Erazem je obvladal grščino in latinščino, zato je lahko primerjal latinske prevode Svetega pisma, kot je latinska Vulgata, z zgodnjimi grškimi rokopisi Krščanskih grških spisov, splošno znanih kot Nova zaveza. Prišel je do prepričanja, da je svetopisemsko spoznanje zelo pomembno. Zato se je zavzemal, da bi se Sveto pismo moralo prevesti v druge jezike, ki so bili splošno razširjeni v njegovih dneh.

Erazem je spodbujal k notranji prenovi Katoliške cerkve, saj je bil prepričan, da bi moralo biti krščanstvo življenjska pot, ne pa zgolj sodelovanje v nesmiselnih obredih. Zato je, ko so reformatorji začeli protestirati in zahtevati spremembe znotraj rimske Cerkve, izgubil zaupanje Katoliške cerkve.

Erazem je v svojih delih satirično razkril duhovščino, njihovo izkoriščanje drugih, njihov razkošni življenjski slog in častihlepne papeže, ki so pozdravljali vojne. Ni se strinjal s pokvarjenimi duhovniki, ki so vernike izkoriščali s cerkvenimi obredi oziroma običaji, kot so spoved grehov, čaščenje svetnikov, post in romanje. Prav tako se ni strinjal s cerkvenimi običaji, kot sta prodaja odpustkov in obvezni celibat.

Erazem je leta 1516 izdal svojo prvo verzijo Nove zaveze v grščini – prvo natisnjeno verzijo Krščanskih grških spisov nasploh. To njegovo delo je obsegalo tudi opombe in njegov prevod Krščanskih grških spisov v latinščino, ki so se razlikovali od Vulgate. Ta svoj prevod je nato nekaj časa revidiral, tako da se je na koncu še bolj razlikoval od besedila latinske Vulgate.

Ena takšna razlika v besedilu je bila v 1. Janezovem 5:7. Da bi podprli nauk o Trojici, so v Vulgato vstavili nepristne besede, ki so znane kot comma Johanneum. Te se glasijo: »V nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh; in ti trije so eno.« Toda Erazem teh besed v svojih prvih dveh izdajah Nove zaveze ni zapisal, saj jih ni vseboval nobeden od grških rokopisov, s katerimi si je pomagal. Kasneje je te besede zaradi pritiska Cerkve dodal v svojo tretjo izdajo.

Erazmove izboljšane izdaje grške Nove zaveze so priskrbele temelj za boljše prevode v evropske jezike. Martin Luter, William Tyndale, Antonio Brucioli in Francisco de Enzinas so si z njimi pomagali pri prevajanju Grških spisov v nemščino, angleščino, italijanščino in španščino.

Erazem je živel v obdobju velikih verskih pretresov in njegova grška Nova zaveza je bila protestantskim reformatorjem v neprecenljivo pomoč. Nekateri so tudi Erazma samega imeli za reformatorja, vse dokler reformacija ni postala resničnost. Takrat je sam zavrnil kakršno koli sodelovanje v pomembnih teoloških razpravah, ki so sledile. Zanimivo je, da je pred več kot 100 leti učenjak David Schaff napisal, da je Erazem »umrl v osami in ni pripadal nobeni religiji. Katoličani si ga niso hoteli lastiti, protestanti pa si ga niso mogli.«