1. Kateri je eden najbolj prisrčnih vidikov Jezusove osebnosti? Pojasni.

EDEN najbolj prisrčnih vidikov Jezusove osebnosti je to, da razume težave, s katerimi se spoprijemamo nepopolni ljudje. Ko je bil Jezus na zemlji, se je veselil s tistimi, ki so se veselili, in jokal s tistimi, ki so jokali. (Rim. 12:15) Ko se je na primer 70 njegovih učencev veselih vrnilo z oznanjevanja, pri katerem so bili zelo uspešni, je bil Jezus »poln veselja«. (Luk. 10:17–21) Ko pa je po drugi strani videl, kako je Lazarjeva smrt vplivala na tiste, ki so imeli Lazarja radi, »je iz dna srca zavzdihnil in se vznemiril«. (Jan. 11:33)

2. Zakaj je bil Jezus sočuten do ljudi?

² Zakaj je bil ta popolni človek, Jezus, tako usmiljen in sočuten pri ravnanju z nepopolnimi ljudmi? Jezusu je pri tem najbolj pomagalo to, da je imel rad ljudi. Kot je omenjeno v prejšnjem članku, so mu bili še posebej »pri srcu [. . .] človeški sinovi«. (Preg. 8:31) Ljubezen do ljudi ga je spodbudila, da se je dobro seznanil s človeškim načinom razmišljanja. Apostol Janez pojasni: »Sam je namreč vedel, kaj je v človeku.« (Jan. 2:25) Jezus je bil do drugih zelo sočuten. Ljudje so čutili, da jih ima rad, zato so se pozitivno odzvali na sporočilo o Kraljestvu. Bolj ko bomo tudi mi sočutni do ljudi, bolj učinkoviti bomo na oznanjevanju. (2. Tim. 4:5)

3., 4. a) Kako bomo gledali na oznanjevanje, če bomo sočutni? b) Kaj bomo pregledali v tem članku?

³ Apostol Pavel je vedel, da je dolžan oznanjevati, in enako je z nami. (1. Kor. 9:16) Vendar nam bo sočutje pomagalo, da na oznanjevanje ne bomo gledali zgolj kot  na dolžnost. Želeli bomo pokazati, da imamo radi ljudi in jim želimo pomagati. Vemo, da »dajati osrečuje bolj kakor prejemati«. (Apd. 20:35) Bolj ko bomo na oznanjevanju imeli to v mislih, bolj bomo v tem delu uživali.

⁴ V tem članku bomo pregledali, kako smo lahko sočutni na oznanjevanju. Najprej bomo spoznali, kaj se lahko naučimo iz tega, kako je Jezus gledal na ljudi. Nato pa bomo pregledali štiri načine, kako lahko posnemamo njegov zgled. (1. Pet. 2:21)

5., 6. a) Komu je Jezus izkazal sočutje? b) Zakaj so se Jezusu zasmilili ljudje, ki jim je oznanjeval, kot je bilo to napovedano v Izaiju 61:1, 2?

⁵ Razmislimo o tem, kako je Jezus kazal sočutje. Ob neki priložnosti so bili Jezus in učenci utrujeni, saj so dolgo oznanjevali, ne da bi se odpočili. Pravzaprav »še jesti niso imeli časa«. Zato je Jezus učence odpeljal »na samoten kraj«, da bi se malo spočili. Vendar je velika množica ljudi za to izvedela, zato so na tisti kraj prišli pred Jezusom in njegovimi učenci. Kako se je Jezus odzval, ko je prišel tja in videl vse te ljudi? »Zasmilili * so se mu, ker so bili kakor ovce brez pastirja, in začel jih je učiti mnoge reči.« (Mar. 6:30–34)

⁶ Bodimo pozorni, zakaj so se ti ljudje Jezusu zasmilili. Opazil je, da so »kakor ovce brez pastirja«. Morda je Jezus videl, da so bili nekateri revni in so morali težko delati, da so preživljali svoje družine. Drugi so morda žalovali, ker jim je umrl kdo od ljubljenih. Če je bilo tako, je Jezus verjetno lahko razumel njihove okoliščine. Kot smo pregledali v prejšnjem članku, je morda tudi Jezus  doživel nekatere izmed teh težav. Ker se je zanimal za druge, jih je želel potolažiti. (Beri Izaija 61:1, 2.)

7. Kako lahko posnemamo Jezusov zgled?

⁷ Kaj se naučimo od Jezusovega zgleda? Podobno kot Jezus smo tudi mi obkroženi z ljudmi, ki so »kakor ovce brez pastirja«. Spoprijemajo se s številnimi problemi. Toda mi imamo tisto, kar potrebujejo – sporočilo o Kraljestvu. (Raz. 14:6) Zato posnemamo našega Gospodarja in oznanjujemo dobro novico iz usmiljenja do »ubogega in revnega«. (Ps. 72:13) Ljudje se nam smilijo, zato jim želimo pomagati.

