ČE VAS je organizirana religija razočarala oziroma ste sklenili, da je ne potrebujete, niste edini. Pravzaprav se število ljudi, ki se odločijo, da ji nočejo pripadati, iz dneva v dan veča.

Nekateri organizirano religijo zapustijo zato, ker so prepričani, da so takšne institucije odgovorne za hinavščino in nestrpnost. Drugim se zdi prezapleteno ravnati po točno predpisani obliki čaščenja. Spet tretji menijo, da je organizirana religija zgolj nepotreben »posrednik« med Bogom in njegovimi častilci. Kaj pa o tem uči Sveto pismo?

V Svetem pismu je jasno opisano, kako so častili Boga starodavni očaki, denimo Abraham, Izak in Jakob. Ob neki priložnosti je Bog na primer rekel: »Z njim [Abrahamom] sem se namreč spoznal zato, da bo zapovedal svojim sinovom in vsem svojim potomcem, naj hodijo po Jehovovi poti in ravnajo v skladu s pravičnostjo in pravico.« (1. Mojzesova 18:19) Abraham je bil Božji prijatelj in je tako imel oseben odnos s Stvarnikom. Vendar ga je častil tudi v krogu svoje družine. Podobno so drugi očaki, ki so bili Božji prijatelji, častili Boga skupaj z drugimi – običajno z ožjimi družinskimi člani in razširjeno družino, kamor so spadali tudi služabniki.

Čez čas je Bog starodavnim Izraelcem, kasneje pa tudi kristjanom, naročil, naj se zbirajo k čaščenju. (3. Mojzesova 23:2, 4; Hebrejcem 10:24, 25) Ob teh priložnostih so med drugim peli, brali iz Svetih spisov in javno molili. (Nehemija 8:1–8; Kološanom 3:16) V Svetih spisih je bilo tudi predpisano, naj takšno zbrano skupino pri čaščenju vodi nekaj za to usposobljenih moških. (1. Timoteju 3:1–10)

Na temelju tega svetopisemskega vzorca je razumno skleniti, da Bog tudi danes pričakuje od svojih prijateljev, da ga častijo organizirano. Čaščenje Boga v skupini oziroma verski občini pa prinaša tudi svoje koristi.

Sveto pismo na enem mestu primerja pravega častilca s človekom, ki hodi po ozki poti, na drugem pa s tekačem, ki sodeluje na tekmovanju. (Matej 7:14; 1. Korinčanom 9:24–27) Kadar tekač teče po dolgi in zahtevni progi, se utegne zlahka utruditi in čez čas odneha. Vendar lahko pogosto prekosi samega sebe, če ga drugi spodbujajo. Podobno lahko duhovno naravnan človek kljub težavam goji dober odnos z Bogom, če ga pri tem spodbujajo sočastilci.

To je v skladu z besedami iz Hebrejcem 10:24, 25, kjer piše: »Premišljujmo drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom. In ne izpuščajmo naših shodov.« Pravzaprav v Svetem pismu piše, da  bodo pravi častilci častili Boga kot bratje in sestre, združeni v simbolično telo.

V Svetem pismu tudi piše, da to telo oziroma občino med seboj povezujeta ljubezen in mir. Apostol Pavel v Efežanom 4:2, 3 denimo prigovarja pravim častilcem: »[Ravnajte] z vso ponižnostjo, blagostjo in potrpežljivostjo. Prenašajte se med seboj v ljubezni in si iskreno prizadevajte ohranjati enotnost duha in živeti v miru.« Ali bi lahko upoštevali ta nasvet, če bi častili Boga neodvisno in ločeno od drugih častilcev?

Bog noče, da bi bili pravi častilci nepovezano društvo duhovno naravnanih ljudi, temveč da bi bili tesno povezana verska skupnost. Biblija spodbuja častilce: »V govorjenju bodite soglasni in med vami naj ne bo razprtij, temveč bodite povsem zedinjeni v istem umu in mišljenju.« (1. Korinčanom 1:10) Te besede bi kaj malo pomenile, če bi Bog želel, da bi ga ljudje častili zgolj individualno.

V Svetem pismu torej lahko najdete jasne dokaze za to, da Bogu ugaja, če ga častimo organizirano. Poleg tega vam lahko organizirana religija, ki jo opisuje Sveto pismo – torej religija, ki je všeč Bogu – pomaga zadovoljiti duhovne potrebe. (Matej 5:3)

Priznati je treba, da so mnoge današnje organizirane religije odgovorne za hinavščino in brezštevilne grozote. Vendar to še ne pomeni, da bi morali zavračati kar vsako organizirano religijo. Na zemlji nedvomno obstaja religija, ki je organizirana zato, da z dejanji kaže ljubezen vsem ljudem, religija, ki je organizirana zato, da izobražuje druge o Božjih moralnih merilih. Takšna religija vam lahko pomaga zgraditi pristno vero. V Svetem pismu so zapisani potrebni podatki, ki vam lahko pomagajo ugotoviti, katero organizirano čaščenje ugaja Bogu.