Življenjska zgodba

Ohraniti enostavno življenje v prid služenja Jehovu

PRIPOVEDUJE CLARA GERBER MOYER

Stara sem 92 let in komaj hodim, toda stvari se še vedno jasno, dobro spominjam. Kako hvaležna sem, da sem imela prednost Jehovu služiti od otroštva! K temu zakladu je neizmerno prispevalo to, da sem živela enostavno, nezapleteno življenje.

RODILA sem se 18. avgusta 1907 v kraju Alliance v Ohiu (ZDA) kot najstarejša izmed petih otrok. Ko sem imela osem let, se je na našo mlekarsko kmetijo s kolesom pripeljal neki polnočasni strežnik Preučevalcev Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Pri vratih je srečal mojo mamo, Lauro Gerber, in jo vprašal, ali vé, zakaj se zlo še vedno dopušča. Mati se je to spraševala že od nekdaj.

Po posvetu z očetom, ki je bil v hlevu, je naročila šest zvezkov Studies in the Scriptures. Željno se jih je lotila brati in biblijske resnice, ki jih je spoznavala, so jo močno prevzele. Preučila je 6. zvezek, The New Creation, in jasno doumela, da se mora kristjan krstiti s potopitvijo pod vodo. Ker ni vedela, kako bi našla Preučevalce Biblije, je prosila očeta, naj jo krsti v potočku na kmetiji, čeprav je bil hladen mesec marec 1916.

Nedolgo zatem je mati videla v časopisu oglas, v katerem je bilo najavljeno predavanje v Alliancu v Dvorani hčera veteranov. Govor je imel naslov »The Divine Plan of the Ages« (Božji časovni načrt). Ker je 1. zvezek zbirke Studies in the Scriptures nosil enak naslov kot to predavanje, se je odzvala brez odlašanja. V kočijo smo vpregli konja in vsa družina se je odpravila na naš prvi shod. Odtlej smo ob nedeljah  in sredah zvečer obiskovali shode na domovih bratov. Kmalu zatem se je mama zopet krstila, krstil pa jo je predstavnik iz krščanske občine. Oče je bil vedno zaposlen z delom na kmetiji, vendar se je nazadnje začel zanimati za preučevanje Biblije in se čez nekaj let krstil.

Srečanje s tistimi, ki vodijo

Desetega junija 1917 je Alliance obiskal J. F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Society, da je predaval o temi »Zakaj se narodi vojskujejo?«. Bilo mi je devet let in tja sem prišla s staršema ter mojima bratoma Willijem in Charlesom. Bila nas je kar lepa množica več kot sto navzočih. Po govoru brata Rutherforda se je večina šla fotografirat pred gledališče Columbia, kjer smo imeli predavanje. Naslednji teden je na istem mestu predaval A. H. Macmillan, o temi »Bližajoče se Božje kraljestvo«. Bila je prednost imeti te brate v gosteh v našem mestecu.

Znamenita prva zborovanja

Svojega prvega zborovanja sem se udeležila leta 1918 v Atwaterju v Ohiu, nekaj kilometrov stran od Allianca. Mama se je pri tamkajšnjem predstavniku Skupnosti pozanimala o tem, ali sem dovolj stara za krst. Ker sem čutila, da sem se povsem veljavno posvetila Bogu, da bi delala njegovo voljo, so mi dovolili krstiti se tistega dne v rečici blizu velikega jablanovega nasada. Preoblekla sem se v šotoru, ki so ga bratje postavili za ta namen, in se krstila v stari, debeli spalni srajci.

Septembra 1919 sem se s staršema usedla na vlak za Sandusky, Ohio, pri Erijskem jezeru. Tam smo se vkrcali na trajekt in kmalu prispeli v Cedar Point, namenjeni na naše znamenito zborovanje. Na nabrežju, kjer smo se izkrcali, je stala majhna stojnica s pripravljeno hrano. Kupila sem si hamburger, kar je bilo zame v tistih dneh pravo razkošje. Bil je tako slasten! Največje število navzočih na našem osemdnevnem zborovanju je bilo 7000. Ozvočenja ni bilo, zato sem morala zelo pozorno poslušati.

Na tem zborovanju so objavili izid spremljevalne revije k Stražnemu stolpu z naslovom Zlati vek (sedaj Prebudite se!). Ker sem se udeležila tega zborovanja, sem zamudila prvi šolski teden, toda bilo je vredno. Cedar Point je bil počitniški kraj in delegatom naj bi pripravljali obroke kuharji v tamkajšnji restavraciji. Toda kuharji in natakarji so zaradi nečesa stavkali, in tako so priskočili na pomoč krščanski bratje in sestre s kulinaričnim znanjem ter pripravljali hrano za delegate. Jehovovo ljudstvo si je poslej na zborih in zborovanjih veliko desetletij samo pripravljalo obroke.

