Morda se to sprašuje kdo, ki na hitro prebere ta odlomek. Toda te vrstice pravzaprav govorijo o dveh različnih moških z imenom Mefibošet. Če malo bolje razmislimo o teh vrsticah, se lahko nekaj naučimo.

Izraelski kralj Savel je imel sedem sinov in dve hčeri. Savlov prvorojenec je bil Jonatan. Kasneje je imel še sina Mefibošeta, ki mu ga je rodila stranska žena Ricpa. Zanimivo je, da se je tudi Jonatanov sin imenoval Mefibošet. Kralj Savel je torej imel sina in vnuka z istim imenom – Mefibošet.

Kralj Savel se je v nekem obdobju obrnil proti Gibeoncem, ki so živeli med Izraelci, in jih nameraval iztrebiti. Očitno jih je že kar nekaj pobil. To zagotovo ni bilo prav. Zakaj? Ker so v Jozuetovih dneh izraelski knezi z Gibeonci sklenili zavezo, da bodo z njimi živeli v miru. (Joz. 9:3–27)

V času kralja Savla je ta zaveza še vedno veljala. Toda kralj je Gibeonce skušal iztrebiti. Zaradi tega je bila »na Savlu in njegovi hiši […] krivda za prelito kri«. (2. Sam. 21:1) Nazadnje je kralj postal David. Gibeonci, ki so preživeli, so z njim spregovorili o hudi krivici, ki jim je bila storjena. David jih je vprašal, kako bi lahko poravnal to Savlovo krivico, da bi Jehova spet blagoslovil deželo. Gibeonci niso prosili za denar, ampak da jim izroči sedem sinov moža, ki jih je »nameraval iztrebiti«, da jih usmrtijo. (4. Mojz. 35:30, 31) David je njihovi prošnji ugodil. (2. Sam. 21:2–6)

Takrat sta bila Savel in Jonatan že mrtva, toda Jonatanov sin Mefibošet je bil še živ. Zaradi nesreče v otroštvu je postal hrom in ni sodeloval pri dedkovem napadu na Gibeonce. David je Jonatanu prisegel prijateljstvo. To naj bi koristilo Jonatanovim potomcem, tudi sinu Mefibošetu. (1. Sam. 18:1; 20:42) V poročilu piše: »Kralj [David] se je usmilil Mefibóšeta, sina Savlovega sina Jonatana. David je to storil zaradi prisege, ki sta si jo v Jehovovem imenu izrekla on in Savlov sin Jonatan.« (2. Sam. 21:7)

Še vedno pa je David ustregel prošnji Gibeoncev. Izročil jim je dva Savlova sinova, enemu od njiju je bilo ime Mefibošet, in pet Savlovih vnukov. (2. Sam. 21:8, 9) David je s tem v deželi končal krivdo za prelito kri.

Ta dogodek je več kot le poročilo iz zgodovine. Božji zakon je bil jasen. V njem je pisalo: »Otroci naj ne bodo usmrčeni zaradi očetov.« (5. Mojz. 24:16) Jehova ne bi odobraval tega, kar je bilo storjeno Savlovima sinovoma in petim vnukom, če bi bili nedolžni. V zakonu je še pisalo: »Vsak naj bo usmrčen za svoj greh.« Kot kaže je sedem Savlovih potomcev, ki so bili usmrčeni, na nek način sodelovalo pri Savlovem poskusu, da iztrebi Gibeonce. Zato so plačali za svoj greh.

Iz tega poročila se vidi, da se posameznik ne more opravičiti za napačno ravnanje s tem, da misli ali govori, da je samo ubogal ukaze. Neki moder pregovor pravi, naj dobro premislimo, katero pot bomo izbrali, in bomo vedno hodili z odločnimi koraki. (Preg. 4:24–27; Efež. 5:15)