Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Zapustil sem vse, da bi hodil za Gospodarjem

Zapustil sem vse, da bi hodil za Gospodarjem

»Če greš na oznanjevanje, se ne vračaj več domov. Če se vrneš, ti bom polomil noge.« Očetova grožnja mi je še odzvanjala v ušesih, ko sem se odločil, da odidem. To je bilo prvič, ko sem zapustil vse, da bi hodil za Gospodarjem. Star sem bil komaj 16 let.

KAKO je prišlo do tega? Naj vam razložim. Rodil sem se 29. julija 1929 in odraščal v vasi, ki leži v provinci Bulacan na Filipinih. Življenje tam je bilo preprosto, saj je bil to čas gospodarske krize. Ko sem bil še zelo mlad, je izbruhnila vojna. Japonska vojska je napadla Filipine. Vendar nas vojaški spopadi niso neposredno prizadeli, saj je naša vas ležala na dokaj oddaljenem področju. Nismo imeli radia, televizije in časopisov, zato smo novice o vojni slišali le, če so nam jih drugi povedali.

Bil sem drugi od osmih otrok, in ko sem imel osem let, sta me stara starša vzela, da sem živel pri njiju. Čeprav smo bili katoličani, je bil stari oče odprt za religijo in je zbiral versko literaturo, ki so mu jo dajali njegovi prijatelji. Spomnim se, da mi je pokazal brošurice v tagaloščini *, ki so razkrinkavale nauke krive religije. Pokazal mi je tudi Sveto pismo. Užival sem v branju Svetega pisma, še posebej štirih evangelijev. To je v meni vzbudilo željo, da posnemam Jezusov zgled. (Jan. 10:27)

UČIM SE HODITI ZA GOSPODARJEM

Japonska okupacija se je končala leta 1945. Približno takrat sta me starša prosila, naj se vrnem domov. Stari oče me je spodbudil, da naj grem. In sem šel.

Kmalu zatem, decembra 1945, je skupina Jehovovih prič iz mesta Angat prišla oznanjevat v našo vas. Neki starejši Pričevalec je prišel do naše hiše in razložil, kaj Sveto pismo govori o »zadnjih dneh«. (2. Tim. 3:1–5) Povabil nas je, naj se pridružimo svetopisemskemu tečaju v bližnji vasi. Starša nista šla, toda jaz sem. Navzočih je bilo kakih 20 ljudi in nekateri so postavljali svetopisemska vprašanja.

Nisem dobro razumel vsega, o čemer so se pogovarjali, zato sem se odločil, da odidem. Ravno takrat pa so začeli peti kraljestveno pesem. Pesem me je res prevzela, zato sem ostal. Po pesmi in molitvi smo bili vsi povabljeni, da se naslednjo nedeljo udeležimo shoda v Angatu.

Nekateri smo prehodili osem kilometrov, da smo prišli na shod, ki je bil na domu družine Cruz. Prisotnih je bilo kakih 50 ljudi in name je naredilo vtis, da so celo otroci komentirali o globokih svetopisemskih temah. Potem ko sem že nekajkrat obiskal shod, me je starejši pionir Damian Santos, ki je bil nekoč župan, povabil, da pri njem prenočim. Skoraj celo noč sva se pogovarjala o Svetem pismu.

V tistem času smo mnogi hitro napredovali, potem ko smo spoznali osnovne svetopisemske resnice. Ko sem nekajkrat obiskal shod, so bratje mene in druge vprašali: »Ali se želite krstiti?« Odgovoril sem: »Da, želim.« Vedel sem, da želim sužnjevati »Gospodarju, Kristusu«. (Kol. 3:24) Odšli smo do bližnje reke in dva sva se krstila. Bil je 15. februar 1946.

Zavedali smo se, da moramo kot krščeni kristjani redno oznanjevati, če želimo posnemati Jezusa. To pa ni bilo všeč mojemu očetu, ki mi je rekel: »Premlad si, da bi oznanjeval. In to, da si se potopil v reki, še ne pomeni, da si zdaj kar oznanjevalec.« Razložil sem mu, da je Božja volja, da oznanjujemo dobro novico o Božjem kraljestvu. (Mat. 24:14) Dodal sem: »Zaobljubo Bogu moram izpolniti.« To je bilo takrat, ko je moj oče izrekel grožnjo, ki sem jo omenil v uvodu. Njegov namen je bil, da me odvrne od oznanjevanja. In to je bilo prvič, ko sem zapustil vse, da bi si prizadeval za duhovne cilje.

