DOREEN je bila vsa v šoku, ko so njenemu možu Wesleyju, ko mu je bilo komaj 54 let, diagnosticirali hud, hitro rastoči možganski tumor. * Zdravniki so mu napovedali le še nekaj mesecev življenja. »Temu, kar sem slišala, nisem mogla verjeti,« se spominja. »Več tednov sem bila povsem otopela. Zdelo se je, kot da se to dogaja nekomu drugemu, ne nama. Nisem bila pripravljena.«

Žal to, kako se je odzvala Doreen, ni neobičajno. Neozdravljiva bolezen lahko kadar koli prizadene kogar koli. Pohvalno je, da mnogi voljno sprejmejo nalogo, da skrbijo za ljubljeno osebo, ki je neozdravljivo bolna. Vendar je takšna skrb zelo velik izziv. Kaj lahko družinski člani storijo, da bi svojega ljubljenega, ki je neozdravljivo bolan, tolažili in zanj skrbeli? Kako se lahko negovalci spoprijemajo s celo vrsto čustev, ki jih morda skozi ves proces bolezni preplavljajo? Kaj je mogoče pričakovati, ko se približuje smrt? Najprej pa razmislimo, zakaj je skrb za neozdravljivo bolnega danes svojstven izziv.

Medicina je spremenila naravo umiranja. Pred kakimi sto leti je bila življenjska doba celo v razvitejših deželah precej krajša. Ljudje so zaradi nalezljivih bolezni ali nesreč umrli hitro. Do bolnišnic je bilo običajno težko priti, tako je bila večina ljudi odvisna od domače oskrbe in je doma tudi umrla.

Danes imajo zdravniki zaradi medicinskega napredka več možnosti intenzivneje se postaviti po robu boleznim in s tem podaljšati življenje. Bolezni, ki so v preteklosti ljudem hitro vzele življenje, lahko danes trajajo veliko let. Toda takšno podaljšano življenje še ne pomeni ozdravitve. Bolniki so pogosto zelo slabotni, tako da ne morejo skrbeti  sami zase. Skrb za takšne posameznike postaja vse bolj zapletena in zahtevna.

Zato vse več ljudi umre v bolnišnici, ne pa doma. Danes večini ljudem proces umiranja ni znan in le redki so bili priča smrti kakega človeka. Tako lahko strah pred neznanim posameznika pri skrbi za bolnega družinskega člana ovira ali ga celo ohromi. Kaj lahko pomaga?

Kot smo videli pri Doreen, so mnogi povsem na tleh, ko je njihovi ljubljeni osebi diagnosticirana smrtonosna bolezen. Kaj vam lahko ob tem, ko se bojujete z veliko zaskrbljenostjo, strahom in žalostjo, pomaga pripraviti se na to, kar vas čaka? Zvesti Božji služabnik je molil: »Pokaži nam, kako naj štejemo svoje dni, da si bomo pridobili modro srce!« (Psalm 90:12) Iskreno prosite Boga Jehova, da vam pokaže, kako modro šteti svoje dni, da bi lahko dneve, ki so vam z vašo ljubljeno osebo še ostali, preživeli kar se da najbolje.

Za to je potrebno dobro načrtovanje. Če je vaša ljubljena oseba še sposobna komunicirati in če se je pripravljena pogovarjati o takšnih temah, je morda modro, da jo vprašate, kdo naj se v njenem imenu odloča, ko sama tega ne bo več zmogla. Če se z bolnim odkrito pogovori o njegovih željah glede oživljanja, bivanja v bolnišnici ali zdravljenja, se lahko družinski člani, ki so kasneje prisiljeni sprejemati odločitve v njegovem imenu, vsaj nekoliko izognejo nesporazumom in občutkom krivde. Pravočasen in odkrit pogovor družini omogoči, da se med boleznijo lahko osredotoči na nego ljubljenega. V Svetem pismu piše: »Kjer ni zaupnega pogovora, načrti propadejo.« (Pregovori 15:22)

Ponavadi je najpomembnejša vloga negovalca tolaženje. Umirajoči osebi je treba zagotoviti, da je ljubljena in da ni sama. Kako je to mogoče storiti? Bolnemu berite ali mu pojte, in pri tem izberite literaturo oziroma pesmi, ki so zanj spodbudne in so mu všeč. Mnogim je v tolažbo, če jih kdo od družinskih članov drži za roko in jim kaj blago govori.