8. Kaj je prvi način, kako lahko na oznanjevanju pokažemo sočutje? Ponazori.

⁸ Kaj nam lahko pomaga, da bomo sočutni do tistih, ki jim oznanjujemo? Želimo se vživeti v položaj ljudi, ki jih srečamo na oznanjevanju, in z njimi ravnati tako, kot si želimo, da bi drugi ravnali z nami. * (Mat. 7:12) Preglejmo štiri načine, kako lahko to storimo. Kot prvo, razmislimo o potrebah vsakega posameznika. Ko oznanjujemo dobro novico, smo podobni zdravniku. Dober zdravnik razmisli o potrebah vsakega svojega pacienta. Postavlja vprašanja in pozorno posluša, ko pacient opisuje svoje stanje oziroma simptome. Pacientu ne predpiše kar prvih zdravil, na katera pomisli, ampak se morda odloči, da bo nekaj časa opazoval njegove simptome in mu nato predpisal prava zdravila. Podobno tudi mi na oznanjevanju ne bi smeli uporabljati vedno istega pristopa. Raje upoštevajmo okoliščine in mnenje vsakega posameznika.

9. Česa ne bi smeli sklepati? Pojasni.

⁹ Ko srečaš koga na oznanjevanju, ne sklepaj, da poznaš njegove okoliščine ali da veš, kaj verjame in zakaj. (Preg. 18:13) Raje postavljaj taktna vprašanja, da bi več izvedel o posamezniku in njegovem verovanju. (Preg. 20:5) Če je v tvoji kulturi primerno, skušaj z vprašanji izvedeti več o njegovem mnenju, delu, družini in izkušnjah. Ko ljudem postavljamo vprašanja, jim dovolimo, da nam povedo, zakaj potrebujejo dobro novico. Ko to vemo, smo lahko do njih sočutni in jim ustrezno pomagamo, kot je to naredil Jezus. (Primerjaj 1. Korinčanom 9:19–23.)

10., 11. Kaj je glede na 2. Korinčanom 4:7, 8 drugi način, kako lahko pokažemo sočutje? Povej primer.

¹⁰ Kot drugo, skušajmo si predstavljati, kakšno je njihovo življenje. V nekaterih pogledih lahko razumemo njihove  okoliščine. Tudi mi se spoprijemamo s težavami, ki jih imajo vsi nepopolni ljudje. (1. Kor. 10:13) Vemo, da je lahko življenje v tej stvarnosti zelo težko. Zdržimo lahko samo zaradi Jehovove pomoči. (Beri 2. Korinčanom 4:7, 8.) Toda pomislimo na tiste, ki skušajo v tem svetu preživeti brez tesnega odnosa z Jehovom. Podobno kot Jezusu se tudi nam smilijo, zato jim želimo povedati »dobro novico o nečem boljšem«. (Iza. 52:7)

¹¹ Razmislimo o primeru brata Sergeja. Preden je spoznal resnico, je bil izredno sramežljiv in tih. Zelo težko se mu je bilo pogovarjati z drugimi. Sčasoma je sprejel svetopisemski tečaj. »Ko sem preučeval Sveto pismo, sem spoznal, da morajo kristjani o svoji veri govoriti z drugimi,« pravi Sergej. »Bil sem povsem prepričan, da tega nikoli ne bom mogel delati.« Toda razmišljal je o tistih, ki še niso slišali resnice, in lahko si je samo predstavljal, kako težko je njihovo življenje brez Jehova. Takole pove: »Nove stvari, ki sem se jih naučil, so me navdale z velikim veseljem in notranjim mirom. Vedel sem, da morajo tudi drugi spoznati resnico.« Ko je Sergej postal bolj sočuten, je imel tudi več poguma za oznanjevanje. Prav tako še pove: »Na moje veliko presenečenje mi je to, da sem drugim govoril o Svetem pismu, pravzaprav dvignilo samozavest. Oznanjevanje pa je okrepilo tudi mojo vero.« *

12., 13. Zakaj moramo biti potrpežljivi s tistimi, ki jih poučujemo na oznanjevanju? Ponazori.

¹² Kot tretje, bodimo potrpežljivi s tistimi, ki jih poučujemo. Imejmo v mislih, da morda nikoli niso razmišljali o nekaterih svetopisemskih resnicah, ki jih mi zelo dobro poznamo. Poleg tega so številni zelo čustveno navezani na to, kar verjamejo. Morda mislijo, da jih njihovo verovanje povezuje z njihovo družino,  kulturo in ljudmi, kjer živijo. Kako jim lahko pomagamo?

¹³ Razmislimo o naslednji primerjavi: Kaj se zgodi, če je treba zamenjati star in razmajan most? Pogosto začnejo graditi novega, medtem ko je stari še vedno v uporabi. Ko je novi most dokončan, lahko starega porušijo. Podobno je pri ljudeh. Preden se bodo pripravljeni odreči svojim »starim« verovanjem, ki so jim zelo pri srcu, jim moramo pomagati, da bodo začeli ceniti »nove« resnice – svetopisemske resnice, ki so jim na začetku tuje. Šele takrat bodo lahko opustili svoja pretekla verovanja. Da bi ljudje naredili takšne spremembe, včasih potrebujejo kar nekaj časa. (Rim. 12:2)

14., 15. Kako lahko pomagamo tistim, ki vedo malo ali pa sploh nič o upanju na večno življenje v raju na zemlji? Povej primer.

