Nikakor ne morete pozabiti, kaj grdega vam je rekel oziroma naredil vaš zakonec; grobe besede in nepremišljena dejanja so se vam neizbrisno vtisnila v spomin. Zato je naklonjenost, ki ste jo nekdaj čutili, nadomestila zamera. Zdi se, da nimate nobene druge izbire, kot da vztrajate v zakonu brez ljubezni. In svojemu zakoncu zamerite tudi to.

Bodite prepričani, da se stvari lahko obrnejo na bolje. Vendar si najprej poglejmo nekaj dejstev, povezanih z zamero.

Zamera lahko uniči zakon. Zakaj? Ker načne prav tisto, na čemer bi moral zakon sloneti, med drugim ljubezen, zaupanje in zvestobo. V nekem smislu zamera potemtakem ni posledica zakonskih težav, temveč je zakonska težava. Sveto pismo upravičeno pravi, da naj od nas izgine »vsakršna zlohotna zagrenjenost«. (Efežanom 4:31)

Z zamero škodite samemu sebi. Če gojite zamero, je kakor, da bi si prisolili klofuto, potem pa bi pričakovali, da bo nekdo drug čutil bolečino. »Družinski član, do katerega gojite zamero, se mogoče počuti prav dobro, uživa v življenju in ga niti malo ne bremeni to, kar bremeni vas,« piše Mark Sichel v svoji knjigi Healing From Family Rifts. Sklep? »Zamera vas rani veliko huje kakor človek, ki ste mu zamerili,« pravi Sichel.

Za zamero se odločite sami. Nekateri morda dvomijo o tem. Takole pravijo: »Moj zakonec je kriv, da gojim zamero.« Težava je v tem, da se s takšnim razmišljanjem poudarja nekaj, česar se ne da nadzirati – dejanja drugega človeka. Sveto pismo ponuja drugo možnost. Takole pravi: »Naj vsak dokaže, kakšno je njegovo delo.« (Galačanom 6:4) Ne moremo imeti pod nadzorom tega, kar kdo reče ali naredi, lahko pa nadzorujemo svoj odziv na to. Zamera torej ni edina možna rešitev.

Imejte v mislih, da ste za zamero, ki jo gojite, odgovorni sami. Res je, da je najlažje zvrniti krivdo na zakonca. Toda ne pozabite, zamera je stvar odločitve. In enako velja za odpuščanje. Lahko se odločite ravnati po naslednjem svetopisemskem priporočilu: »Naj se ne zgodi, da bi sonce zašlo, vi pa bi bili še vedno razdraženi.« (Efežanom 4:26) Če boste radi odpuščali, potem se boste težav v zakonu lahko lotili z boljšim stališčem. (Svetopisemsko načelo: Kološanom 3:13)

Iskreno se preiščite. Sveto pismo potrjuje, da so nekateri ljudje jezljivi in se hitro razsrdijo. (Pregovori 29:22) Ali to velja tudi za vas? Vprašajte se: »Ali zlahka postanem zagrenjen? Kako hitro postanem užaljen? Ali rad iz muhe delam slona?« V Svetem pismu piše, da kdor o kakem problemu »nenehno govori, ločuje tiste, ki so si blizu«. (Pregovori 17:9; Pridigar 7:9) Kaj takega se lahko zgodi tudi v zakonu. Če torej radi zamerite, se vprašajte: »Ali bi lahko bil bolj potrpežljiv s svojim zakoncem?« (Svetopisemsko načelo: 1. Petrovo 4:8)

Ugotovite, kaj je res pomembno. V Svetem pismu piše, da je »čas molčanja in čas govorjenja«. (Pridigar 3:7) Ni vam treba razpravljati o vsaki stvari, ki vas prizadene. Včasih lahko enostavno »zadržite besede v svojem srcu, na svoji postelji, in molčite«. (Psalm 4:4) Ko pa se morate pogovoriti, počakajte, da se vaša čustva poležejo. »Ko sem glede česa užaljena,« pravi žena po imenu Beatriz, »se najprej skušam pomiriti. Včasih kasneje vidim, da stvar sploh ni bila tako resna, in se lažje pogovorim v spoštljivem tonu.« (Svetopisemsko načelo: Pregovori 19:11)

Skušajte dojeti pravi pomen odpuščanja. V Svetem pismu je beseda »odpustiti« včasih prevod besede, ki v izvirnem jeziku pomeni nekaj pustiti za sabo. Če odpustite, vam potemtakem ni treba zmanjševati pomena žalitve oziroma se pretvarjati, da do nje sploh ni prišlo. Vse skupaj lahko enostavno pustite za sabo, vedoč, da lahko zamera veliko bolj škoduje vašemu zdravju in zakonu kot žalitev sama.