RODILA sem se leta 1923 v angleškem mestu Hemsworth v Yorkshiru. Imela sem starejšega brata Boba. Ko sem bila stara približno devet let, je najin oče, ki ni maral verske hinavščine, prejel nekaj knjig, v katerih je bila razkrinkana kriva religija. To, kar je prebral, je nanj naredilo močan vtis. Nekaj let kasneje je na naša vrata potrkal Bob Atkinson in nam po gramofonu predvajal posnetek enega od govorov brata Rutherforda. Ugotovili smo, da so ti posnetki od iste skupine, ki je izdala tiste knjige! Starša sta bratu Atkinsonu predlagala, da vsak dan pride na večerjo in nam tako odgovori na naša številna biblijska vprašanja. Povabljeni smo bili na shode, ki so potekali na domu nekega brata le nekaj kilometrov stran. Takoj smo se odzvali in v Hemsworthu je bila ustanovljena manjša občina. Kaj kmalu smo na svojem domu gostili conske služabnike (danes znani kot okrajni nadzorniki) in jim priskrbeli prenočišče ter na obroke vabili pionirje iz okolice. Druženje z njimi je name res močno vplivalo.

Takrat smo ravno začeli neki posel, vendar je oče mojemu bratu rekel: »Če želiš pionirati, bomo posel končali.« Bob se je s tem strinjal ter pri 21 letih šel od doma in začel pionirati. Dve leti kasneje, ko sem bila stara 16 let, sem tudi jaz postala pionirka. Večino časa, razen ob vikendih, sem oznanjevala sama, pri tem pa sem si pomagala s pričevalsko kartico in gramofonom. Toda Jehova me je blagoslovil z biblijsko učenko, ki je čudovito napredovala. Mnogi iz njene družine so sčasoma sprejeli resnico. Naslednje leto sem bila skupaj z Mary Henshall postavljena za posebno pionirko. Poslali so naju na nedodeljeno področje v grofijo Cheshire.

Bili smo sredi druge svetovne vojne in ženskam je bilo ukazano, naj pomagajo pri delu, s katerim se podpira vojna. Posebni pionirji smo pričakovali, da bomo podobno kot drugi verski delavci oproščeni tega, da gremo v vojno. Toda sodišče se s tem ni strinjalo, zato sem bila obsojena na 31 dni zapora. Naslednje leto, ko sem  dopolnila 19 let, sem se vpisala kot ugovornik vesti. Dvakrat so me poklicali pred sodišče, vendar je bil moj primer obakrat opuščen. Ves ta čas sem vedela, da mi pomaga sveti duh in da me Jehova drži za roko ter me krepča in vliva moči. (Iza. 41:10, 13)

Z Arthurjem Matthewsom sva se srečala leta 1946. Ko je odslužil trimesečno zaporno kazen kot ugovornik vesti, se je pridružil svojemu bratu Dennisu, ki je bil posebni pionir v Hemsworthu. Njun oče ju je že od rojstva poučeval o Jehovu in krstila sta se kot najstnika. Dennis je kmalu dobil dodelitev na Irsko, zato je Arthur ostal brez sodelavca. Moja starša sta bila prevzeta nad vedenjem tega mladega, marljivega pionirja, zato sta ga povabila, da bi stanoval pri njiju. Kadar sem ju obiskala, sva se z Arthurjem ponudila, da po obrokih pomijeva posodo. Sčasoma sva si začela dopisovati. Leta 1948 je Arthur dobil še eno trimesečno zaporno kazen. Poročila sva se januarja 1949 in najin cilj je bil, da ostaneva v polnočasni službi, kolikor dolgo bo mogoče. Skrbno sva porabljala svoja sredstva in dopust uporabila za obiranje sadja, da sva zaslužila nekaj denarja. Z Jehovovim blagoslovom nama je uspelo še naprej pionirati.

