Predstavljene so bile različne teorije o vzroku te bolezni, toda te skrivnosti ni nihče razvozlal. Vsi poskusi, da bi se zmanjšala smrtnost, so se izjalovili. Semmelweisu je bilo zelo težko gledati muke številnih mater, ki so počasi umirale in pri tem hudo trpele, zato se je odločil, da bo našel vzrok bolezni in jo preprečil.

Bolnišnica, v kateri je Semmelweis delal, je imela dve ločeni porodniški kliniki in zanimivo je, da je bila smrtnost mater v prvi kliniki veliko večja kot v drugi. Edina razlika med klinikama je bila v tem, da so v prvi imeli prakso študenti medicine, v drugi pa bodoče babice. Zakaj je bila potem tako velika razlika v smrtnosti? Med iskanjem odgovora na to vprašanje je Semmelweis sistematično izločal možne vzroke bolezni, vendar se je krivec kar naprej izmikal.

Na začetku leta 1847 je Semmelweis naletel na ključno sled. Njegov sodelavec in prijatelj Jakob Kolletschka se je med pregledom trupla ranil in nato zaradi zastrupitve krvi umrl. Ko je Semmelweis bral poročilo obdukcije, opravljene na Kolletschku, je ugotovil, da so bili izsledki v nekaterih vidikih enaki kot pri žrtvah poporodne vročice. Zato je menil, da so »strupi« s trupel, kot jih je poimenoval, morda okužili nosečnice in povzročili poporodno vročico.  Zdravniki in študenti medicine so pogosto, preden so odšli na porodniški oddelek, opravljali obdukcije in tako med porodniškimi pregledi ali porodi na bodoče matere nevede prenesli bolezen! Smrtnost na drugem oddelku je bila nižja, ker učenke babištva niso opravljale obdukcij.

Semmelweis je takoj uvedel strogo pravilo, da si je treba pred pregledom nosečnic roke umiti in razkužiti z raztopino klorovega apna. Rezultati so bili neverjetni: smrtnost se je od aprila do konca leta z 18,27 odstotka hitro znižala na 0,19 odstotka.

Vsi pa niso bili veseli uspeha, ki ga je dosegel Semmelweis. Njegovi rezultati so nasprotovali teorijam o poporodni vročici, ki jih je imel njegov nadrejeni in za katerega je bila Semmelweisova zagnanost nadležna. Semmelweis je nazadnje izgubil službo na Dunaju in se vrnil na Madžarsko. Prevzel je vodstvo nad porodniškim oddelkom bolnišnice sv. Roka v Pešti in tam je z njegovimi metodami smrtnost zaradi poporodne vročice padla pod 1 odstotek.

Leta 1861 je Semmelweis objavil svoje življenjsko delo v knjigi Die Aetiologie, der Begriff und die Prophylaxis des Kindbettfiebers. Toda na žalost je bila pomembnost njegovih izsledkov priznana šele nekaj let kasneje. Do takrat pa je bilo nešteto življenj, ki bi se jih lahko rešilo, tragično izgubljenih.

Sčasoma so Semmelweisa priznali za enega od očetov uporabe antiseptičnih sredstev. Njegovo delo je pomagalo dokazati, da lahko bolezen povzročijo mikroskopsko majhni delci. Semmelweis je tako postal del zgodovine teorije o mikrobih kot povzročiteljih bolezni, teorije, ki je znana kot »najpomembnejši prispevek k medicinski znanosti in praksi«. Zanimivo je, da so pred več kot 3000 leti v Mojzesovi postavi, ki je kasneje postala del Svetega pisma, že bila koristna navodila, kako pravilno ravnati s trupli.