomeni, da mu med drugim manjka sprevidevnosti. (Pregovori 7:7) Mlade, ki so brez lastnega prepričanja, bi lahko »premetavalo kakor na valovih in bi jih sem ter tja nosil vsak veter nauka, ker bi poslušali ljudi, ki se zatekajo k prevari«. (Efežanom 4:14)

Kaj lahko naredite, da se to ne bi zgodilo vašemu otroku? Poskrbite za troje:

1. ZMOŽNOST ZAZNAVANJA

Apostol Pavel je napisal, da imajo »zreli ljudje [. . .] izšolano zmožnost zaznavanja, da razlikujejo med pravilnim in napačnim«. (Hebrejcem 5:14) »Ampak svojega otroka sem že pred leti učil, kaj je pravilno in kaj napačno,« morda pravite. Zagotovo mu je to poučevanje takrat koristilo in ga pripravilo na naslednje obdobje. (2. Timoteju 3:14) Toda Pavel je rekel, da si morajo ljudje izšolati zmožnost zaznavanja. Medtem ko si majhni otroci pridobijo znanje o tem, kaj je pravilno in kaj napačno, pa morajo najstniki odrasti »v sposobnosti razumevanja«. (1. Korinčanom 14:20; Pregovori 1:4; 2:11) Nočete, da bi vaš najstnik kar slepo ubogal, ampak  hočete, da bi uporabljal zdrav razum. (Rimljanom 12:1, 2) Kako mu lahko pri tem pomagate?

Med drugim tako, da mu dovolite, da pove, kaj misli. Pri tem ga ne prekinjajte in se kar najbolj potrudite, da ne pokažete svoje jeze – četudi reče kaj, česar nočete slišati. Sveto pismo pravi, da »mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje in počasen za jezo«. (Jakob 1:19; Pregovori 18:13) Nadalje je Jezus rekel: »Usta namreč govorijo to, česar je srce polno.« (Matej 12:34) S poslušanjem boste lahko ugotovili, kaj zares muči vašega najstnika.

Ko govorite, raje uporabljajte vprašanja, kot pa da izrečete prvo, kar vam pride na misel. Jezus je včasih svoje učence in tudi tiste, ki so bili svojeglavi, vprašal »Kaj menite?«, zato da bi izvedel, kaj mislijo. (Matej 21:23, 28) Podobno lahko vi ravnate s svojim najstnikom, tudi ko izrazi drugačno mnenje od vašega. Na primer:

Če vaš najstnik reče: »Nisem prepričan o obstoju Boga.«

Ne recite: »Kaj takega te midva že nisva učila – seveda verjameš v Boga!«

Bolje je reči: »Zakaj tako misliš?«

Zakaj najstniku pomagati, da se vam odpre? Čeprav slišite, kaj pravi, pa morate še ugotoviti, o čem razmišlja. (Pregovori 20:5) Njegove težave so morda bolj povezane z Božjimi merili kot s tem, ali Bog obstaja.

Na primer, če je mladostnik pod pritiskom, da prekrši Božje moralne zakone, se mu bo takšno početje morda zdelo sprejemljivo, če bo odmislil Boga. (Psalm 14:1) »Če Bog ne obstaja,« bi lahko razmišljal, »potem mi ni treba živeti po svetopisemskih merilih.«

Če je videti, da vaš najstnik tako razmišlja, potem bi morda moral pretehtati vprašanje: »Ali sem res prepričan, da mi Božja merila koristijo?« (Izaija 48:17, 18) Če meni, da mu, potem mu pomagajte uvideti, da se je vredno postaviti za to, kar mu je v korist. (Galačanom 5:1)

Če vaš najstnik reče: »To je morda vajina religija, vendar to ne pomeni, da je tudi moja.«

Ne recite: »To je naša religija, ti si najin otrok in boš verjel to, kar ti midva rečeva, da boš verjel.«

Bolje je reči: »To so močne besede. Če zavračaš najina prepričanja, potem si jih gotovo nadomestil s kakšnimi drugimi. Kakšna so torej tvoja prepričanja? Katera merila vedenja je po tvojem mnenju prav upoštevati v življenju?«

Zakaj najstniku pomagati, da se vam odpre? Ker mu lahko takšno razpravljanje pomaga, da preišče svoj način razmišljanja. Morda bo presenečen, ko bo ugotovil, da so njegova prepričanja enaka vašim in da ga v resnici skrbi nekaj povsem drugega.

Na primer, morda vaš najstnik ne ve, kako svoja prepričanja pojasniti drugim. (Kološanom  4:6; 1. Petrovo 3:15) Ali pa ga privlači kdo nasprotnega spola, ki je drugačnega verskega prepričanja kot on. Pridite težavi do dna in pomagajte svojemu najstniku, da stori enako. Bolj ko bo uporabljal zmožnost zaznavanja, bolj bo pripravljen na odraslost.

2. VODSTVO ODRASLIH

Danes v nekaterih kulturah skoraj ne poznajo »razburkanega obdobja«, katerega naj bi po besedah nekaterih psihologov pričakovali v najstniških letih. Raziskovalci so ugotovili, da so v teh kulturah mladi že v zgodnjih letih vpeljani v svet odraslih. Delajo z odraslimi, se družijo z njimi in so jim zaupane njihove odgovornosti. Izrazi, kot so »kultura mladih«, »mladoletniško prestopništvo« in celo »najstništvo«, pri njih ne obstajajo.

