Na žalost si v najstniških letih z Jehovom nisem bila več tako blizu. Zdelo se mi je, kot da imajo moji sošolci neomejeno svobodo in da nekaj zamujam. Pravila staršev in krščanska merila so mi bila v breme in duhovne dejavnosti so mi bile odveč. Čeprav nisem nikoli dvomila, da Jehova obstaja, sem čutila, da se oddaljujem od njega.

Oznanjevala sem samo toliko, da nisem bila nedejavna. Za oznanjevanje se nisem nikoli pripravila, zato se mi je bilo težko pogovarjati z ljudmi. Pri tem delu nisem imela nobenega veselja in uspeha, zato sem še manj uživala in sem se spraševala, kako lahko to nekdo dela teden za tednom in mesec za mesecem.

Pri sedemnajstih letih sem želela biti neodvisna. Zato sem spakirala stvari in se preselila v Avstralijo. Za moja starša je bilo to težko. Bila sta zaskrbljena, ampak sta upala, da bom še naprej služila Jehovu.

 V Avstraliji je moja duhovnost še bolj oslabela. Začela sem izpuščati shode. Družila sem se z mladimi, ki so tako kot jaz en večer šli na shod, drug večer pa so šli popivat in v nočne klube. Z eno nogo sem bila v resnici in z drugo v svetu, ampak imela sem občutek, da nikamor ne spadam.

Kakšni dve leti kasneje sem spoznala sestro, ki me je nevede spodbudila k temu, da sem začela razmišljati o svojem življenju. Živela sem v hiši skupaj s petimi samskimi sestrami. Prenočišče smo ponudile okrajnemu nadzorniku in njegovi ženi Tamari. On je imel številne obveznosti v občini, Tamara pa se je družila z nami in veliko smo se presmejale. To mi je bilo všeč. Bila je uravnovešena, preprosta in dostopna. Navdušena sem bila, da je tako duhovna oseba lahko tudi zabavna.

Tamarino navdušenje in ljubezen do resnice in oznanjevanja sta bila nalezljiva. Ona je bila vesela, ker je Jehovu dajala najboljše, jaz pa sem bila nesrečna, ker sem mu dajala samo to, kar je nujno. S svojo pozitivnostjo in iskrenim veseljem je name naredila velik vtis. Njen zgled me je spomnil na pomembno resnico: Jehova želi, da mu vsi služimo »z veseljem« in »z veselim vriskanjem«. (Ps. 100:2)

Želela sem imeti enako veselje kot Tamara, vendar sem morala narediti velike spremembe. Za to sem potrebovala kar nekaj časa. Začela sem se pripravljati za oznanjevanje in občasno pomožno pionirala. To mi je pomagalo, da sem bila bolj sproščena in samozavestna. Ker sem na oznanjevanju bolj uporabljala Sveto pismo, sem tudi bolj uživala. Kmalu sem pomožno pionirala vsak mesec.

 Poiskala sem si prijatelje različnih starosti, ki so bili duhovno močni in so radi služili Jehovu. Njihov dobri zgled mi je pomagal, da sem razmislila o tem, čemu v življenju dajem prednost, in si pridobila dobre duhovne navade. Na oznanjevanju sem vse bolj uživala in čez čas začela redno pionirati. Prvič po več letih sem bila res srečna in v občini sem se počutila kot doma.

Leto pozneje sem spoznala Alexa, prijaznega in iskrenega brata, ki je imel rad Jehova in oznanjevanje. Bil je strežni služabnik in je že šest let pioniral. Nekaj časa je služil tudi v Malaviju, kjer so potrebovali oznanjevalce. Tam se je družil z misijonarji, ki so nanj naredili močan vtis in ga spodbujali, naj še naprej daje služenje Jehovu na prvo mesto.

Z Alexom sva se poročila leta 2003 in od takrat naprej skupaj polnočasno služiva. Naučila sva se veliko čudovitih stvari in Jehova naju je zelo blagoslovil.

Leta 2009 sva bila povabljena, da služiva kot misijonarja na Vzhodnem Timorju, majhni državi v Indonezijskem otočju. Bila sva presenečena, navdušena in prestrašena. Pet mesecev kasneje sva prišla v glavno mesto Dili.

Zaradi te selitve sva morala narediti velike spremembe. Prilagoditi sva se morala novi kulturi, jeziku, hrani in življenjskim razmeram. Na oznanjevanju sva pogosto srečala ljudi, ki so bili revni, slabo izobraženi in zatirani. Mnogi so imeli fizične in čustvene rane, ki so bile posledica vojne in nasilja. *

 Oznanjevanje je bilo neverjetno! Nekoč sem srečala Marijo, ki je bila stara 13 let. * Bila je zelo žalostna, ker ji je nekaj let prej umrla mama, očeta pa je redko videla. Tako kot mnogi otroci njene starosti ni imela nobenega smisla v življenju. Nekega dne mi je v joku povedala, kako se počuti. Toda nisem razumela, kaj mi govori, ker še nisem dobro znala njenega jezika. Prosila sem Jehova, naj mi pomaga, da jo spodbudim, in ji nato prebrala nekaj spodbudnih svetopisemskih stavkov. V naslednjih letih sem videla, kako je resnica vplivala na njeno stališče, videz in življenje. Krstila se je in zdaj ima svoje svetopisemske tečaje. Našla je veliko duhovno družino in nov smisel v življenju.

Jehova blagoslavlja oznanjevanje na Vzhodnem Timorju. Čeprav je bila večina oznanjevalcev krščenih v zadnjih desetih letih, številni služijo kot pionirji, strežni služabniki ali starešine. Nekateri delajo v dislocirani prevajalski pisarni in pomagajo prevajati svetopisemske publikacije v lokalne jezike. Tako vesela sem bila, ko sem jih slišala peti na shodih, videla njihove nasmejane obraze in opazovala njihov duhovni napredek.

Najina dodelitev na Vzhodnem Timorju je bila zelo drugačna od življenja v Avstraliji, ampak si ne bi mogla zamisliti bolj srečnega življenja. Včasih sva se peljala na natrpanem avtobusu, v katerem je bilo polno ljudi, suhih rib in zelenjave z lokalne tržnice. Nekatere svetopisemske tečaje sva vodila v vročih in vlažnih domovih, ki so imeli tla iz zemlje, naokoli pa so tekle kokoši. Kljub temu sem si pogosto mislila: To je super!

Hvaležna sem staršema, da sta naredila vse, da sta me učila o Jehovu, in me podpirala, tudi v težkih najstniških letih. V mojem primeru so se besede iz Pregovorov 22:6 izkazale za resnične. Mama in oče sta ponosna na naju z Alexom. Vesela sta, ko vidita, kako naju Jehova uporablja. Od leta 2016 služiva v okrajnem delu na področju avstralazijske podružnice.

Kar težko verjamem, da mi je bilo oznanjevanje nekoč v breme. Sedaj pa v njem uživam! Ugotovila sem, da ne glede na to, kaj se ti zgodi v življenju, veselje izhaja iz tega, da služiš Bogu z vsem srcem. Zadnjih 18 let, ko služim Jehovu skupaj z Alexom, je najsrečnejših v mojem življenju. Zdaj lažje razumem, kako resnične so besede, ki jih je psalmist David rekel Jehovu: »Vsi pa, ki se zatekajo k tebi, se bodo veselili, na veke bodo vriskali od radosti. [...] In tisti, ki ljubijo tvoje ime, se bodo veselili v tebi.« (Ps. 5:11)