DIANA je stara več kot 80 let. Njen mož je imel alzheimerjevo bolezen in je bil nekaj let pred svojo smrtjo v domu za ostarele. Prav tako je Diana morala preboleti smrt dveh sinov in se boriti z rakom na prsih. Vendar so člani njene občine opazili, da je Diana v kraljestveni dvorani in na oznanjevanju vedno vesela.

John je bil potujoči nadzornik več kot 43 let. V tem delu je zelo užival in si ni mogel predstavljati, da bi delal kar koli drugega. Vendar je moral prekiniti potujočo službo, da bi skrbel za bolnega sorodnika. Sedaj služi v krajevni občini. Ko Johna na zboru ali zborovanju srečajo tisti, ki so ga poznali že v preteklosti, se jim zdi, da se ni nič spremenil. Še vedno izžareva veselje.

Kako je mogoče, da sta Diana in John vesela? Kako je lahko vesel nekdo, ki čustveno in fizično trpi? Kako je lahko posameznik še vedno vesel, čeprav ne opravlja več naloge, ki mu je bila zelo pri srcu? Na to nam odgovarja Sveto pismo: »Pravični se bo veselil v Jehovu.« (Ps. 64:10) To pomembno resnico lahko bolje razumemo, če ugotovimo, kaj nam daje notranje veselje in kaj ne.

Nekatere stvari skoraj vedno prinesejo veselje. Pomisli na zaljubljen par, ki se poroči. Ali pa na koga, ki se mu rodi otrok ali dobi novo teokratično nalogo. Vse to nas razveseli, saj izvira od Jehova. Jehova je ustanovil zakonsko zvezo, nam omogočil, da imamo otroke, in nam zaupal delo v svoji organizaciji. (1. Mojz. 2:18, 22; Ps. 127:3; 1. Tim. 3:1)

Vendar je včasih naše veselje zgolj začasno. Na žalost lahko zakonec postane nezvest ali umre. (Ezek. 24:18; Ozej 3:1) Nekateri otroci niso poslušni svojim staršem in Bogu ter so morda celo izobčeni. Samuelova sinova nista Jehovu več služila na sprejemljiv način in David je s svojimi dejanji družini nakopal veliko težav. (1. Sam. 8:1–3; 2. Sam. 12:11) Takšni dogodki  zagotovo ne prinesejo veselja, ampak žalost in trpljenje.

Lahko se tudi zgodi, da ne bomo mogli več opravljati določenih teokratičnih nalog, morda zaradi slabega zdravja, družinskih odgovornosti ali sprememb v organizaciji. Mnogi, ki doživijo takšne spremembe, priznajo, da pogrešajo zadovoljstvo, ki so ga občutili pri opravljanju svoje naloge.

Jasno lahko vidimo, da je takšno veselje v neki meri le začasno. Ali sploh obstaja veselje, ki ga lahko ohranimo kljub težkim okoliščinam? Zagotovo obstaja, saj so Samuel, David in drugi ohranili veselje kljub preizkušnjam.

Jezus je vedel, kaj je pravo veselje. V nebesih je imel ugodne okoliščine in se je ves čas veselil pred Jehovom. (Preg. 8:30) Vendar se je na zemlji včasih spoprijemal s hudimi težavami. Kljub temu mu je izpolnjevanje Očetove volje prinašalo veselje. (Jan. 4:34) Kako pa se je počutil v zadnjih urah svojega življenja, ko je prestajal hude bolečine? V Svetem pismu piše: »Zaradi veselja, ki ga je čakalo, [je] prestal mučilni kol.« (Heb. 12:2) Zato imamo dobre razloge, da razmislimo o tem, kar je Jezus rekel o pravem veselju.

Nekoč se je 70 učencev z oznanjevanja vrnilo k Jezusu. Bili so veseli, ker so opravljali mogočna dela in so celo izganjali demone. Vendar jim je Jezus rekel: »Ne veselite [se] tega, da so vam duhovi podrejeni, ampak se veselite tega, da so vaša imena zapisana v nebesih.« (Luk. 10:1–9, 17, 20) Zares, imeti Jehovovo odobravanje je pomembnejše od katere koli posebne naloge. Jehova ima zveste učence v lepem spominu, in to je razlog za največje veselje.