Kakšno leto kasneje so naju prosili, da bi šla v Severno Irsko, najprej v Armagh in nato v Newry, obe večinoma katoliški mesti. Na področju je bilo čutiti veliko napetosti, in morala sva biti zelo pazljiva in sprevidevna, ko sva se pogovarjala z ljudmi. Shode smo imeli na domu nekega krščanskega zakonskega para, oddaljenem 16 kilometrov od tam, kjer sva živela. Navzočih nas je bilo približno osem. Kadar sta nas povabila, da pri njiju prenočimo, smo spali na tleh, naslednji dan pa uživali v obilnem zajtrku. V veliko veselje mi je, da je danes na tem področju mnogo Prič.

Moj brat in njegova žena Lottie sta že služila kot posebna pionirja v Severni Irski in leta 1952 smo vsi štirje obiskali območno zborovanje v Belfastu. Neki brat je nam štirim in Pryceu Hughesu, ki je bil takrat sluga dežele v Veliki Britaniji, prijazno ponudil prenočišče. Nekega večera smo se pogovarjali o novi brošurici God’s Way Is Love (Božja pot je ljubezen), ki je bila napisana še posebej za irsko področje. Brat Hughes je govoril o tem, kako težko je oznanjevati katoličanom na Irskem. Bratje in sestre so bili izgnani s svojih nastanitev in napadala jih je nasilna drhal, ki jo je hujskala duhovščina. »Potrebujemo zakonske pare, ki imajo avto, da bi sodelovali v posebni akciji razdeljevanja te brošurice po vsej državi,« je rekel Pryce. * Naš takojšni odziv je bil: »Mi bomo šli!« Od tod izjava, ki sem jo omenila na začetku članka.

 Dolgoletna zvesta sestra »mama« Rutland iz Dublina je bila vedno pripravljena sprejeti pionirje na svoj dom. Zatem ko smo vsi štirje nekaj časa ostali pri njej in prodali nekatere osebne stvari, smo se stlačili na Bobov motor z bočno prikolico ter odšli iskat avto. Našli smo ustrezen rabljen avto in prosili prodajalca, da nam ga pripelje, saj nihče od nas ni znal voziti. Arthur je tisti večer sedel na postelji in s kretnjami vadil menjavanje prestav. Naslednje jutro, ko je ravno skušal odpeljati avto iz garaže, je mimo prišla misijonarka Mildred Willett (kasneje poročena z Johnom Barrom). Znala je voziti! Z nekaj vaje smo bili zdaj pripravljeni, da odrinemo na pot.

Naslednje, kar smo potrebovali, je bila nastanitev. Opozorili so nas, naj ne stanujemo v bivalni prikolici, saj bi nam jo nasprotniki lahko zažgali. Zato smo iskali stanovanje, vendar zaman. Tisto noč smo vsi štirje prespali v avtu. Edino, kar smo naslednji dan lahko našli, je bila majhna doma izdelana prikolica z dvema majhnima pogradoma. Postala je naš dom. Začuda nismo imeli nobenih težav s tem, da smo parkirali prikolico na posestvu prijaznih kmetov. Obdelovali smo področje, ki je bilo od nas oddaljeno od kakih 15 do 25 kilometrov. Potem ko smo se s prikolico odpravili naprej, smo se vrnili in oznanjevali še ljudem v okolici, kjer je bila prej parkirana prikolica.

Brez kakšnih večjih težav smo obiskali vse domove na jugovzhodnem delu Irske in razdelili več kot 20.000 brošuric. Podružnici v Veliki Britaniji smo posredovali imena posameznikov, ki so se zanimali za resnico. Kakšen blagoslov je, da imamo danes tam na stotine Prič.

Nekaj let kasneje so naju poslali v južni London. Čez nekaj tednov so Arthurja poklicali iz podružnice v Veliki Britaniji in ga prosili, da že naslednji dan začne služiti kot okrajni nadzornik. Po enotedenskem šolanju sva odpotovala v najin okraj na Škotsko. Arthur ni imel veliko časa za pripravo govorov, vendar mi je bilo to, da je bil pripravljen sprejeti izzive pri služenju Jehovu, v veliko spodbudo. Zares sva uživala v okrajnem delu. Prej sva mnogo let služila na nedodeljenem področju, zato je bil čudovit blagoslov, da sva lahko bila zdaj skupaj s številnimi brati in sestrami.

