Ali ste kdaj zboleli za kratek čas? Morda ste tako hitro okrevali, da ste na to že pozabili. No, z žalostjo je drugače. »Bridke žalosti se ne da ‚premagati‘,« piše dr. Alan Wolfelt v svoji knjigi Healing a Spouse’s Grieving Heart. Vendar še doda: »Čas in podpora drugih bosta vašo žalost ublažila.«

Razmislimo denimo, kako se je odzval očak Abraham, ko mu je umrla žena. V izvirnem svetopisemskem besedilu piše, da je Abraham »začel žalovati za Saro in jo objokovati«. Izraz »začel« namiguje, da je Abraham zaradi Sarine smrti trpel kar nekaj časa. * Drug primer je Jakob, ki so ga zavedli v mišljenje, da je njegovega sina Jožefa ubila zver. Žaloval je »mnogo dni« in njegova družina ga ni mogla potolažiti. Več let kasneje ga je Jožefova smrt še vedno hudo težila. (1. Mojzesova 23:2; 37:34, 35; 42:36; 45:28)

Enako velja danes za mnoge, ki žalujejo zaradi smrti nekoga, ki jim je bil zelo blizu. Poglejmo si naslednja primera.

• »Moj mož Robert je umrl 9. julija 2008. Tisto jutro, ko se je zgodila smrtna nesreča, ni bilo nič drugačno od drugih. Po zajtrku, ki sva ga običajno imela, preden je šel v službo, sva drug drugega poljubila, objela in rekla sem mu ‚Rada te imam‘, on pa mi je enako odvrnil. Po šestih letih še vedno čutim bolečino v srcu. Mislim, da ne bom nikoli prebolela tega, da sem izgubila Roba.« (Gail, stara 60 let)

• »Brez svoje drage žene sem že več kot 18 let, vendar jo še vedno pogrešam in žalujem, ker sem jo izgubil. Kadar koli v naravi vidim kaj lepega, mi misli zaidejo k njej in si ne morem kaj, da ne bi razmišljal, kako bi uživala v tem, kar gledam.« (Etienne, star 84 let)

Brez dvoma so takšna boleča in dolgotrajna čustva povsem naravna. Vsak človek žaluje po svoje, zato ne bi bilo modro, če bi posameznika sodili glede tega, kako se odziva na tragedijo. Obenem pa se morda moramo paziti, da ne bi obsojali sami sebe, če je naš odziv ob izgubi ljubljene osebe videti pretiran. Kako se lahko spoprimemo z bridko žalostjo?