V Cedar Point smo se imeli prednost vrniti septembra 1922. leta, na devetdnevno zborovanje, katerega se je udeležilo največ ljudi dotlej – bilo nas je več kot 18.000. Na njem nas je brat Rutherford spodbudil, rekoč: »Oznanjujte, oznanjujte, oznanjujte Kralja in njegovo Kraljestvo.« Osebno sem v strežbi začela sodelovati že nekaj let prej, z razdeljevanjem traktatov in Zlatega veka.

Cenjenje do strežbe

Na začetku leta 1918 sem sodelovala pri razdeljevanju traktata The Fall of Babylon po bližnjih kmetijah. Ker je bilo mrzlo, smo si doma na peči na drva močno segreli milni kamen in ga dali v kočijo, da so naše noge ostale tople. Nadeli smo si topel plašč in kapo, saj je bila kočija samo prekrita z zagrinjalom na vrhu in ob straneh, v njej pa tudi ni bilo nobenega grelca. Toda to so bili srečni časi.

Leta 1920 je v obliki revije izšla posebna izdaja The Finished Mystery, ki so ji rekli ZG. * S to publikacijo sem se s staršema odpravila po Alliancu. V tistih dneh je vsak šel sam po  hišah, zato sem previdno stopila k verandi, na kateri je sedelo nekaj ljudi. Ko sem povedala svojo predstavitev, je ena ženska dejala: »Ali ni imela lepega predavanjca,« in vzela publikacijo. Tega dne sem oddala 13 ZG-jev in bilo je prvič, da sem po hišah povedala daljšo, uradno predstavitev.

Ko sem hodila v prvi letnik srednje šole, je mati zbolela za pljučnico in za več kot mesec dni obležala v postelji. Najmlajša sestra Hazel je bila še zelo majhna, zato sem pustila šolo, da bi pomagala delati na kmetiji in skrbeti za otroke. Biblijska resnica je bila kljub temu za našo družino pomembna in smo redno obiskovali vse občinske shode.

Leta 1928 smo na slavju v spomin na Kristusovo smrt vsi navzoči dobili traktat z naslovom »Where Are the Nine?« (Kje je onih devet?). Obravnaval je Lukežev evangelij 17:11–19, kjer Biblija opisuje, kako se je samo eden od desetih očiščenih gobavcev ponižno zahvalil Jezusu za čudežno ozdravitev. To me je ganilo do srca. Vprašala sem se: ‚Kako hvaležna pa sem jaz?‘

Ker nam je tedaj doma šlo dobro, jaz pa sem bila zdrava in me ni nič oviralo, sem se odločila oditi od doma ter začeti pionirsko službo, kakor pravimo polnočasni strežbi. Starša sta me pri tem spodbujala. Tako sva s partnerico Agnes Aleto prejeli dodelitev in 28. avgusta 1928 sva ob devetih zvečer stopili na vlak. Vsaka je imela le en kovček in šolsko torbo, v kateri sva nosili biblijsko literaturo. Na postaji so sestre in starša jokali, in medve tudi. Mislila sem, da jih morda ne bom nikoli več videla, ker smo verjeli, da je blizu harmagedon. Naslednje jutro sva prispeli na najino dodelitev v Brooksville, Kentucky.

Najeli sva si sobico v nekem penzionu, si kupovali konzerve špagetov in delali sendviče. Vsak dan sva se odpravili v drugo smer, vsaka zase, in stanovalcem ponujali pet vezanih knjig za prispevek 1,98 ameriškega dolarja. Postopoma sva prehodili vse mesto, pri čemer sva srečali veliko ljudi, ki so se precej zanimali za Biblijo.

V približno treh mesecih sva se oglasili pri vsakomer v Brooksvillu in Augusti ter njuni okolici. Potem sva se odpravili dalje v mesta Maysville, Paris in Richmond. V naslednjih treh letih sva obdelali veliko področij v Kentuckyju, kjer ni bilo nobene občine. Pogosto so nama pomagali prijatelji in družinski člani iz Ohia, ki so se pripeljali k nama in se nama za kak teden ali več pridružili v strežbi.