Ko je Arthur prejel povabilo, da leta 1962 za deset mesecev obišče šolo Gilead, sva bila pred veliko odločitvijo. Čeprav mene niso povabili v šolo, sva vseeno sklenila, da je prav, da Arthur sprejme to prednost. Ker sem ostala brez sodelavca, so me poslali nazaj v Hemsworth kot posebno pionirko. Ko se je Arthur čez eno leto vrnil, je bil postavljen za območnega nadzornika. Služila sva na Škotskem, v severni Angliji in Severni Irski.

Leta 1964 je Arthur prejel novo dodelitev – postal je sluga dežele na Irskem. Nadvse sva uživala v potujoči službi, zato sem bila na začetku zelo v skrbeh zaradi spremembe. Ko zdaj gledam nazaj, sem hvaležna, da sem imela prednost služiti v Betelu. Prepričana sem, da nas vsakič, ko sprejmemo neko dodelitev, četudi nam ravno ni do nje, Jehova blagoslovi. Moji dnevi v Betelu so bili zapolnjeni s pisarniškim delom, pakiranjem literature, kuhanjem in čiščenjem. Občasno sva bila tudi v območnem delu, in tako sva lahko spoznavala brate in sestre povsod po državi. S tem da sva spoznala veliko bratov in sester ter videla, kako napredujejo najini biblijski učenci, sva ustvarila močno vez s svojo duhovno družino na Irskem. Kakšen blagoslov!

Prvo mednarodno zborovanje na Irskem je bilo v Dublinu leta 1965. * Kljub močnemu nasprotovanju z vseh strani je bilo zborovanje zelo uspešno. Skupno število prisotnih je bilo 3948 in 65 se jih je krstilo. Vsi, ki so dali na razpolago svoj dom za 3500 mednarodnih delegatov, so prejeli zahvalno pismo. Gostitelji pa so pohvalili vedenje delegatov. To je bila brez dvoma prelomnica za Irsko.

Leta 1966 sta se severna in južna Irska združili pod podružnico v Dublinu, kar je bilo v ostrem nasprotju s političnimi in verskimi nesoglasji na Irskem. Navdušujoče je bilo videti, da tako veliko katoličanov sprejema resnico in služi skupaj z brati in sestrami, ki so bili nekoč protestanti.

Najino življenje se je leta 2011 povsem spremenilo, ko sta se britanska in irska podružnica združili, midva pa sva bila dodeljena v londonski Betel. Ta novica je prišla ravno ob času, ko me je začelo skrbeti Arthurjevo zdravje. Odkrili so mu parkinsonovo bolezen. Moj mož je po 66 letih, ki sva jih skupaj preživela, 20. maja 2015 umrl.

Zadnjih nekaj let občutim srčno bolečino, potrtost in žalost. V preteklosti mi je bil Arthur vedno ob strani. Kako zelo ga pogrešam! Vendar ko doživiš kaj takega, se še bolj zbližaš z Jehovom. Zelo mi ogreje srce, ko vidim, kako zelo so imeli Arthurja radi. Dobivam pisma od prijateljev z Irskega, iz Velike Britanije in celo Združenih držav. Ta pisma skupaj s spodbudami Arthurjevega brata Dennisa, njegove žene Mavis ter mojih nečakinj Ruth in Judy mi pomagajo bolj, kot lahko povem z besedami.

Svetopisemski stavek, ki mi je v veliko spodbudo, je Izaija 30:18. Takole pravi: »Zato bo Jehova čakal, da bi se vas usmilil, vstal bo, da bi vam izkazal usmiljenje. Jehova je namreč Bog, ki sodi pravično. Srečni vsi, ki ga čakajo.« Res mi je tolažilno vedeti, da Jehova potrpežljivo čaka, da bo popravil stvari in nam dal vznemirljive dodelitve v novem svetu.

Ko razmišljam o najinem življenju, lahko vidim, kako je Jehova vodil in blagoslavljal delo na Irskem! V veliko čast si štejem, da sem prispevala majhen delež pri tej duhovni rasti. Brez dvoma drži, da smo vedno blagoslovljeni, kadar delamo to, kar želi Jehova.