»ŽETEV je res velika, delavcev pa malo. Zato Gospodarja žetve prosite, naj na svojo žetev pošlje delavce.« (Luk. 10:2) Te besede, ki jih je pred približno 2000 leti izrekel Jezus, dobro opišejo današnje razmere v Mjanmaru. Zakaj? V Mjanmaru le kakih 4200 oznanjevalcev širi dobro novico med 55,000.000 ljudi.

Toda »Gospodar žetve«, Jehova, se je dotaknil srca na stotine bratov in sester iz različnih dežel, zato so prišli v to državo v jugovzhodni Aziji, da bi pomagali pri duhovni žetvi. Zakaj so zapustili svojo domovino? Kaj jim je pomagalo, da so se odločili za selitev? In katerih blagoslovov so deležni? Pa poglejmo.

Pred nekaj leti je Kazuhiro, pionir iz Japonske, doživel epileptični napad, izgubil je zavest in odpeljali so ga v bolnišnico. Zdravnik mu je povedal, da dve leti ne bo smel voziti avtomobila. Kazuhiro je bil šokiran. »Kako naj še naprej delam to, kar imam zelo rad – pioniram?« se je spraševal. Goreče je molil in Jehova rotil, naj mu odpre pot, da bi lahko ostal pionir.

Kazuhiro pove: »Kak mesec kasneje je prijatelj, ki je služil v Mjanmaru, slišal za mojo stisko. Poklical me je in mi dejal: ‚V Mjanmaru je osnovno prevozno sredstvo avtobus. Če prideš sem, lahko še naprej pioniraš, in to brez avtomobila!‘ Svojega zdravnika sem vprašal, ali mi zdravstveno stanje dovoljuje selitev v Mjanmar. Na moje presenečenje je zdravnik rekel: ‚Neki specialist za možgane iz Mjanmara je ravnokar na obisku na Japonskem. Predstavil vam ga bom. Če kdaj ponovno doživite epileptični napad, bo lahko on poskrbel za vas.‘ Na to, kar mi je zdravnik povedal, sem gledal kot na odgovor od Jehova.«

Kazuhiro je podružničnemu uradu v Mjanmaru po elektronski pošti nemudoma poslal sporočilo, v katerem je pojasnil, da si z ženo želita v Mjanmaru služiti kot pionirja. Samo pet dni kasneje je podružnica odgovorila: »Pridita, potrebujemo še več pionirjev!« Kazuhiro in njegova žena Mari sta prodala avtomobila, pridobila vizuma in kupila letalski karti. Danes veselo služita v skupini v znakovnem jeziku v mestu Mandalay. Kazuhiro pravi: »Ta izkušnja nama je okrepila vero v Božjo obljubo, zapisano  v Psalmu 37:5: ‚Zaupaj svojo pot Jehovu, zanesi se nanj, in on bo vse uredil.‘«

Leta 2014 so Jehovove priče v Mjanmaru organizirale posebno zborovanje. Dogodka se je udeležilo veliko delegatov iz tujine. Ena izmed njih, Monique, sestra iz Združenih držav, ki je v svojih tridesetih letih, pravi: »Ko sem se vrnila z zborovanja, sem Jehova v molitvi prosila, da mi pokaže, kateri naslednji korak naj naredim v življenju. Prav tako sem se s starši pogovorila o svojih duhovnih ciljih. Vsi smo menili, da bi se morala vrniti v Mjanmar, vendar je to zahtevalo kar nekaj časa in veliko molitev, preden sem sprejela končno odločitev.« Monique takole razloži zakaj.

»Jezus je svoje učence spodbudil, naj izračunajo stroške. Zato sem se vprašala: ‚Ali si lahko privoščim to selitev? Ali se bom v Mjanmaru lahko preživljala, ne da bi preveč časa namenjala posvetni zaposlitvi?‘« Takole priznava: »Hitro sem ugotovila, da nimam dovolj denarja za selitev na drug konec sveta.« Kako se ji je torej uspelo preseliti? (Luk. 14:28)

Monique pove: »Nekega dne mi je delodajalka rekla, da želi govoriti z menoj. Bila sem živčna, saj sem mislila, da bom odpuščena. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Delodajalka se mi je zahvalila, ker dobro opravljam svoje delo. Nato mi je rekla, da je poskrbela, da bom prejela dodatek. Dobila sem točno toliko denarja, kolikor sem ga potrebovala za to, da sem lahko poravnala svoje finančne obveznosti!«

