TEM knjigam so rekli mavrični komplet. Ko sem jih pregledoval, sem našel žive ilustracije, ki so razvnele mojo domišljijo. Zato sem že v mladih letih razvil željo po svetopisemskem spoznanju, kakršno je bilo predstavljeno v teh izjemnih knjigah.

Indiji je grozila druga svetovna vojna, meni pa se je zdelo, da se je moj svet sesul. Starša sta se ločila in nato razvezala. Nisem mogel razumeti, zakaj bi človeka, ki ju imam zelo rad, zapustila drug drugega. Počutil sem se čustveno otopelega in zapuščenega. Bil sem edinec in zdelo se mi je, da ne morem dobiti tolažbe in podpore, ki sem si ju tako želel.

Z mamo sva nato živela v Karačiju, glavnem mestu ene od pakistanskih provinc. Nekega dne naju je obiskal Fred Hardaker, starejši zdravnik, ki je bil Jehovova priča. Bil je iste religije kakor misijonar, ki je moji družini dal prej omenjene knjige. Mami je ponudil svetopisemski tečaj. Ni ga sprejela, vendar je rekla, da bi to morda zanimalo mene. Z bratom  Hardakerjem sem pričel preučevati že naslednji teden.

Čez nekaj tednov sem začel obiskovati krščanske shode, ki so potekali v zdravstveni ambulanti brata Hardakerja. Tam se je k čaščenju zbiralo okoli 12 starejših Prič. Ti bratje in sestre so me tolažili in skrbeli zame kot za sina. Lepe spomine imam na to, kako so sedli k meni, da bi bili v višini mojih oči, in se z mano pogovarjali kot pravi prijatelji, kar sem takrat zares potreboval.

Brat Hardaker me je kmalu povabil, da se mu pridružim pri oznanjevanju. Naučil me je uporabljati prenosni gramofon, tako da sva lahko predvajala plošče s krajšimi svetopisemskimi govori. Nekaj govorov je bilo zelo neposrednih in nekaterim stanovalcem ni bilo všeč njihovo sporočilo. Vendar sem užival, ko sem drugim oznanjeval. Bil sem zelo goreč za svetopisemsko resnico in ljudi sem rad seznanjal z njo.

Ko se je Japonska pripravljala, da napade Indijo, so britanske oblasti čedalje bolj pritiskale na Jehovove priče. Julija 1943 sem ta pritisk osebno občutil. Šolski ravnatelj, ki je bil anglikanski duhovnik, me je izključil iz šole. Moji mami je rekel, da sem zaradi druženja z Jehovovimi pričami slab zgled za druge učence. Mama je bila zgrožena in mi prepovedala, da bi se družil s Pričami. Kasneje me je poslala k očetu v Pešavar, mesto, ki leži skoraj 1400 kilometrov severneje. Ker nisem imel duhovne hrane in družbe bratov in sester, je moj odnos z Jehovom oslabel.

Leta 1947 sem se vrnil v Karači, da bi si poiskal delo. V mestu sem obiskal ambulanto zdravnika Hardakerja. Ta me je toplo in prisrčno sprejel.

»Kakšne težave imaš?« me je vprašal, saj je menil, da sem prišel po zdravstveni nasvet.

»Doktor, nisem fizično bolan,« sem odgovoril. »Bolan sem duhovno. Potrebujem svetopisemski tečaj.«

»Kdaj želiš začeti?« me je vprašal.

»Takoj, če je mogoče,« sem odvrnil.

Preživela sva čudovit večer ob preučevanju Svetega pisma. Čutil sem, kakor da sem se v duhovnem smislu vrnil domov. Mama se je na vso moč trudila, da bi me odvrnila od druženja s Pričami, toda tokrat sem bil odločen, da sprejmem resnico in živim po njej. Leta 1947, in sicer 31. avgusta, sem svojo posvetitev Jehovu simboliziral s krstom v vodi. Kmalu za tem sem pri 17-ih letih začel redno pionirati.

Kot pionir sem bil najprej dodeljen v mesto Quetta, nekdanje britansko vojaško oporišče. Leta 1947 se je Indija razdelila na Indijo in Pakistan. * Ta dogodek je sprožil versko nasilje, ki se je razširilo med ljudmi, zaradi česar je prišlo do ene največjih množičnih selitev v zgodovini. Razseljenih je bilo kakih 14 milijonov beguncev. Muslimani so iz Indije odšli v Pakistan, hindujci in sikhi pa so se iz Pakistana preselili v Indijo. Sredi te zmešnjave mi je v Karačiju uspelo priti na prenatrpan vlak, na katerem sem se na zunanji strani držal oprijemala za roke in se nevarno zibal večino poti do Quette.

V Quetti sem srečal Georgea Singha, posebnega pionirja v svojih 20-ih letih. Dal mi je staro kolo, ki sem ga lahko vozil (ali rinil) po hribovitem področju. Večino časa sem oznanjeval sam. V šestih mesecih sem imel 17 svetopisemskih tečajev in nekateri učenci so postali Jehovove priče. Eden izmed njih, vojaški častnik Sadiq Masih, je nama z Georgeem pomagal prevesti nekaj svetopisemske literature v urdu, uradni jezik Pakistana. Sčasoma je Sadiq postal goreč oznanjevalec dobre novice.