Pogosto je koristno, če po imenu omenimo obiskovalce. Neko poročilo pravi: »Sluh je baje zadnje čutilo, ki ga človek izgubi. Tudi če je videti, da [pacienti] spijo, je njihov sluh morda še vedno zelo oster, zato v njihovi navzočnosti ne recite ničesar, česar jim ne bi rekli, če bi bili budni.«

 Če je mogoče, skupaj molite. V Svetem pismu beremo, da so bili apostol Pavel in njegovi sodelavci ob neki priložnosti pod skrajno velikim pritiskom in v hudi negotovosti celo za svoje življenje. Za kakšno pomoč so prosili? Pavel je svojim prijateljem proseče rekel: »Tudi vi lahko pomagate, tako da ponižno prosite za nas.« (2. Korinčanom 1:8–11) Kadar je kdo pod skrajno velikim pritiskom in hudo bolan, je zanj iskrena molitev neprecenljiva.

Pogosto je boleča že sama misel, da ljubljena oseba umira. To ni nič čudnega, saj smrt ni naravna. Nismo bili ustvarjeni tako, da bi smrt sprejeli kot normalen del življenja. (Rimljanom 5:12) Božja Beseda za smrt pravi, da je »sovražnik«. (1. Korinčanom 15:26) Zato je odpor do tega, da bi razmišljali o smrti ljubljenega, povsem razumljiv, celo normalen.

Kljub temu pa lahko družinskim članom to, da vedo, kaj se utegne zgoditi, zmanjša strahove in se lahko osredinijo na to, da bolnemu omogočijo največje možno udobje. Nekaj tega, do česar lahko pride, je omenjeno v okvirju » Zadnji dnevi življenja«. Seveda do vseh teh stanj ne pride pri vsakem bolniku, niti ni nujno, da do njih pride po istem vrstnem redu. Vseeno pa večina bolnikov doživi vsaj nekaj omenjenih sprememb.

Po smrti ljubljene osebe je morda modro biti v stiku s tesnim prijateljem, ki je že prej ponudil pomoč. Tisti, ki so skrbeli za bolnega, in njegovi domači morda potrebujejo zagotovilo, da se je stiska njihovega ljubljenega končala in da ne trpi več. Stvarnik vseh ljudi nam ljubeče zagotavlja, da se »mrtvi [. . .] ne zavedajo ničesar«. (Pridigar 9:5)

Zelo pomembno je zanašati se na Boga, pa ne le med neozdravljivo boleznijo družinskega člana, ampak tudi med žalovanjem, ki sledi smrti. Bog vam lahko pomaga po drugih, po njihovih krepilnih besedah in koristnih dejanjih. »Naučila sem se, da ne zavrnem nikogar, ki želi pomagati,« pove Doreen. »Naju z možem je ganilo, ko sva videla, kako zelo nama pomagajo. Zatrdno sva vedela, da nama s tem Jehova govori: ‚Tu sem, z vama, da vama pomagam vse to prebroditi.‘ Tega ne bom nikoli pozabila.«

Res je, Bog Jehova je najboljši negovalec. Ker nas je ustvaril, razume naše bolečine in žalost. On nam lahko in tudi želi priskrbeti pomoč in spodbudo, ki ju potrebujemo, da lahko zdržimo. Še bolje pa je to, da nam je obljubil, da bo smrt kmalu odpravil, in to enkrat za vselej, ter obudil milijarde ljudi, ki so v njegovem spominu. (Janez 5:28, 29; Razodetje 21:3, 4) Takrat bodo lahko vsi rekli to, kar je zapisal apostol Pavel: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1. Korinčanom 15:55)