HONDURAS v španščini pomeni »globine«. Morda je s to besedo Krištof Kolumb opisal vode vzdolž obale te dežele v Atlantskem oceanu. Nekateri pravijo, da je Honduras tako dobil svoje ime.

Prebivalci Hondurasa zelo cenijo vdanost družini in sodelovanje. Na primer, pomembne odločitve, ki so denimo povezane s stroški gospodinjstva ali izobraževanjem otrok, pogosto sprejemata oba – mož in žena.

Večina Hondurašanov je mesticev. To so potomci Evropejcev in prvotnih prebivalcev. Nekatere staroselske skupine so še vedno prisotne, kot je denimo skupina Chorti. Drugi domačini, kot je ljudstvo Garifuna, pa imajo svoje korenine drugje.

Garifuni so potomci Afričanov in karibskih Indijancev, ki so prebivali na otoku St. Vincent. Okoli leta 1797 so prišli na Islas de la Bahía (Zalivske otoke).  Kasneje so se naselili vzdolž karibske obale Srednje Amerike. Od tam pa so se sčasoma naselili tudi v druge kraje Srednje in Severne Amerike.

Garifuni imajo radi živahne plese ob spremljavi bobnov iz trdega lesa. Del njihove kulture pa so tudi tradicionalna oblačila živih barv, pripovedovanje zgodb in hrana, kot je denimo ereba (nekakšen velik mlinec, narejen iz korenin kasave).

V Hondurasu je okoli 400 krščanskih občin Jehovovih prič. Shode imajo v španščini, pa tudi v angleščini, jeziku garifuna, honduraškem znakovnem jeziku, mandarinščini in miskitščini.