ŽIVALSKI iztrebki so za hrošča govnača zelo uporabni. Z njimi se prehranjuje, vanje leže jajčeca, nekateri samčki pa velik kos iztrebkov ponudijo celo samički, v upanju, da jo bodo s tem očarali. Boj za sveže iztrebke je hud. Raziskovalci so nekoč opazovali kup slonjih iztrebkov, po katerem je gomazelo kakih 16.000 govnačev. V samo dveh urah je celoten kup izginil.

Nekatere vrste govnačev oblikujejo blato v kroglo, zato da jo lahko odvalijo proč od kupa in se tako oddaljijo od drugih hroščev, nato pa jo zakopljejo v mehko zemljo. Hrošč kotali svojo kroglo v ravni liniji, saj tako najhitreje zbeži od drugih govnačev in se s tem ogne tveganju, da bi mu jo kdo od njih ukradel.

Toda kako govnaču uspe, da se ne vrti v krogih, še zlasti ponoči?

Razmislite: Dosedanje raziskave so pokazale, da se govnači lahko orientirajo po svetlobi bodisi sonca bodisi lune, vendar se lahko držijo svoje ravne linije celo v jasnih nočeh, ko ne sveti luna. Raziskovalci v Južni Afriki so odkrili, da govnači tega ne zmorejo zato, ker bi videli posamezne zvezde, temveč zaradi snopa svetlobe, ki jo oddaja galaksija Rimska cesta. Glede na časopis Current Biology je to »prvi dokumentirani primer, da se kdo iz živalskega sveta orientira po Rimski cesti«.

Raziskovalec Marcus Byrne pravi, da imajo govnači »izredno sposobnost vizualnega orientiranja, zaradi katere se lahko kljub svoji omejeni inteligenci orientirajo že pri najmanjši svetlobi, ki jo oddajajo zvezde«. Zatem še dodaja: »Zato se lahko ljudje od njih naučimo reševati zapletene probleme, povezane z vizualno obdelavo podatkov.« Govnačevo sposobnost orientiranja bi denimo lahko posnemali pri programiranju robotov, ki iščejo preživele v razrušenih stavbah.

Kaj menite? Ali so govnačeve orientacijske sposobnosti plod evolucije ali ustvaritve?