1. Kaj se naučimo iz Pridigarja 3:1, 7?

NEKATERI radi veliko govorijo. Drugi pa so raje tiho. Tematski stavek tega članka poudari, da je čas tako za govorjenje kot za molčanje. (Beri Pridigar 3:1, 7.) Vendar si morda želimo, da bi nekateri bratje in sestre govorili več. Ali pa si želimo, da bi nekateri govorili manj.

2. Kdo ima pravico postavljati merila o tem, kdaj in kako naj bi govorili?

² Govor je Jehovovo darilo. (2. Mojz. 4:10, 11; Raz. 4:11) Jehova nam po svoji Besedi pomaga razumeti, kako to darilo pravilno uporabljati. V tem članku bomo pregledali svetopisemske zglede, ki nam pomagajo ugotoviti, kdaj naj bi govorili in kdaj naj bi bili tiho. Prav tako bomo pregledali, kako Jehova gleda na to, kar rečemo drugim. Preglejmo najprej, kdaj naj bi govorili.

3. Kdaj naj bi govorili, kot je to omenjeno v Rimljanom 10:14?

³ Vedno bi morali biti pripravljeni govoriti o Jehovu in Kraljestvu. (Mat. 24:14; beri Rimljanom 10:14.) S tem posnemamo Jezusa. Eden od glavnih razlogov, zakaj je Jezus prišel na zemljo, je ta, da je drugim govoril resnico o svojem Očetu. (Jan. 18:37) Vendar moramo vedeti, da je pomembno tudi to, kako govorimo. Ko drugim govorimo o Jehovu, moramo to delati »blago in zelo spoštljivo«. Prav tako moramo biti obzirni do njihovih občutkov in verovanj. (1. Pet. 3:15) Tako se s posameznikom ne bomo le pogovarjali, ampak ga bomo tudi poučevali in morda dosegli njegovo srce.

4. Kako lahko glede na Pregovore 9:9 s svojim govorjenjem pomagamo drugim?

 ⁴ Starešine se ne bi smeli obotavljati spregovoriti, če brat ali sestra potrebuje nasvet. Seveda bodo za pogovor izbrali pravi čas, da ne bi sovernika po nepotrebnem spravili v zadrego. Morda bodo počakali, da v bližini ne bo drugih ljudi. Starešine se vedno trudijo govoriti tako, da ohranijo sogovornikovo dostojanstvo. Kljub temu morajo sogovorniku pokazati svetopisemska načela, ki mu bodo pomagala modro ravnati. (Beri Pregovori 9:9.) Zakaj je tako pomembno, da pogumno spregovorimo, ko je to treba? Razmislimo o dveh nasprotnih zgledih. V prvem primeru bi moral moški pokarati svoja sinova, v drugem primeru pa je morala ženska bodočemu kralju povedati, da je sprejel napačno odločitev.

5. Kdaj bi veliki duhovnik Eli moral spregovoriti, pa tega ni storil?

⁵ Veliki duhovnik Eli je imel dva sinova, ki ju je imel zelo rad. Vendar sinova nista spoštovala Jehova. Imela sta pomembno odgovornost, da sta kot duhovnika služila v svetem šotoru. Toda zlorabljala sta svojo oblast, kazala izjemno nespoštovanje do žrtev, ki so jih darovali Jehovu, in živela zelo nemoralno. (1. Sam. 2:12–17, 22) Glede na Mojzesovo postavo sta si Elijeva sinova zaslužila smrt, toda Eli ju je le blago oštel in jima dovolil, da sta še naprej služila v svetem šotoru. (5. Mojz. 21:18–21) Kako je Jehova gledal na Elijevo ravnanje? Rekel mu je: »Zakaj izkazuješ svojima sinovoma večjo čast kot meni?« Jehova je določil, da morata ta hudobna moška umreti. (1. Sam. 2:29, 34)

6. Kaj se naučimo od Elija?

⁶ Od Elija se naučimo nekaj pomembnega. Če ugotovimo, da je naš prijatelj ali sorodnik prekršil Božji zakon, moramo z njim govoriti in ga spomniti na Jehovova merila. Nato moramo poskrbeti, da dobi pomoč od Jehovovih predstavnikov. (Jak. 5:14) Nikoli ne želimo biti podobni Eliju, tako da bi prijatelja ali sorodnika spoštovali bolj kot Jehova. Da spregovorimo z nekom, ki se mora popraviti, potrebujemo pogum, vendar se je vredno potruditi. Poglejmo  zdaj razliko med Elijevim primerom in Izraelko Abigajilo.