Cruzovi so me povabili, naj pridem živet k njim v Angat. Poleg tega so mene in svojo najmlajšo hčer Noro spodbujali k pioniranju. Oba sva začela pionirati 1. novembra 1947. Nora je pionirala v drugem mestu, jaz pa sem kot pionir še naprej oznanjeval v Angatu.

ZNOVA ZAPUSTIM VSE ZA SEBOJ

V mojem tretjem letu pioniranja je Earl Stewart, brat iz podružnice, imel govor pred več kot 500 ljudmi na mestnem trgu v Angatu. Govoril je v angleščini, jaz pa sem nato v tagaloščini povedal povzetek njegovega govora. V šolo sem hodil samo sedem let, toda moji učitelji so pri pouku redno uporabljali angleščino. Še nekaj, kar mi je pomagalo izboljšati angleščino, je bilo to, da smo imeli zelo malo svetopisemske literature v tagaloščini. Zato sem številne publikacije preučeval v angleščini. Tako sem se naučil dovolj angleščine, da sem lahko prevajal ta govor in kasneje še druge.

Brat Stewart je tisti dan, ko sem prevajal njegov govor, krajevni občini omenil, da želijo v Betel povabiti enega ali dva pionirja. Potrebovali so namreč pomoč, medtem ko so misijonarji obiskali zborovanje »Teokracija napreduje«, ki je bilo leta 1950 v New Yorku. Jaz sem bil eden od povabljenih. Znova sem zapustil domače okolje, tokrat zato, da sem šel pomagat v Betel.

V Betel sem prišel 19. junija 1950 in začel delati na svoji novi dodelitvi. Betel je bil velika stara hiša, obkrožena z visokimi drevesi na površini enega hektarja. Tam je delalo kakih dvanajst samskih bratov. Zgodaj zjutraj sem pomagal v kuhinji. Nato sem približno od devete ure naprej delal v pralnici in tam likal. Podobno sem delal tudi popoldan. Tudi ko so se misijonarji že vrnili z mednarodnega zborovanja, sem še naprej delal v Betelu. Zavijal sem revije za pošiljanje, skrbel za naročnine in delal na recepciji; delal sem, kar koli so mi naročili.

ZAPUSTIL SEM FILIPINE, DA BI OBISKAL ŠOLO GILEAD

Bil sem ves navdušen, ko so me leta 1952 skupaj s šestimi brati s Filipinov povabili, da obiščem 20. razred šole Gilead. Veliko tega, kar smo videli in doživeli v Združenih državah, nam je bilo novo in tuje. Zares je bilo precej drugačno od tistega, kar sem poznal v svoji mali vasi.

S sošolci v šoli Gilead

Na primer, naučiti smo se morali, kako uporabljati gospodinjske aparate in pripomočke, ki jih nismo poznali. In seveda, vreme je bilo povsem drugačno! Nekega jutra, ko sem stopil ven, je bilo vse čudovito belo. Takrat sem prvič videl sneg. Nato sem odkril, da je mrzel – zelo mrzel!

Vendar so te prilagoditve kar zbledele v primerjavi s čudovitim izobraževanjem v šoli Gilead. Učitelji so uporabljali učinkovite poučevalne metode. Naučili smo se, kako smiselno raziskovati in preučevati. Izobraževanje v šoli Gilead mi je vsekakor pomagalo duhovno napredovati.

Po tem, ko sem diplomiral, so me kot posebnega pionirja začasno dodelili v newyorško četrt Bronx. Tako sem lahko julija 1953 obiskal zborovanje »Družba novega sveta«, ki je potekalo v tej četrti. Po zborovanju sem se vrnil na dodelitev na Filipine.

ZAPUSTIM UDOBJE MESTA

Bratje iz podružnice so mi rekli: »Zdaj boš služil kot okrajni nadzornik.« To mi je dalo novo priložnost, da dobesedno hodim po stopinjah Gospodarja, ki je potoval v oddaljena mesta in vasi, da bi pomagal Jehovovim ovcam. (1. Pet. 2:21) Dodeljen mi je bil okraj, ki se je raztezal po ogromnem področju na sredini otoka Luzon, ki je največji filipinski otok. Zajemal je province Bulacan, Nueva Ecija, Tarlac in Zambales. Da bi obiskal nekatera mesta, sem moral prečkati razgibano gorovje Sierra Madre. Ker do teh mest ni bilo organiziranega javnega prevoza, sem moral prositi voznike tovornjakov, ali lahko sedim na vrhu hlodov, ki so jih prevažali s svojimi velikimi tovornjaki. Običajno so mi dovolili, vendar potovanje ni bilo najbolj udobno.

