Kadar se z zakoncem spreta, pogosto prikličeta na dan preteklost in pogrevata stare zamere, ki bi morale biti rešene že davno. Zakaj? Eden od vaju, ali pa kar oba morda ne znata odpustiti.

Tega se lahko naučite. Vendar najprej razmislite, zakaj si morda zakonca tako težko odpustita.

Premoč. Nekateri možje in žene nočejo odpustiti, ker hočejo v nekem smislu obdržati premoč nad zakoncem. Potem, ko pride do spora, izkoristijo pretekle dogodke kot adut, s katerim držijo zakonca v primežu.

Zamera. Brazgotine, ki so nastale ob kakšnem preteklem žaljivem ravnanju, se lahko dolgo celijo. Zakonec morda res reče »Odpustim ti«, toda še naprej goji zamero zaradi tega, kar se je zgodilo – mogoče si celo želi, da bi vrnil milo za drago.

Razočaranje. Nekateri ljudje se poročijo v trdnem prepričanju, da bodo živeli kakor v pravljici. In ko potem pride do nesporazumov, vztrajajo pri svojem in se čudijo, kako neki lahko ta, za katerega so mislili, da je njihova »sorodna duša«, drugače gleda na stvari. Zaradi nestvarnih pričakovanj se lahko človek bolj nagiba k temu, da išče napake, manj pa k temu, da odpušča.

Zgrešen pogled. Številni zakonci nočejo odpustiti, ker imajo zgrešen pogled na to, kaj odpuščanje v resnici pomeni. Na primer:

Če bom odpustil, bom zmanjšal težo napake.

Če bom odpustil, bom moral pozabiti, kar se je zgodilo.

Če bom odpustil, bom dovolil, da se bo z menoj še naprej grdo ravnalo.

Odpuščanje dejansko ne pomeni nič od naštetega. Toda to vseeno utegne biti težko – še zlasti v tesni zvezi med možem in ženo.

Skušajte razumeti, kaj zajema odpuščanje. V Svetem pismu beseda »odpustiti« včasih pomeni »pustiti za sabo«. Zato ni nujno, da morate takrat, ko odpustite, vedno pozabiti, kar se je zgodilo, ali zmanjšati težo napake. Včasih odpustiti pomeni, da stvar enostavno pustite za seboj v svoje dobro in v dobro svojega zakona.

Bodite pozorni na to, kakšne so posledice, če ne odpustite. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je lahko človek zaradi pestovanja zamere bolj izpostavljen številnim fizičnim in čustvenim težavam, med drugim depresiji in visokemu krvnemu tlaku – da ne omenimo, kako takšno ravnanje škodi zakonu. Zato v Svetem pismu upravičeno piše: »Bodite pa drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščajte.« (Efežanom 4:32)

Bodite pozorni na to, kakšne so koristi, če odpustite. Če sta si zakonca pripravljena odpuščati, si kažeta, da zaupata v motive drug drugega in da ne sestavljata seznama napak. To jima potem pomaga ustvarjati okolje, v katerem lahko obvladujeta zamero in rasteta v ljubezni. (Svetopisemsko načelo: Kološanom 3:13)

Bodite stvarni. Lažje je odpuščati, kadar zakonca sprejmete takšnega, kakršen je, z vsemi njegovimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. »Kadar se osredinjate na to, česa nimate, zlahka pozabite, kaj vse imate,« piše v knjigi Fighting for Your Marriage. »Na kaj bi bili raje osredinjeni sedaj, ko ste poročeni?« Ne pozabite, nihče ni popoln – niti vi ne. (Svetopisemsko načelo: Jakob 3:2)

Bodite razumni. Naslednjič, ko vas bo prizadelo kaj, kar je vaš zakonec rekel ali naredil, se vprašajte: »Ali je to res tako pomembno? Ali moram zahtevati opravičilo ali pa bi lahko to preprosto spregledal in šel naprej?« (Svetopisemsko načelo: 1. Petrovo 4:8)

Če je treba, se pogovorite. Mirno pojasnite, kaj vas je prizadelo in zakaj se tako počutite. Ne pripisujte slabih motivov oziroma ne dajajte dogmatičnih izjav, saj se bo zakonec samo pričel braniti. Zgolj povejte, kako so njegova dejanja vplivala na vas.