Monique od decembra 2014 služi v Mjanmaru. Kaj meni glede oznanjevanja v deželi, kjer se potrebuje več oznanjevalcev? »Tako sem vesela, da sem tukaj,« pravi. »Vodim tri svetopisemske tečaje. Ena od mojih učenk ima 67 let. Vedno me pozdravi z nasmehom in toplim objemom. Ko je izvedela, da je Bogu ime Jehova, je bila ganjena do solz. Rekla je: ‚To je prvič v življenju, ko sem slišala, da je Bogu ime Jehova. Si dvakrat mlajša od mene, pa si me naučila najpomembnejšo stvar, ki bi jo lahko kdaj izvedela.‘ Ni mi treba posebej poudarjati, da sem bila tudi sama v solzah. Ko služiš tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih, imaš zaradi takšnih doživetij zares zadovoljujoče življenje.« Nedavno je Monique obiskala Šolo za oznanjevalce Kraljestva.

Nekatere je k selitvi v Mjanmar spodbudilo to, kar je v Letopisu Jehovovih prič 2013 pisalo o tej državi. Li, sestra v zgodnjih tridesetih letih, je že živela v jugovzhodni Aziji. Imela je službo s polnim delovnim časom, vendar je zaradi poročila v Letopisu začela razmišljati o tem, da bi služila v Mjanmaru. »Leta 2014, ko sem obiskala posebno zborovanje v Yangonu, sem srečala zakonski par, ki je kot pomoč služil na kitajskem področju v Mjanmaru. Ker govorim kitajsko, sem se odločila, da se preselim v Mjanmar in podprem tamkajšnjo kitajsko skupino. Povezala sem se z Monique in preselili sva se v Mandalay. Jehova naju je blagoslovil, tako da lahko obe za polovični delovni čas poučujeva na isti šoli. Poleg tega sva v bližini šole našli tudi stanovanje. Kljub vročemu podnebju in nekaterim nevšečnostim uživam v tukajšnjem oznanjevanju. Ljudje v Mjanmaru živijo preprosto, vendar so vljudni in so si pripravljeni vzeti čas, da prisluhnejo dobri novici. Zelo vznemirljivo je videti, kako Jehova pospešuje delo. Trdno sem prepričana, da je bila Jehovova volja, da pridem v Mandalay.«

Mnogo Prič, ki so se zaradi oznanjevanja preselile v Mjanmar, je občutilo, kako veliko moč imajo molitve. To velja tudi za Jumpeia in njegovo ženo Nao,  ki sta oba v tridesetih letih. Služila sta v občini v znakovnem jeziku na Japonskem. Zakaj sta se torej preselila v Mjanmar? Jumpei pove: »Z ženo sva vedno imela cilj, da bi se preselila v državo, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Neki brat iz najine občine v znakovnem jeziku na Japonskem se je preselil v Mjanmar. Čeprav sva imela le malo privarčevanega denarja, sva se maja 2010 preselila tudi midva. Bratje in sestre v Mjanmaru so naju prisrčno sprejeli!« Kaj meni o področju v znakovnem jeziku v Mjanmaru? »Zanimanje je zelo veliko. Ko gluhim stanovalcem pokažemo videoposnetke v znakovnem jeziku, so osupli. Tako zelo sva vesela, da sva se zaradi služenja Jehovu odločila preseliti sem!«

Kako uspeva Jumpeiu in Nao finančno shajati? »Po treh letih sva porabila večino svojih prihrankov in nisva imela dovolj denarja, da bi plačala najemnino za naslednje leto. Z ženo sva izrekla veliko gorečih molitev. Nato sva nepričakovano prejela pismo iz podružničnega urada, v katerem sva bila povabljena, da služiva kot začasna posebna pionirja! Zaupala sva Jehovu, in ni naju zapustil. Za naju skrbi na vseh področjih.« Tudi Jumpei in Nao sta nedavno obiskala Šolo za oznanjevalce Kraljestva.