Večina občin je bila dokaj majhnih in novih. Zato so bili bratje hvaležni, da sem jim pomagal učinkoviteje organizirati shode in oznanjevanje.

Kasneje so mi dodelili okraj, ki je pokrival celotno regijo Bicol. Tam so bile večinoma oddaljene skupine, kjer so posebni pionirji oznanjevali na še nedotaknjenih področjih. Na nekem domu je bilo edino stranišče, ki so ga imeli, luknja v zemlji, čez katero sta bili položeni dve deski. Ko sem stopil nanju, sta se vdrli v luknjo, jaz pa z njima vred. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se očistil in pripravil za zajtrk.

Medtem ko sem bil na tej dodelitvi, sem začel misliti na Noro, ki je pred leti tako kot jaz začela pionirati v Bulacanu. Zdaj je bila posebna pionirka v mestu Dumaguete in sem jo šel tja obiskat. Zatem sva si nekaj časa dopisovala in se leta 1956 poročila. Prvi teden po poroki sva obiskala občino na otoku Rapu Rapu. Tam sva morala prečkati gore in veliko prepešačiti, toda v neizmerno veselje nama je bilo služiti bratom in sestram na oddaljenih področjih kot zakonski par!

ZNOVA POVABLJEN V BETEL

Po skoraj štirih letih skupnega služenja v okrajnem delu sva bila povabljena, da delava v podružnici. Tako je januar 1960 zaznamoval začetek dolgoletne kariere v Betelu. V vseh teh letih sem se ogromno naučil od bratov, ki imajo velike odgovornosti in s katerimi skupaj delam. Nora pa je do sedaj imela že različne naloge v Betelu.

Ko sem imel govor na zborovanju s prevajalcem v cebuanščino.

V prednost mi je, da sem bil priča izjemnemu duhovnemu porastu na Filipinih. Ko sem prvič prišel v Betel kot mlad samski brat, je bilo v celi državi približno 10.000 oznanjevalcev. Danes pa je na Filipinih več kot 200.000 oznanjevalcev in na stotine betelčanov, ki s svojim delom podpirajo pomembno oznanjevalsko dejavnost.

Betelski objekti so čez čas, ko je delo napredovalo, postali premajhni. Zato nas je Vodstveni organ prosil, da poiščemo zemljišče, na katerem bi zgradili nove in večje objekte. Z nadzornikom tiskarne sva se odpravila od hiše do hiše v soseščini in spraševala, ali bi kdo želel prodati zemljišče. Nihče ni želel, neki lastnik pa nama je celo rekel: »Kitajci ne prodajamo. Mi kupujemo.«

Ko sem prevajal govor brata Alberta Schroederja.

Vendar nas je nekega dne lastnik enega od zemljišč nepričakovano vprašal, ali želimo kupiti njegovo zemljišče; selil se je namreč v Združene države. S tem se je sprožil neverjeten niz dogodkov. Nato se je odločil prodati zemljišče še en sosed in spodbudil tudi druge v okolici, da storijo isto. Kupili smo lahko celo zemljišče od lastnika, ki je rekel »Kitajci ne prodajamo«. Zelo kmalu se je velikost zemljišča podružnice več kot potrojila. Prepričan sem, da je Bog Jehova želel, da se to zgodi.

Leta 1950 sem bil najmlajši član betelske družine. Zdaj sva z ženo najstarejša člana. Ne obžalujem, da sem hodil za Gospodarjem, kamor koli me je vodil. Res je, da sta me starša nagnala od doma, toda Jehova mi je dal veliko družino sočastilcev. Niti malo ne dvomim, da Jehova priskrbi vse, kar potrebujemo, ne glede na to, katero dodelitev prejmemo. Z Noro sva zelo hvaležna Jehovu za vse, kar je ljubeče storil za naju, in spodbujava tudi druge, da ga preizkusijo. (Mal. 3:10)

Jezus je nekoč davkarja Mateja, ki mu je bilo ime tudi Levi, povabil: »Hodi za menoj.« Kako se je ta odzval? »Lévi je zapustil vse ter vstal in šel za njim [Jezusom].« (Luk. 5:27, 28) Tudi jaz sem imel večkrat podobno priložnost in iz vsega srca spodbujam druge, da storijo isto in okusijo številne blagoslove.

Vesel sem, da lahko še naprej služim na Filipinih.

^ odst. 6 Brošurice so izdale Jehovove priče, vendar sedaj niso več v tisku.