NEKATERI ljudje se zato, da bi jih drugi občudovali, bahajo z oblačili priznanih modnih oblikovalcev ali drugimi luksuznimi stvarmi. V The Washington Postu je denimo pisalo, da imajo v neki azijski državi »bogataši, ki so pred kratkim obogateli, radi luksuzne izdelke – uvožene francoske ročne torbice in italijanske športne avtomobile – in ne le to, [svoje bogastvo] radi razkazujejo«.

Seveda ni nič narobe s tem, da človek uživa sadove svojega dela. V Bibliji piše, »da bi moral vsak človek jesti in piti ter uživati v dobrem pri vsem svojem trudu. To je Božji dar.« (Pridigar 3:13) Toda ali se je modro bahati oziroma postavljati s tem, kar imamo? Kaj o tem piše v Bibliji?

Kakšni ljudje postanejo prijatelji tistih, ki so bogati oziroma se pretvarjajo, da so bogati, in se bahajo s svojim imetjem? Odgovor se skriva v modrem biblijskem izreku o človeški naravi: »Siromaka sovraži celo njegov bližnji, bogat človek pa ima veliko prijateljev.« (Pregovori 14:20)

Če povemo z drugimi besedami: Prijatelji bogatega človeka niso toliko prijatelji njega samega, temveč njegovega bogastva. Gonilo njihovega tako imenovanega prijateljstva oziroma priliznjenih besed je lastna korist. Sveto pismo pravi, da je v ozadju takšnih besed »prikrita lakomnost« oziroma pohlep. (1. Tesaloničanom 2:5)

Zato se vprašajte: »Kakšne prijatelje si želim? Prijatelje, ki bi me imeli radi zaradi tega, kar imam, ali prave prijatelje, ki bi me imeli radi zaradi tega, kar sem?« Sveto pismo pokaže, da lahko na to, kakšne prijatelje bomo imeli, vplivamo s svojim ravnanjem.

Drug problem, ki je povezan z razkazovanjem bogastva, dobro osvetli biblijska pripoved o kralju Ezekiju, ki je živel v staroveškem Jeruzalemu. Ezekija je ob neki priložnosti dostojanstvenikom iz Babilona razkazal »vse, kar je imel v svojih zakladnicah«. Njegovo veliko bogastvo je na obiskovalce nedvomno naredilo vtis. Verjetno pa je v njih vzbudilo tudi pohlep. Potem ko so odšli, je Božji prerok Izaija Ezekiju pogumno povedal, da bodo nekega dne vse njegovo bogastvo odnesli »v Babilon. Nič ne bo ostalo.« Te besede so se uresničile. Leta kasneje so se Babilonci vrnili in odnesli vse bogastvo, ki je pripadalo Ezekijevi družini. (2. kraljev 20:12–17; 24:12, 13)

Podobno tudi danes ljudje, ki se bahajo s svojim bogastvom, tvegajo, da ga bodo – vsega ali nekaj – izgubili. V nekem poročilu o kriminalu in varnosti v Mehiki je pisalo: »V Ciudad de Mexicu je bahavo razkazovanje bogastva  magnet za tatove. Če kdo nosi drag nakit in ure ter razkazuje velike vsote denarja, pritegne nezaželeno pozornost.« Koliko bolje je upoštevati svetopisemski nasvet: »Človek naj se ne baha s svojim bogastvom.« (Jeremija 9:23) »Modrost je pri skromnih,« piše v Pregovorih 11:2.

Skromen in ponižen človek nima samoljubnega stališča »poglejte me«, temveč se veseli dobrih lastnosti drugih. V Filipljanom 2:3 piše: »Naj vas ne vodita sebičnost ali častihlepnost. Namesto tega bodite raje ponižni in izkazujte več časti drugim kot sebi.« (Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) V Galačanom 5:26 pa beremo: »Ne postanimo samoljubni in ne izzivajmo drug drugega k tekmovanju, niti drug drugemu ne zavidajmo.«

Podobno se ljudje, ki si pridobijo modrost s preučevanjem Božje Besede, zavedajo, da pravo prijateljstvo temelji na nesebičnosti in medsebojnem spoštovanju in da se takrat, ko bogastvo poide, takšno prijateljstvo ne konča. Ravno nasprotno, s časom je vse močnejše. »Pravi prijatelj ljubi ves čas,« piše v Pregovorih 17:17. Seveda pa si moder človek predvsem želi ugajati Bogu, saj ve, da nanj ne naredi vtis videz, temveč da opazuje »skritega človeka srca« – to, kakšni smo znotraj. (1. Petrovo 3:4) Zato se zelo trudi, da bi razvijal lepe lastnosti, ki so značilne za »novo osebnost«, kot temu pravi Sveto pismo. (Efežanom 4:24) Nekatere od teh lastnosti so omenjene v Mihu 6:8. Tam piše: »Ali Jehova zahteva od tebe še kaj drugega, razen da ravnaš pravično, ljubiš prijaznost in skromno hodiš s svojim Bogom?«

Resda v današnjem svetu skromnost ni prav nič cenjena. Toda to ne preseneča tistih, ki preučujejo Sveto pismo. Zakaj ne? Sveto pismo za »poslednje dni« napoveduje, da bodo ljudje na splošno »lakomni, bahavi, prevzetni, [. . .] napihnjeni«. (2. Timoteju 3:1–5, Slovenski standardni prevod) V takšni družbi se ljudje, ki se bahajo s svojimi dobrinami, počutijo domače. Vendar nas Bog spodbuja, naj se jih ogibamo, da jim ne bi postali podobni.