Ob neki drugi priložnosti je Jezus nagovoril množico. Neka Judinja je bila zelo prevzeta nad njegovim poučevanjem. Rekla je, da mora biti zaradi tega Jezusova mama zelo vesela. Toda Jezus jo je popravil: »Ne, ampak srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo  in se po njej ravnajo!« (Luk. 11:27, 28) To, da smo ponosni na svoje otroke, nas lahko zelo razveseli. Vendar je poslušnost Jehovu in dober odnos z njim veliko večji razlog za veselje.

To, da občutimo Jehovovo odobravanje, je bistveno za pravo notranje veselje. Tega občutka nam ne morejo vzeti niti težke preizkušnje. Ravno nasprotno, če v preizkušnjah ostanemo značajni, smo še bolj veseli. (Rim. 5:3–5) Poleg tega Jehova daje svetega duha tistim, ki mu zaupajo, in veselje je del sadu tega duha. (Gal. 5:22) Zato še lažje razumemo Psalm 64:10, kjer piše: »Pravični se bo veselil v Jehovu.«

To pojasni, zakaj sta lahko že omenjena Diana in John ohranila veselje kljub težkim okoliščinam. Diana pravi: »Zatekla sem se k Jehovu, kot se otrok zateče k staršu.« Kako Diana občuti Jehovovo odobravanje? »Jehova me je blagoslovil tako, da lahko še naprej redno oznanjujem z nasmehom na obrazu.« John je bil po tem, ko je prekinil potujočo službo, še vedno zelo zaposlen z oznanjevanjem. Pove, kaj mu je pri tem pomagalo: »Od leta 1998, ko sem začel poučevati v Strežnospopolnjevalni šoli, osebnemu preučevanju namenim več časa kot kdaj koli prej.« V svojem imenu in imenu žene doda: »Vsa ta leta sva bila pripravljena v Jehovovi službi sprejeti katero koli nalogo, in to stališče nama je pomagalo, da sva se spremembam veliko lažje prilagodila. Ničesar ne obžalujeva.«

Tudi drugi so okusili resničnost besed iz Psalma 64:10. Razmislimo na primer o zakonskem paru, ki je več kot 30 let služil v Betelu v Združenih državah. Nato sta bila dodeljena na področje kot posebna pionirja. Takole priznata: »Povsem naravno je, da si žalosten, ko izgubiš to, kar imaš zelo rad.« Nato še dodata: »Ne moreš žalovati večno.« Hitro sta začela sodelovati z občino na oznanjevanju. Povedala sta še: »Najine molitve so bile zelo določne. Ko sva videla, da so bile uslišane, sva bila spodbujena in vesela. Kmalu za tem, ko sva prišla v občino, je kar nekaj oznanjevalcev začelo pionirati. Prav tako sva bila blagoslovljena z dvema napredujočima svetopisemskima tečajema.«

Priznati moramo, da ni vedno enostavno biti vesel in da bomo v življenju imeli vzpone in padce. Vendar je Jehova navdihnil psalmista, da je v Psalmu 64:10 zapisal pomirjujoče besede. Tudi če si potrt, si lahko prepričan, da se boš »veselil v Jehovu«, če ostaneš zvest kljub spremenjenim okoliščinam. Še več, lahko se veseliš časa, ko se bo izpolnila Jehovova obljuba o »novih nebesih in novi zemlji«. Takrat ne bomo več nepopolni in se bomo vso večnost veselili Jehovovih del. (Iza. 65:17, 18)

Samo predstavljajmo si, kaj bo to pomenilo: popolnoma bomo zdravi in vsako jutro bomo polni moči. Ne glede na to, kakšne čustvene rane smo imeli v preteklosti, se jih ne bomo več spominjali z bolečino. Prepričani smo, da »to, kar je bilo prej, ne bo več prišlo na misel niti se ne bo pojavilo v srcu«. Zaradi vstajenja bomo lahko ponovno skupaj s svojimi ljubljenimi. Na milijone ljudi se bo počutilo tako, kot so se starši dvanajstletne deklice, ki jo je Jezus obudil: »Ko se je to zgodilo, so bili od velikega navdušenja vsi iz sebe.« (Mar. 5:42) Nazadnje bo vsak človek na zemlji pravičen v polnem pomenu besede in se bo vso večnost »veselil v Jehovu«.