Zgleden mož, ki je sprejel karanje

»V ZAMBIJI krokodili mesečno požro 30 ljudi,« je pred leti poročal neki afriški časopis. Po besedah zoologa, ki je te plazilce lovil za preučevanje, »je bilo potrebnih 12 mož, da so držali na mestu enega krokodila«. Krokodil je lahko z močnim repom in mogočnimi čeljustmi strašna žival!

Stvarnik je očitno meril na krokodila, ko je omenil ‚leviatana‘, in s tem ‚kraljem vsem zverem ponosnim‘ poučil svojega služabnika Joba o nečem pomembnem. (Job 41:1, 34) To se je zgodilo pred približno 3500 leti v deželi Uz, verjetno nekje v severni Arabiji. Bog je pri opisovanju tega stvarjenja Jobu dejal: »Ni ga človeka toliko drznega, da bi ga dražil. – In kdo je, ki bi se smel postaviti pred moje obličje?« (Job 41:10) Kako res! Če se bojimo krokodila, koliko bolj bi se morali bati govoriti proti Njemu, ki ga je ustvaril! Job je pouk razumel in to pokazal tako, da je priznal svojo zmoto. (Job 42:1–6)

Ob omembi Joba se verjetno spomnimo na njegov zgled v tem, kako zvesto je zdržal preizkušnje. (Jakob 5:11) Jehova se ga je v resnici veselil, še preden je ta doživel hud preizkus vere. Po Božji presoji takrat ni bilo »na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega«. (Job 1:8) To bi nas moralo navesti k temu, da bi o Jobu izvedeli kaj več, saj nam bo to pomagalo videti, kako lahko tudi mi ugajamo Bogu.

Odnos z Bogom je bil na prvem mestu

Job je bil bogataš. Poleg zlata je imel 7000 ovac, 3000 velblodov, 500 oslic, 1000 glav volov in zelo veliko služinčadi. (Job 1:3) Toda Job ni zaupal v bogastvo, temveč v Jehova. Razglabljal je: »Ako sem postavil zlato za nado svojo in čistemu zlatu rekel: Upanje moje! ako sem se veselil, da mi je bilo imetja veliko ter da je moja roka mnogo pridobila [. . .]: tudi to  bi bila pregreha, kazni vredna pred sodniki, ker bi bil zatajil Boga mogočnega, ki je gori!« (Job 31:24–28) Tudi mi bi morali kakor Job tesen odnos z Bogom Jehovom vrednotiti veliko bolj kot gmotne stvari.

Pravičen v ravnanju s soljudmi

Kako je Job ravnal s svojimi služabniki? Imeli so ga za pravičnega in dostopnega človeka, kar kažejo tudi Jobove lastne besede: »Ako nisem spoštoval pravice hlapca svojega in dekle svoje, ko sta se prepirala z menoj: kaj si počnem, če vstane Bog mogočni, in ko bo preiskoval, kaj mu odgovorim?« (Job 31:13, 14) Job je cenil Jehovovo usmiljenje in zato je usmiljeno ravnal s svojimi hlapci. Kako odličen zgled, posebno za te, ki imajo nadzor v krščanski občini! Tudi oni morajo biti pošteni, nepristranski in dostopni.

Job se je zanimal tudi za ljudi zunaj svojega doma. Svojo skrb do drugih je razodel z naslednjimi besedami: »Ako sem ubožcem odrekel, kar so želeli, in povzročil, da so vdovine oči medlele, [. . .] ako sem vihtel roko proti siroti, ker sem videl, da mi je pomoč med vrati: odpadi mi pleče od lopatice svoje in rama moja se odlomi od njene cevi!« (Job 31:16–22) Bodimo enako pozorni do posameznikov, ki jih poznamo v občini in doživljajo težave.