Kaj je navedlo Simoneja, brata v štiridesetih letih, ki je po rodu iz Italije, in njegovo ženo Anno, sestro v poznih tridesetih letih, ki je po rodu iz Nove Zelandije, da sta se preselila v Mjanmar? »Spodbudilo naju je poročilo iz Letopisa 2013 o Mjanmaru!« pravi Anna. Simone pove: »Res je čudovito biti v Mjanmaru. Življenje tukaj je veliko bolj preprosto in Jehovovemu delu lahko namenim več časa. Vznemirljivo je občutiti, kako Jehova skrbi za tiste, ki mu služijo na področju, kjer se potrebuje več oznanjevalcev.« (Ps. 121:5) Anna pravi: »Še nikoli nisem bila tako srečna. Imava preprosto življenje. Več časa preživim z možem in drug z drugim sva se še bolj zbližala. Našla sva tudi dragocene nove prijatelje. Ljudje nimajo predsodkov do Prič in zanimanje na področju je neverjetno!« Kako se to vidi?

Anna pove: »Nekega dne sem na tržnici oznanjevala neki študentki in dogovorili sva se, da se ponovno srečava. Ko sva se dobili, je s sabo pripeljala prijateljico. Naslednjič je pripeljala še nekaj prijateljic. Kasneje je z njo prišlo še več prijateljic. Sedaj preučujem s petimi od teh deklet.« Simone pravi: »Ljudje na področju so prijazni in vedoželjni. Številne zanima resnica. Preprosto nimamo dovolj časa, da bi poskrbeli za vse, ki pokažejo zanimanje.«

Kaj pa lahko rečemo glede praktičnih korakov, ki so jih morali narediti posamezniki, da so se odločili preseliti v Mjanmar? Mizuho iz Japonske pove: »Z možem Sačiom sva vedno želela služiti v državi, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Toda v katero naj bi šla? Zatem ko sva v Letopisu 2013 prebrala  poročilo o Mjanmaru, so naju prisrčna doživetja tako ganila, da sva pričela razmišljati, ali bi lahko služila v tej državi.« Sačio dodaja: »Odločila sva se za enotedenski izlet po Yangonu, glavnem mestu Mjanmara, da bi si tako rekoč ogledala deželo. To kratko potovanje, pri katerem sva si ustvarila sliko o Mjanmaru, naju je prepričalo, da je to dežela, kamor naj se preseliva.«

Rodney in Jane sta zakonca v petdesetih letih iz Avstralije. Skupaj s sinom Jordanom in hčerjo Danico od leta 2010 služita kot pomoč v Mjanmaru. Rodney pove: »Močno nas je ganilo to, kako zelo so ljudje duhovno lačni. Družinam bi vsekakor priporočal, da bi poskusile oznanjevati na področju, kjer se ljudje odzivajo podobno kot v Mjanmaru.« Zakaj? »To, kako je ta izkušnja v duhovnem pogledu vplivala na našo družino, je neprecenljivo! Številni mladi se ukvarjajo predvsem s svojimi telefoni, avtomobili, službo in tako naprej. Najina otroka pa se marljivo učita novih besed, ki jima bodo prav prišle na oznanjevanju. Skušata se naučiti, kako razpravljati s tistimi, ki ne poznajo Svetega pisma, in kako komentirati na shodih krajevne občine. Zaposlena pa sta tudi z drugimi vznemirljivimi duhovnimi dejavnostmi.«

Oliver, brat v poznih tridesetih letih iz Združenih držav, takole razloži, zakaj priporoča takšno vrsto služenja: »To, da služim Jehovu v okolju, ki mi ni ravno domače, prinaša številne koristi. Ker sem se preselil od doma, sem postal samozavestnejši in Jehovu bolj zaupam ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se znajdem. Služim z brati in sestrami, ki jih prej nisem poznal, vendar smo enotni zaradi našega verovanja. Samo Božje kraljestvo lahko doseže kaj takega!« Danes Oliver in njegova žena Anna še naprej goreče služita na kitajskem področju.

Trazel, sestra iz Avstralije, ki je v zgodnjih petdesetih letih, služi v Mjanmaru od leta 2004. Takole pravi: »Tistim, ki jim okoliščine dovoljujejo, toplo priporočam služenje tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Na lastni koži občutim, da Jehova blagoslovi tvoj trud, če si mu pripravljen služiti. Nikoli nisem niti sanjala, da bom tako živela. Takšno življenje je najbolj nagrajujoče in zadovoljujoče, kar bi si ga lahko želela.«

Naj te prisrčne besede tistih, ki so se kot pomoč preselili v Mjanmar, spodbudijo, da razmisliš, ali bi lahko pomagal odkritosrčnim ljudem na nedotaknjenih področjih. Da, ti marljivi soverniki te vabijo: »Prosim, pridi v Mjanmar in nam pomagaj!«