¹⁴ Če smo potrpežljivi z ljudmi na oznanjevanju, ne bomo od njih pričakovali, da razumejo ali sprejmejo svetopisemske resnice takoj, ko jih slišijo. Sočutje nas bo navedlo, da jim bomo postopoma pomagali skrbno razmisliti o tem, kar uči Sveto pismo. Razmislimo na primer, kako bi lahko pomagali komu razumeti upanje na večno življenje v raju na zemlji. Številni o tem nauku vedo malo ali pa sploh nič. Morda verjamejo, da se s smrtjo vse konča. Ali pa morda menijo, da gredo dobri ljudje v nebesa. Kako jim lahko pomagamo?

¹⁵ Bodimo pozorni, kako neki brat pomaga ljudem razumeti upanje na večno življenje v raju na zemlji. Najprej jim prebere 1. Mojzesovo 1:28. Nato stanovalca vpraša, kje in v kakšnih razmerah je Bog želel, da bi človeštvo živelo. Večina odgovori: »Na zemlji, in to v dobrih razmerah.« Brat nato prebere Izaija 55:11 in vpraša, ali se je Božji namen spremenil. Stanovalec pogosto odgovori z ne. Nazadnje brat prebere Psalm 37:10, 11 in vpraša, kakšna bo prihodnost človeštva. Tako je s pomočjo Svetega pisma pomagal številnim ljudem razumeti, da Bog še vedno želi, da bi dobri ljudje večno živeli v raju na zemlji.

16., 17. Na katere praktične načine lahko pokažemo sočutje glede na to, kar piše v Pregovorih 3:27? Povej primer.

¹⁶ Kot četrto, razmislimo, kako lahko ljudem praktično pokažemo, da se zanje zanimamo. Ali smo se na primer pri stanovalcu oglasili ob zanj neprimernem času? Lahko se opravičimo in predlagamo, da se bomo vrnili ob primernejšem času. Kaj, če stanovalec potrebuje pomoč pri manjšem opravilu? Kaj pa, če posameznik, ki je priklenjen na dom, potrebuje, da bi šel kdo zanj po opravkih? V takšnih okoliščinah bomo morda posamezniku  lahko pomagali. (Beri Pregovori 3:27.)

¹⁷ Neka sestra je imela dobre rezultate zaradi navidezno majhnega dejanja prijaznosti. Iz sočutja je neki družini, ki ji je umrl otrok, napisala pismo. V pismu je omenila nekaj tolažilnih misli iz Svetega pisma. Kako se je družina odzvala? Žalujoča mama je napisala: »Včeraj sem imela grozen dan. Mislim, da si sploh ne predstavljate, kako dobro je vaše pismo vplivalo na nas. Ne morem se vam dovolj zahvaliti niti opisati, koliko nam je pismo pomenilo. Včeraj sem ga prebrala vsaj dvajsetkrat. Enostavno nisem mogla verjeti, kako prijazno, ljubeče in tolažilno je. Iz dna srca se vam zahvaljujem.« Brez dvoma lahko doživimo dobre rezultate, ko se vživimo v občutke tistih, ki trpijo, in naredimo nekaj, da bi jim pomagali.

18. Česa ne želimo pozabiti glede oznanjevanja, kot to piše v 1. Korinčanom 3:6, 7, in zakaj?

¹⁸ Glede vloge, ki jo imamo na oznanjevanju, želimo biti uravnovešeni. Drugim lahko pomagamo spoznati Boga, vendar najpomembnejši del ni odvisen od nas. (Beri 1. Korinčanom 3:6, 7.) Jehova je tisti, ki ljudi pritegne k sebi. (Jan. 6:44) Navsezadnje je to, ali bo posameznik sprejel ali zavrnil resnico, odvisno od tega, kaj ima v srcu. (Mat. 13:4–8) Spomnimo se, da večina ljudi ni sprejela sporočila, ki ga je oznanjeval Jezus, čeprav je bil največji učitelj, kar jih je kdaj živelo! Zato ne smemo biti potrti, če se veliko ljudi, ki jim oznanjujemo, ne odzove pozitivno.

19. Kako nam bo koristilo, če bomo na oznanjevanju sočutni?

¹⁹ Če bomo na oznanjevanju sočutni, bomo imeli dobre rezultate. Poleg tega bomo na oznanjevanju še bolj uživali. Okusili bomo večjo srečo, ki izvira iz dajanja. Tistim, ki so »prav naravnani za dosego večnega življenja«, bomo pomagali, da bodo lažje sprejeli dobro novico. (Apd. 13:48) Zato dokler je »čas še ugoden, delajmo dobro vsem«. (Gal. 6:10) Potem bomo občutili veselje, ki izvira iz tega, da slavimo našega nebeškega Očeta. (Mat. 5:16)