Job je bil zaradi svojega nesebičnega zanimanja za sočloveka gostoljuben do tujcev. Zato je lahko rekel: »Na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku.« (Job 31:32) Kako odličen zgled je to današnjim Božjim služabnikom! Ko tisti, ki so se začeli zanimati za biblijsko resnico pridejo v kraljestveno dvorano, jih lahko naš gostoljubni sprejem spodbudi k duhovnemu napredku. Naše prisrčno gostoljubje seveda potrebujejo tudi potujoči nadzorniki in drugi kristjani. (1. Petrov 4:9; 3. Janezov 5–8)

Job je imel pravilno stališče tudi do sovražnikov. Če je morda koga izmed njih, ki so Joba sovražili, doletela nesreča, se Job ni veselil nad tem. (Job 31:29, 30) Nasprotno, takim ljudem je bil voljan delati dobro, kar je očitno iz tega, da je bil pripravljen moliti za svoje tri lažne tolažnike. (Job 16:2; 42:8, 9; primerjaj Matevž 5:43–48.)

Moralno čist

Job je bil zvestovdan svoji soprogi, nikoli si ni dovolil nepravilnosti, da bi se njegovo srce navezalo na drugo žensko. Sam je rekel: »Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, in  kako bi se bil smel ozirati po devici? Ako mi je znorelo srce za katero ženo in sem prežal pri vratih bližnjega svojega: naj žena moja melje drugemu in drugi naj se nadnjo sklanjajo! Kajti to je ostudnost, to je pregreha, ki jo morajo kaznovati sodniki.« (Job 31:1, 9–11)

Job ni dovolil, da bi mu nemoralne želje pokvarile srce. Namesto tega si je prizadeval hoditi po pravi poti. Ni presenetljivo, da se je Bog Jehova veselil tega zvestega moža, ki se je bojeval proti nemoralnim skušnjavam! (Matevž 5:27–30)

Skrbel je za duhovnost družine

Jobovi sinovi so tu in tam prirejali gostije, ki so se jih udeleževali vsi njegovi sinovi in hčere. Ko so ti dnevi gostij minili, je Joba skrbelo, da njegovi otroci niso kako grešili proti Jehovu. Zato je ukrepal, kajti svetopisemsko poročilo pravi: »Bilo je, ko so minili zaporedoma dnevi njih gostovanja, da je Job poslal ponje in jih posvečeval: vstal je zgodaj zjutraj in daroval žgalne daritve po njih vseh številu; zakaj Job je rekal: Morebiti so se pregrešili sinovi moji in se odrekli Boga v srcu svojem.« (Job 1:4, 5) Kako zelo je moral Job s tem družini vtisniti svojo skrb do tega, da bi imeli strahospoštovanje do Jehova in hodili po Njegovih poteh!

Tudi danes je potrebno, da krščanski družinski poglavarji poučujejo svoje družine o Božji Besedi, Bibliji. (1. Timoteju 5:8) In zagotovo je ustrezno moliti za družinske člane. (Rimljanom 12:12)

V preizkušnji je zvesto zdržal

Večina bralcev Biblije ve, kakšne hude preizkušnje so doletele Joba. Satan Hudič je trdil, da bo Job v težavnih razmerah preklel Boga. Jehova je ta izziv sprejel in Satan je na Joba nemudoma zgrnil nesrečo. Job je izgubil vso živino. Še huje – izgubil je vse otroke. Nedolgo za tem ga je Satan udaril s hudimi tvori od glave do peta. (Job 1. in 2. poglavje)

Kako se je to končalo? Ko ga je žena silila, naj prekolne Boga, je Job dejal: »Govoriš kakor nespametne ženske. Dobro smo li sprejeli od Boga, a ne sprejmemo naj tudi hudega?« Biblijsko poročilo dodaja: »Pri vsem tem ni grešil Job z ustnicami svojimi.« (Job 2:10) Da, Job je zvesto zdržal in tako dokazal, da je Hudič lažnivec. Da bi le tudi mi podobno zdržali preizkušnje in dokazali, da nas pri našem služenju Bogu motivira čista ljubezen do Jehova. (Matevž 22:36–38)

Karanje je ponižno sprejel

Job je bil v mnogočem zgled, vendar ni bil popoln človek. Sam je rekel: »O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!« (Job 14:4; Rimljanom 5:12) Ko je torej Bog dejal, da je Job popoln, je to držalo v tem pomenu, da je ravnal po vsem, kar je Bog pričakoval od enega svojih nepopolnih in grešnih človeških služabnikov. Kako spodbudno!