Sedaj pa razmislite o mladih v številnih deželah, ki obiskujejo prenatrpane šole, kjer so njihova edina smiselna družba vrstniki. Ko pridejo domov, tam ni nikogar. Oče in mama sta v službi. Sorodniki živijo daleč stran. Največ se družijo z vrstniki. * Ali vidite nevarnost? Težava ni le v tem, da bi zašli v napačno družbo. Raziskovalci so namreč ugotovili, da celo zgledni mladi lahko podležejo neodgovornemu vedenju, če nimajo stika z odraslimi.

Ena od kultur, v kateri mladi niso bili ločeni od odraslih, je bil starodavni Izrael. * V Svetem pismu denimo beremo o Uziju, ki je že v najstniških letih postal Judov kralj. Kaj mu je pomagalo, da je bil kos tej veliki odgovornosti? Očitno je k temu vsaj delno prispeval vpliv odraslega moškega Zaharija, za katerega Sveto pismo pravi, da »ga je učil bati se pravega Boga«. (2. kroniška 26:5)

Ali ima vaš najstnik enega ali več odraslih zaupnikov, ki imajo enake vrednote kakor vi? Nikar ne bodite ljubosumni nanje. Vašemu otroku lahko pomagajo delati to, kar je prav. Svetopisemski pregovor pravi: »Kdor hodi z modrimi, bo postal moder.« (Pregovori 13:20)

3. ČUT ZA ODGOVORNOST

V nekaterih deželah je z zakonom določeno, da mladi ne smejo delati več od predpisanega števila ur na teden in da ne smejo opravljati nekaterih vrst dela. Takšne prepovedi so namenjene zaščiti otrok pred nevarnimi delovnimi razmerami in so posledica industrijske revolucije iz 18. in 19. stoletja.

Ti zakoni o otroškem delu sicer ščitijo mlade pred nevarnostmi in zlorabo, vendar nekateri strokovnjaki trdijo, da jih ščitijo tudi pred tem, da bi prevzeli odgovornosti. Zaradi tega so številni najstniki, kot pravi knjiga Escaping the Endless Adolescence, razvili »občutek, da imajo nepreklicno pravico, s katero  si malodane zaslužijo vse, kar vidijo, ne da bi se za to morali kakor koli potruditi«. Avtorja knjige sta opazila, da je takšno stališče »naraven odziv na življenje v svetu, ki veliko bolj teži za tem, da se najstnike zabava, kot pa da se kaj pričakuje od njih«.

V nasprotju s tem so v Svetem pismu opisani mladi, ki so že v rosnih letih sprejeli velike odgovornosti. Razmislite o Timoteju, ki je bil najbrž še najstnik, ko je spoznal apostola Pavla – človeka, ki je na tega mladeniča močno vplival. Pavel mu je nekoč naročil: »Božji dar, ki si ga dobil, [. . .] razvn[emi] kakor ogenj.« (2. Timoteju 1:6) Timotej je morda v svojih poznih najstniških letih ali zgodnjih 20-ih zapustil dom in se pridružil apostolu Pavlu na potovanjih. Pomagal mu je ustanavljati krščanske občine in spodbujati bratovščino. Pavel je lahko po kakšnih desetih letih sodelovanja s Timotejem kristjanom v Filipih rekel: »Nimam nikogar drugega, ki bi imel takšno stališče kot on in bi iskreno skrbel za vaše zadeve.« (Filipljanom 2:20)

Najstniki si pogosto želijo odgovornih nalog, še zlasti če vedo, da k temu spada smiselno delo, s katerim so drugim v pomoč. To ne pripomore le k temu, da bodo zrasli v odgovorne ljudi, temveč jim pomaga že sedaj, saj iz njih izvleče najboljše.

Prilagajanje na novo »klimo«

Če vzgajate najstnika, verjetno pri vas doma vlada »klima«, ki je drugačna od tiste izpred nekaj let, kot smo to omenili že v uvodu. Bodite prepričani, da se lahko prilagodite, prav kakor vam je to uspelo že v prejšnjih fazah otrokovega odraščanja.

Na otrokova najstniška leta glejte kot na priložnost, da mu 1. pomagate šolati zmožnost zaznavanja, 2. priskrbite vodstvo odraslih in 3. vcepite čut za odgovornost. S tem boste svojega najstnika pripravili na odraslo dobo.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 20]

»NE MOREM SI ZAMISLITI BOLJŠIH STARŠEV«

Starši, ki so Jehovove priče, z besedami in dejanji učijo svoje otroke, kako živeti skladno s svetopisemskimi načeli. (Efežanom 6:4) Vendar jih v to ne silijo. Zavedajo se, da se mora vsak otrok, ko je dovolj star, sam odločiti, po katerih vrednotah bo živel.

Osemnajstletna Aislyn je sprejela vrednote, po katerih je bila vzgojena. »Religija,« pravi, »zame ni nekaj, čemur bi se posvečala le enkrat na teden. Je moj način življenja. Vpliva na vse, kar počnem, in na vsako odločitev, ki jo sprejmem – od tega, s kom se bom družila, do tega, katere predmete si bom v šoli izbrala in kakšne knjige bom brala.«

Aislyn zelo ceni, kako so jo vzgajali njeni krščanski starši. »Ne morem si zamisliti boljših staršev,« pravi, »in imam srečo, da so vame vsadili željo, da sem in ostanem Jehovova priča. Njihove smernice me bodo spremljale vse življenje.«

[Slika na strani 17]

Pustite najstniku govoriti.

[Slika na strani 18]

Odrasel zaupnik lahko dobro vpliva na vašega otroka.

[Slika na strani 19]

Smiselno delo pomaga najstnikom, da odrastejo v odgovorne ljudi.