Povejte nam kaj o svoji preteklosti.

Moj oče je bil čevljar, mama pa je delala na kmetiji. Jaz sem si želela postati znanstvenica. Prelepe cvetlice, ptice in žuželke okoli našega doma so me čisto prevzele. Menila sem, da so stvaritev nekoga z nadčloveško modrostjo.

Torej ste od nekdaj verjeli v Stvarnika?

Ne. Pravzaprav sem o obstoju Boga začela dvomiti že v otroštvu. Moj oče je nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta, zato sem se spraševala »Zakaj bi Stvarnik tolikšne lepote dopuščal trpljenje in smrt?«.

Ali vam je študij znanosti pomagal najti odgovor na vprašanje, ali obstaja Stvarnik?

Sprva ne. Ko sem postala molekularna biologinja, sem začela proučevati normalno, programirano smrt celic, ki sestavljajo naše telo. Ta se zelo razlikuje od nenadzorovane smrti celic, ki vodi do vnetja in gangrene. Do pred nekaj leti znanstveniki niso namenjali kaj dosti pozornosti temu procesu, čeprav je življenjsko pomemben za naše zdravje.

Zakaj je programirana celična smrt tako življenjsko pomembna?

No, naše telo sestavlja na bilijone mikroskopsko majhnih celic. Praktično vse umrejo in nadomestijo jih druge. Vsaka vrsta celice ima svojo življenjsko dobo; nekatere se zamenjajo na vsakih nekaj tednov, druge pa na vsakih nekaj let. Sistem programirane celične smrti v našem telesu mora biti skrbno nadzorovan, da se lahko ohrani  občutljivo ravnovesje med umiranjem celic in tvorjenjem novih.

Kje se lahko zalomi?

Nekatere raziskave kažejo, da se lahko, če celice ne umrejo takrat, ko bi morale, razvije revmatoidni artritis ali rak. Če pa po drugi strani celice umrejo prej, kot bi smele, lahko pride do nastanka parkinsonove ali alzheimerjeve bolezni. Moje raziskovanje je povezano z iskanjem načinov, kako zdraviti takšne bolezni.

Kako je proučevanje smrti celic vplivalo na vas?

Odkrito povedano me je zmedlo. Jasno mi je bilo, da je avtor tega čudovitega procesa nekdo, ki želi, da bi bili zdravi. Zato sem se še vedno ubadala z vprašanjem »Zakaj ljudje trpimo in umiramo?«. Nanj nisem mogla najti odgovora.

Vendar ste bili vseeno prepričani, da je sistem programirane celične smrti plod ustvaritve, ali ne?

Seveda. Celoten proces je neverjetno kompleksen, vendar njegova eleganca kaže na izredno modrost. Verjamem, da ta modrost pripada Bogu. S pomočjo izjemno zmogljivih mikroskopov proučujem številne kompleksne mehanizme, ki nadzirajo ta proces. Nekateri celični mehanizmi lahko že v nekaj sekundah sprožijo proces uničenja celic, če je to potrebno. Celice sodelujejo pri lastnem uničenju. Ta proces je tako dobro načrtovan, da človeku enostavno vzbuja strahospoštovanje.

Zastavljali ste si vprašanja glede Boga in trpljenja. Kako ste prišli do odgovorov?

Pri meni doma sta se leta 1991 oglasila dva Jehovova pričevalca in vprašala sem ju, zakaj umiramo. Odgovor sta mi pokazala iz Svetega pisma: »Po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt.« (Rimljanom 5:12) Če bi prvi človek poslušal Boga, bi živel večno. Takoj sem doumela, da se to sklada s tem, kar sem spoznala pri svojem raziskovanju. Pravzaprav mi je že dolgo jasno, da Bog ljudem ni namenil, da bi umirali. Ker se praktično vse celice v telesu redno nadomeščajo z novimi, je večno življenje prav gotovo mogoče.

Kaj vas je prepričalo, da je Sveto pismo knjiga od Boga?

Izvedela sem, kaj o Bogu piše v Svetem pismu, in sicer v Psalmu 139:16: »Tvoje oči so me videle, ko sem bil še zarodek, in v tvoji knjigi so bili zapisani vsi moji deli.« Kot biokemičarka proučujem genske informacije, ki so zapisane v naših celicah. Kako je psalmist vedel za takšen zapis? Bolj ko sem spoznavala Sveto pismo, bolj sem bila prepričana, da je navdihnjeno od Boga.

Kako ste spoznali, kaj Sveto pismo uči?

Neki Jehovov pričevalec se je ponudil, da mi lahko pomaga sistematično pregledovati Sveto pismo. Končno sem izvedela, zakaj Bog dopušča trpljenje. Iz Svetega pisma sem tudi spoznala, da Bog namerava smrt za vedno odpraviti. (Izaija 25:8) Za našega Stvarnika ni prav nič težko poskrbeti, da bodo osupljivi sistemi v našem telesu delovali popolno in nam tako omogočali neskončno življenje.

Kako s svojim znanjem o Svetem pismu pomagate drugim?

Jehovova priča sem postala leta 1995 in od takrat naprej brez zadržkov govorim drugim o tem, kar sem spoznala iz Svetega pisma. Neka kolegica je bila denimo čisto iz sebe, ko je njen brat naredil samomor. Njena vera uči, da Bog tistemu, ki naredi samomor, nikoli ne odpusti. Jaz pa sem ji pokazala, da nam Sveto pismo daje upanje, da bodo ljudje vstali od mrtvih. (Janez 5:28, 29) Ko je izvedela, da se Stvarnik zares zanima za nas, je bila zelo potolažena. Ob takšnih in podobnih trenutkih čutim, da mi to, da drugim pripovedujem o biblijskih resnicah, prinaša celo več zadovoljstva kakor znanost!