PODOBNO kot vitičnjaki se tudi klapavice pritrdijo na skale, les ali ladijske trupe. Toda od vitičnjakov, ki so na podlago trdno pritrjeni, se klapavice razlikujejo po tem, da so pritrjene z mrežo tankih vlaken, imenovanih bisusne niti. Zaradi tega ima klapavica večjo gibljivost pri hranjenju in selitvi, vseeno pa se zdi, da so te niti preveč krhke, da bi prenesle silo morskih valov. Kako bisus klapavici omogoča, da ostane pritrjena in je ne odplavi na odprto morje?

Razmislite: Bisusne niti so na enem koncu trde, na drugem pa mehke in prožne. Raziskovalci so ugotovili, da natančno razmerje – 80 odstotkov trde snovi in 20 odstotkov mehke – ki ga najdemo pri klapavici, omogoča najmočnejšo pritrjenost. Zaradi tega lahko bisus prenaša silo močnih sunkov morskih valov.

Profesor Guy Genin glede rezultatov te raziskave pravi, da so »osupljivi«, in še doda: »Čar tega organizma je struktura domiselne povezanosti prožnega dela s trdim delom.« Znanstveniki menijo, da bi bila zasnova bisusnih niti uporabna za različne namene, kot na primer za pritrjevanje opreme na zgradbe in na podvodna plovila, za pritrjevanje kit na kosti in za zapiranje kirurških rezov. »Ko gre za metode oprijemljivosti, je narava zlata jama brez dna,« pravi Herbert Waite, profesor na ameriški Kalifornijski univerzi v Santa Barbari.

Kaj menite? Ali je klapavičin bisus plod evolucije ali ustvaritve?