Druga znamenita zborovanja

Zborovanje v Columbusu v Ohiu od 24. do 30. julija 1931 se mi je močno vtisnilo v spomin. Tam je bilo objavljeno, da se bomo poimenovali z biblijskim imenom, Jehovove priče. (Izaija 43:12) Ko so nas ljudje pred tem spraševali, katere vere smo, smo jim rekli: »Mednarodni preučevalci Biblije.« Toda s tem imenom v resnici nismo bili prav dobro razpoznavni, kajti preučevalce Biblije se je povezovalo tudi z drugimi verskimi skupinami.

Moja partnerica Agnes se je poročila in ostala sem sama, zato sem bila navdušena, ko so objavili, naj se tisti, ki iščejo pionirskega tovariša, javijo na določenem mestu.Tam sem se seznanila z Bertho in Elsie Garty ter Bessie Ensminger. Imele so dva avtomobila in so za skupno delo iskale četrto pionirko. Z zborovanja smo odpotovale skupaj, čeprav se dotlej še nismo srečale.

Poleti smo delale po vsej državi Pensilvaniji. Ko pa je nato nastopila zima, smo zaprosile za dodelitev v toplejših južnejših državah Severna Karolina, Virginija in Maryland. Spomladi smo se vrnile na sever. Tako smo ponavadi pionirji takrat delali. Leta 1934 sta John Booth in Rudolph Abbuhl, ki sta tudi imela to navado, vzela Ralpha Moyerja in njegovega mlajšega brata Willarda s sabo v Hazard v Kentucky.

Ralpha sem srečala že nekajkrat, bolje pa sva se spoznala na velikem zborovanju v Washingtonu  D. C., na katerem smo bili od 30. maja do 3. junija 1935. Skupaj sva sedela na balkonu in poslušala govor o ‚velikem mnoštvu‘ oziroma ‚veliki množici‘. (Razodetje 7:9–14) Do takrat smo verjeli, da so tisti v velikem mnoštvu člani nebeškega razreda, ki so manj zvesti kot 144.000. (Razodetje 14:1–3) Torej nisem hotela biti ena izmed njih!

Ko je brat Rutherford pojasnil, da so ljudje v velikem mnoštvu zemeljski razred zvestih preživelcev harmagedona, smo bili mnogi presenečeni. Nato je tiste iz velike množice povabil, naj vstanejo. No, jaz nisem vstala, toda Ralph je. Pozneje so se mi stvari v mislih bolj razjasnile in tako sem 1935. leta na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt zadnjič vzela simbola kruh in vino. Mati pa ju je jemala še naprej, vse do smrti novembra 1957.

Stalni partner

Z Ralphom sva si stalno dopisovala. Jaz sem služila v Lake Placidu v New Yorku, on pa v Pensilvaniji. Leta 1936 je naredil majhno prikolico, ki jo je lahko vlekel z avtomobilom. Z njo je pripotoval iz Pottstowna v Pensilvaniji v Newark v New Jersey, na zborovanje, ki smo ga imeli od 16. do 18. oktobra. Nekega večera po programu nas je nekaj pionirjev šlo pogledat Ralphovo novo prikolico. Ko sem z njim stala ob majhnem vgrajenem umivalniku, me je vprašal: »Ali ti je prikolica všeč?«

Prikimala sem, on pa me je še vprašal: »Ali bi želela živeti v njej?«

»Da,« sem odgovorila in dal mi je nežen poljub, ki ga ne bom nikoli pozabila. Čez nekaj dni sva dobila poročno dovoljenje. Dan po zborovanju, 19. oktobra, sva odšla v Brooklyn in si ogledala tiskarno Watch Tower Society. Nato sva zaprosila za dodelitev na področju, za kar je bil odgovoren Grant Suiter in naju je vprašal, kdo bi tam delal. Ralph je dejal: »Midva, če se bova lahko poročila.«

»Če se vrneta ob petih popoldan, se lahko dogovorimo,« je odgovoril brat Suiter. Tako sva se tisti večer poročila na domu nekega Pričevalca v Brooklyn Heightsu. V krajevni restavraciji sva z nekaj prijatelji uživala obed in se nato z javnim prevoznim sredstvom odpeljala do Ralphove prikolice v Newark v New Jersey.

Kmalu zatem sva bila že na poti proti Heathsvillu v Virginiji, na najino prvo skupno pionirsko dodelitev. Delala sva na območju Northumberland in se nato selila na Fultonovo in tudi na Franklinovo območje v Pensilvanijo. Leta 1939 so Ralpha povabili k conskemu delu, dejavnosti, v kateri je izmenično obiskoval veliko občin. Služila sva občinam v državi Tennessee. Naslednje leto se nama je rodil sin Allen in 1941. leta sva nehala s conskim delom. Dodeljena sva bila za posebna pionirja v Marion v Virginiji. Takrat je to  pomenilo v strežbi mesečno preživeti 200 ur.