7. Zakaj je Abigajila govorila z Davidom?

⁷ Abigajila je bila žena bogatega posestnika Nabala. Ko so David in njegovi možje bežali pred kraljem Savlom, so nekaj časa preživeli z Nabalovimi pastirji in Nabalove črede ščitili pred razbojniškimi tolpami. Ali je bil Nabal hvaležen za njihovo pomoč? Ne. Ko je David prosil Nabala, naj da njegovim možem nekaj hrane in vode, se je ta razjezil in začel žaljivo vpiti. (1. Sam. 25:5–8, 10–12, 14) Zaradi tega se je David odločil, da pobije vse moške iz Nabalove hiše. (1. Sam. 25:13, 22) Kako bi se lahko preprečila takšna tragedija? Abigajila je spoznala, da je zdaj čas za govorjenje. Zato je pogumno odšla, da se sreča s 400 lačnimi, jeznimi in oboroženimi možmi ter se pogovori z Davidom.

8. Kaj se naučimo iz Abigajilinega zgleda?

⁸ Ko se je Abigajila srečala z Davidom, je z njim pogumno, spoštljivo in prepričljivo spregovorila. Čeprav ni bila kriva za te slabe okoliščine, se je Davidu opravičila. Omenila je, da je prepričana, da je David dober človek in da bo storil to, kar je prav. Prav tako se je zanašala na Jehova, da ji bo pomagal. (1. Sam. 25:24, 26, 28, 33, 34) Podobno kot Abigajila potrebujemo pogum, da spregovorimo, ko vidimo koga, da dela kaj, kar bi ga lahko navedlo, da naredi hudo napako. (Ps. 141:5) Biti moramo spoštljivi, vendar tudi pogumni. Ko posamezniku ljubeče svetujemo, dokažemo, da smo pravi prijatelji. (Preg. 27:17)

9., 10. Kaj bi morali starešine imeti v mislih, ko svetujejo drugim?

⁹ To še posebej velja za starešine, saj morajo biti pogumni, da v občini govorijo  s tistimi, ki so naredili kaj narobe. (Gal. 6:1) Starešine se zavedajo, da so nepopolni in da bodo morda nekega dne tudi sami potrebovali nasvet. Toda ne dovolijo, da bi jih to oviralo pri tem, da bi pokarali tiste, ki potrebujejo discipliniranje. (2. Tim. 4:2; Titu 1:9) Ko svetujejo posamezniku, se trudijo z govorom, ki je dar od Boga, spretno in potrpežljivo poučevati. Radi imajo svoje sovernike in ta ljubezen jih spodbuja k dejanjem. (Preg. 13:24) Toda starešinam je najpomembnejše, da slavijo Jehova, tako da podpirajo njegova merila in ščitijo občino pred težavami. (Apd. 20:28)

¹⁰ Do sedaj smo pregledali, kdaj naj bi govorili. Toda včasih je najboljše, da smo tiho. V nadaljevanju bomo spoznali, kdaj naj ne bi govorili.

11. Katero ponazoritev je napisal Jakob in kako je povezana z govorjenjem?

¹¹ Našega govorjenja včasih ni lahko nadzorovati. Svetopisemski pisec Jakob je to težavo opisal z ustrezno ponazoritvijo. Rekel je: »Če kdo ne greši v besedi, je popoln in je sposoben brzdati tudi vse svoje telo.« (Jak. 3:2, 3) Uzda se natakne konju na glavo. Jahač lahko s tem, ko potegne za vajeti, žival usmerja ali pa jo ustavi. Če jahač izgubi nadzor nad vajetmi, lahko konj podivja in poškoduje sebe in jahača. Podobno je z nami. Če ne nadzorujemo svojega govorjenja, imamo lahko veliko težav. Preglejmo nekaj okoliščin, ko moramo »potegniti za vajeti« in biti tiho.

12. Kdaj bi morali »potegniti za vajeti« in biti tiho?

¹² Kako se odzoveš, ko neki brat ali sestra ve kaj zaupnega? Denimo, da se srečaš  z nekom, ki živi v državi, kjer je naše delo prepovedano. Ali te mika, da bi ga vprašal o tem, kako poteka naše delo v tej državi? Tvoji motivi so brez dvoma dobri. Radi imamo svoje sovernike in zanima nas, kaj se z njimi dogaja. Prav tako želimo biti določni, ko molimo zanje. Vendar je to čas, ko moramo »potegniti za vajeti« in biti tiho. Če pritiskamo na posameznika, ki ima zaupne informacije, pokažemo, da nimamo ljubezni do njega in do sovernikov, ki mu zaupajo, da ne bo govoril o njihovih dejavnostih. Gotovo nihče od nas ne bi želel povzročiti težav bratom in sestram, ki živijo v deželah, kjer je naše delo prepovedano. Podobno tudi noben brat ali sestra, ki živi v takšni deželi, ne bi želel razkriti podrobnosti o tem, kako Priče tam oznanjujejo ali opravljajo druge krščanske dejavnosti.