Kasneje sem se vrnil v Karači in tam služil z novopriseljenima misijonarjema Henryjem Finchem in Harryjem Forrestom, ki sta diplomirala na šoli Gilead. Hvaležen sem jima za dragoceno teokratično šolanje! Ob neki priložnosti sem brata Fincha spremljal na oznanjevalsko potovanje na sever Pakistana. Ob vznožju veličastnih gorskih verig sva našla veliko ponižnih vaščanov, ki so  govorili urdu in so bili žejni svetopisemske resnice. Dve leti kasneje sem lahko obiskal šolo Gilead. Nato sem se vrnil v Pakistan in tam občasno obiskoval občine kot okrajni nadzornik. Skupaj s tremi drugimi brati, prav tako misijonarji, sem živel v misijonarskem domu v Lahoreju.

Na žalost je med misijonarji leta 1954 zaradi osebnostnih razlik prišlo do hudih nesoglasij, zato je podružnični urad nekaterim misijonarjem spremenil dodelitev. Ker sem ravnal nespametno, tako da sem se v tem sporu opredelil, so mi odločno svetovali. Bil sem zlomljen in sklenil sem, da sem duhovna zguba. Preselil sem se nazaj v Karači in nato v London ter upal, da bom lahko v duhovnem smislu začel na novo.

V moji občini v Londonu je bilo veliko članov tamkajšnje betelske družine. Prijazni sluga dežele Pryce Hughes me je vzel pod svoje okrilje. Nekega dne mi je povedal, kako mu je Joseph Rutherford, ki je nadziral svetovno oznanjevanje, nekoč odločno svetoval. Ko je brat Hughes skušal opravičiti svoje ravnanje, ga je brat Rutherford ostro pograjal. Presenečen sem bil, da se je brat Hughes nasmehnil ob spominu na ta dogodek. Rekel je, da ga je grajanje sprva prizadelo. Toda kasneje je ugotovil, da je potreboval odločni nasvet in da je bil ta izraz Jehovove ljubezni. (Heb. 12:6) Njegove besede so se dotaknile mojega srca in mi pomagale, da sem si spet pridobil duhovno ravnovesje.

V tistem času se je moja mama preselila v London in John Barr, ki je kasneje služil kot član Vodstvenega organa, je z njo pričel preučevati Sveto pismo. Vztrajno je duhovno napredovala in se krstila leta 1957. Kasneje sem izvedel, da je tudi moj oče pred svojo smrtjo preučeval z Jehovovimi pričami.

Leta 1958 sem se poročil z Lene, sestro iz Danske, ki se je preselila v London. Naslednje leto sva bila blagoslovljena s hčerko Jane, ki je bila prva od najinih petih otrok. Dobil sem tudi službene odgovornosti v občini Fulham. Vendar smo čez nekaj časa zaradi Lenejinega slabega zdravja začeli razmišljati o selitvi v kraj s toplejšim podnebjem. Zato smo leta 1967 odšli v Adelajdo v Avstraliji.

V naši občini v Adelajdi je bilo 12 starejših maziljenih kristjanov. Goreče so vodili pri oznanjevanju. Naša družina si je hitro pridobila dobre duhovne navade.

 Leta 1979 sva se z Lene razveselila rojstva najinega petega otroka, Daniela. Imel je hudo obliko downovega sindroma * in zdravniki so rekli, da ne bo dolgo živel. Še danes mi je težko opisati neznosno bolečino, ki sva jo čutila. Naredila sva vse, kar sva lahko, da bi poskrbela za njegove potrebe in da obenem ne bi zanemarjala ostalih štirih otrok. Daniel je včasih pomodrel, ker mu je zaradi dveh luknjic v srcu primanjkovalo kisika, in takrat sva ga morala hitro odpeljati v bolnišnico. Vendar je bil kljub slabemu zdravju zelo inteligenten in ljubeč. Prav tako je imel izredno rad Jehova. Ko smo kot družina molili pred obrokom, je sklenil svoje drobne roke, sklonil glavo in prisrčno rekel »Amen!«. Šele za tem je jedel.

Daniel je pri štirih letih zbolel za akutno levkemijo. Z Lene sva bila fizično in čustveno izčrpana. Imel sem občutek, da sem tik pred živčnim zlomom. Vendar ko sva bila povsem na tleh, naju je obiskal okrajni nadzornik Neville Bromwich. Tistega večera naju je s solzami v očeh objel. Vsi smo jokali. Njegove ljubeče in sočutne besede so naju neizmerno potolažile. Odšel je približno ob enih zjutraj. Kmalu zatem je Daniel umrl. To, da sva ga izgubila, je bilo nekaj najhujšega v najinem življenju. Kljub temu sva premagala žalost, saj sva prepričana, da nič – niti smrt – ne more ločiti Daniela od Jehovove ljubezni. (Rim. 8:38, 39) Komaj čakava, da bo v Božjem novem svetu obujen in bova lahko spet z njim! (Jan. 5:28, 29)

Preživel sem dve hudi kapi, toda še vedno služim kot občinski starešina. Izkušnje, ki sem jih doživel, so me naučile vživeti se v občutke drugih in sočustvovati z njimi, še posebej s tistimi, ki se spoprijemajo s težavami. Trudim se, da jih ne sodim. Raje se vprašam: »Kako jim je njihova preteklost izoblikovala občutke in razmišljanje? Kako jim lahko pokažem, da mi je mar zanje? Kako jih lahko spodbudim, da bi izpolnjevali Jehovovo voljo?« V občini zelo rad opravljam delo pastirjevanja! Zares, ko druge duhovno tolažim in poživljam, čutim, da tolažim in poživljam tudi sebe.

Počutim se kakor psalmist, ki je izjavil: »Ko so se tesnobne misli množile v meni, je tvoja [Jehovova] tolažba nežno božala mojo dušo.« (Ps. 94:19) Jehova me je podpiral, ko sem se spoprijemal z družinskimi težavami, verskim nasprotovanjem, osebnimi razočaranji in hudo žalostjo. Jehova se je zares izkazal za pravega Očeta!