Prilagoditve

Leta 1943 sem morala nehati s posebno pionirsko strežbo. Bivanje v majhni prikolici in skrb za dete, pripravljanje hrane, skrb za to, da smo bili vsi v čistih oblekah, in ob tem kakih 60 ur mesečne strežbe je bilo približno vse, kar sem zmogla. Ralph pa je še naprej delal kot posebni pionir.

Leta 1945 sva se preselila nazaj v Alliance, v Ohio, prodala prikolico, ki nama je bila dom devet let, ter se priselila k mojim staršem v hišo na kmetiji. Tam v preddverju se nama je rodila hči, Rebekah. Ralph si je v mestu našel delno zaposlitev in še naprej delal kot redni pionir. Jaz sem delala na kmetiji in storila, kar sem mogla, da bi mu pomagala ostati v pionirski službi. Družina nama je ponudila zastonj zemljo in hišo, toda Ralph je to odklonil. Hotel je ostati neobremenjen, da bi lahko naredil več v pospeševanju kraljestvenih dobrin.

Leta 1950 sva se preselila v Pottstown v Pensilvanijo in najela hišo za 25 ameriških dolarjev mesečno. V naslednjih 30 letih je najemnina narasla na samo 75 dolarjev. Občutila sva, kako nama Jehova pomaga ohranjati enostavno življenje. (Matevž 6:31–33) Ralph je delal trikrat na teden kot brivec. Vsak teden sva z otrokoma preučevala Biblijo in kot družina smo obiskovali shode ter oznanjevali dobro novico o Kraljestvu. Ralph je v domači občini služil kot predsedujoči nadzornik. S tem, da smo ohranili enostavno življenje, smo lahko veliko naredili v Jehovovi službi.

Izguba dragega tovariša

Sedemnajstega maja 1981 smo sedeli v kraljestveni dvorani in poslušali javni govor. Ralph se je slabo počutil, šel je za dvorano in mi po reditelju poslal sporočilo z besedami, da gre domov. To je bilo tako v nasprotju z Ralphom, da sem zaprosila nekoga, da me je takoj odpeljal domov. V eni uri je Ralph umrl zaradi hude kapi. V občini so tisto dopoldan ob koncu preučevanja Stražnega stolpa objavili, da je preminil.

Tisti mesec je Ralph v strežbi preživel že več kot 50 ur. Njegova polnočasna pionirska kariera je bila dolga več kot 46 let. Biblijske pouke je vodil z več kot sto ljudmi, ki so se nazadnje krstili kot Jehovove priče. Duhovni blagoslovi, ki sva jih prejela, so bili še kako vredni vsega, kar sva v teh letih žrtvovala.

Hvaležna za svoje prednosti

Zadnjih 18 let živim sama, obiskujem shode, kolikor morem, oznanjujem drugim in preučujem Božjo Besedo. Sedaj bivam v stanovanju za ostarele občane. Imam le nekaj kosov pohištva in sem raje brez televizijskega sprejemnika. Toda moje življenje je polno in duhovno bogato. Moja starša in brata so bili zvesti do smrti, moji sestri pa še vedno zvesto hodita po poti resnice.

Veselim se, da sin Allen služi kot krščanski nadzornik. Že veliko let namešča ozvočevalne naprave v kraljestvenih in zborskih dvoranah ter skrbi za ozvočenje na poletnih zborovanjih. Njegova soproga je zvestovdana Božja služabnica in njuna sinova služita kot starešini. Moja hči, Rebekah Karres, je že več kot 35 let v polnočasni strežbi, od tega je štiri leta delala na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu. Zadnjih 25 let služi skupaj s svojim možem v potujočem delu po različnih delih Združenih držav.

Jezus je dejal, da je Kraljestvo kakor skriti zaklad, ki se ga lahko najde. (Matevž 13:44) Hvaležna sem, da ga je moja družina našla že pred mnogimi leti. Kakšna prednost se je ozreti na več kot 80 let posvečene službe Bogu – ne da bi kar koli obžalovala! Če bi lahko živela znova, bi živela enako, kajti res je, ‚Božja dobrota je boljša kakor življenje‘. (Psalm 63:3)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 23]

Leta 1917 smo v Alliancu v Ohiu poslušali govor brata Rutherforda

[Slika na strani 23]

Z Ralphom pred prikolico, ki jo je naredil sam

[Slika na strani 24]

Z mojima otrokoma danes