13. Kaj morajo starešine delati, kot to piše v Pregovorih 11:13, in zakaj?

¹³ Še posebej starešine morajo upoštevati načelo, ki govori o zaupnih zadevah in je zapisano v Pregovorih 11:13. (Beri.) To je lahko še posebej težko, če je starešina poročen. Zakonca ohranjata svoj odnos tesen tako, da se pogosto pogovarjata in si zaupata skrite misli, občutke in skrbi. Toda starešina ve, da svoji ženi ne sme razkriti »zaupnih zadev« o drugih v občini. Če bi to naredil, bi izgubil njihovo zaupanje in uničil svoje dobro ime. Tisti, ki jim je v občini zaupana odgovornost, ne bi smeli biti »hinavski v govorjenju« oziroma zvijačni. (1. Tim. 3:8) To pomeni, da ne bi smeli zavajati drugih ali širiti govoric. Če ima starešina rad svojo ženo, je ne bo obremenjeval z informacijami, ki jih ji ni treba vedeti.

14. Kako lahko žena svojemu možu, ki je starešina, pomaga ohraniti dober sloves?

¹⁴ Žena lahko svojemu možu pomaga ohraniti dober sloves tako, da nanj ne pritiska, naj se z njo pogovarja o zadevah, ki so zaupne. Ko žena to upošteva, ne pokaže le spoštovanja do svojega moža, ampak tudi do tistih, ki so mu te informacije zaupali. Najpomembnejše pa je, da s tem razveseljuje Jehova, saj prispeva k miru in enotnosti v občini. (Rim. 14:19)

15. Kaj je Jehova menil o treh Jobovih prijateljih in zakaj?

¹⁵ O tem, kako in kdaj naj bi govorili, se lahko veliko naučimo iz svetopisemske knjige o Jobu. Potem ko je Job doživel nekaj nesreč, ki so ga potrle, so k njemu prišli štirje moški, da bi ga tolažili in mu svetovali. Kar nekaj časa so bili povsem tiho. Toda iz izjav, ki so jih kasneje izrekli Elifaz, Bildad in Zofar, je bilo očitno, da ti trije moški v tem času niso razmišljali, kako bi pomagali Jobu. Namesto tega so razmišljali, kako naj Jobu dokažejo, da je naredil nekaj narobe. Nekatere njihove izjave so bile sicer točne, vendar je bilo večino tega, kar so rekli o Jobu in Jehovu, neprijaznega ali neresničnega. Joba so strogo obsodili. (Job 32:1–3) Kako se je na to odzval Jehova? Na te tri moške se je zelo razjezil. Rekel jim je, da so nespametni, in jim naročil, naj prosijo Joba, da zanje moli. (Job 42:7–9)

16. Kaj se lahko naučimo iz slabega zgleda Elifaza, Bildada in Zofarja?

¹⁶ Iz slabega zgleda Elifaza, Bildada in Zofarja se lahko marsikaj naučimo. Prvič,  bratov in sester ne smemo soditi. (Mat. 7:1–5) Preden spregovorimo, jim raje pozorno prisluhnimo. Le tako bomo razumeli njihove okoliščine. (1. Pet. 3:8) Drugič, ko govorimo, moramo paziti, da so naše besede prijazne in da je tisto, kar rečemo, točno. (Efež. 4:25) In tretjič, Jehova se zelo zanima za to, kar rečemo drug drugemu.

17. Kaj se naučimo iz Elihujevega zgleda?

¹⁷ Četrti moški, ki je obiskal Joba, je bil Abrahamov potomec Elihu. Prisluhnil je Jobu in trem moškim. Očitno je pozorno poslušal, kaj so govorili, saj je dal Jobu sočuten, toda neposreden nasvet. Tako je Jobu pomagal popraviti njegovo razmišljanje. (Job 33:1, 6, 17) Elihuju je bilo najpomembnejše, da poveliča Jehova in ne sebe ali katerega drugega človeka. (Job 32:21, 22; 37:23, 24) Iz Elihujevega zgleda se naučimo, da je čas, ko moramo biti tiho in poslušati. (Jak. 1:19) Prav tako se naučimo, da nam mora biti takrat, ko svetujemo, najpomembnejše to, da oslavimo Jehova, ne pa sebe.

18. Kako lahko pokažemo, da cenimo govor, ki je darilo od Boga?

¹⁸ To, da cenimo govor, ki je dar od Boga, pokažemo tako, da upoštevamo svetopisemski nasvet glede tega, kdaj in kako govoriti. Modri kralj Salomon je po navdihnjenju napisal: »Besede, izrečene ob pravem času, so kakor zlata jabolka, ki krasijo srebrne rezbarije.« (Preg. 25:11) Ko pozorno prisluhnemo temu, kar drugi povejo, in razmislimo, preden spregovorimo, bodo naše besede kot zlata jabolka – dragocene in lepe. Tako bomo s svojim govorom, ne glede na to, ali govorimo veliko ali malo, drugim v spodbudo in Jehova bo ponosen na nas. (Preg. 23:15; Efež. 4:29) Tako najbolje pokažemo, da smo hvaležni za to Božje darilo!