Preizkušnjo je Job zdržal, pri tem pa je prišla na dan tudi njegova pomanjkljivost. Ko so trije tako imenovani tolažniki slišali za vse nesreče, ki so ga prizadele, so ga šli obiskat. (Job 2:11–13) Domnevali so, da ga Jehova kaznuje zaradi velikih grehov. Joba so te lažne obtožbe seveda prizadele in se je goreče trudil braniti. Toda v svojem prizadevanju za tem, da bi se opravičil, je postal že neuravnovešen. Namigoval je namreč celo na to, da je pravičnejši od Boga! (Job 35:2, 3)

Ker je Bog imel Joba rad, ga je po nekem mladeniču opozoril na napako. Poročilo pravi: »Vname [se] jeza Elihuju [. . .]; zoper Joba se mu vname jeza, ker je sebe bolj opravičeval nego Boga.« Elihu je opazil: »Job je rekel: ‚Pravičen sem, in Bog mogočni mi je vzel pravico mojo.‘« (Job 32:2; 34:5) Kljub temu se Elihu ni pridružil trojici ‚tolažnikov‘ pri napačnem sklepanju, češ da Bog Joba kaznuje za storjene grehe. Namesto tega je izrazil zaupanje v Jobovo zvestobo in mu svetoval: »Pravda tvoja je pred [Jehovom], Ga le čakaj!« Zares,  Job bi moral čakati na Jehova, ne pa se prenagljeno braniti. Elihu je Jobu zagotovil: »A v sodbi in v obili pravičnosti [Bog] nikomur ne dela sile.« (Job 35:14; 37:23)

Job je moral popraviti svoje mišljenje. Jehova ga je zato poučil o človekovi majhnosti v primerjavi z Božjo veličino. Opozoril je na zemljo, morje, zvezdnato nebo, živali in na mnoga druga čudesa stvarstva. Nazadnje je spregovoril o leviatanu – krokodilu. Job je karanje ponižno sprejel in nam v tem dal nadaljnji zgled.

Čeprav nam morda v Jehovovi službi gre dobro, bomo delali napake. Če je kaka napaka resna, nas bo Jehova morda kako pokaral. (Pregovori 3:11, 12) Lahko se bomo spomnili kakega svetopisemskega stavka, ki bo zbodel našo vest. Morda tudi Stražni stolp ali kaka druga izdaja Watch Tower Society pove kaj, ob čemer se zavemo napake. Ali pa nas bo kak sokristjan prijazno opozoril na to, da nismo upoštevali kakega biblijskega načela. Kako se bomo odzvali na tako korekcijo? Job je pokazal obžalovanje, rekoč: »Zaničujem sebe in kesam se v prahu in pepelu!« (Job 42:⁠6)

Nagrajen od Jehova

Jehova je svojega služabnika Joba nagradil tako, da mu je dovolil živeti nadaljnjih 140 let. Tedaj je Job dobil veliko več, kot je izgubil. Čeprav je Job nazadnje umrl, bo gotovo imel vstajenje v Božjem novem svetu. (Job 42:12–17; Ezekiel 14:14; Janez 5:28, 29; 2. Petrov 3:13)

Če zvestovdano služimo Bogu in sprejmemo vso na Bibliji temelječo korekcijo, ki jo dobimo, smo tudi mi lahko prepričani o Njegovi naklonjenosti in blagoslovu. Tako bomo nato imeli zanesljivo upanje na življenje v Božji novi stvarnosti. Še pomembnejše pa je, da bomo oslavljali Boga. Naše zvesto ravnanje bo nagrajeno in bo prispevalo k dokazu, da mu njegovo ljudstvo ne služi iz sebičnih razlogov, temveč iz ljubezni iz vsega srca. Kakšno prednost imamo, da lahko veselimo Jehovovo srce kakor zvesti Job, ki je ponižno sprejel karanje! (Pregovori 27:11)

[Slika na strani 26]

Job je izkazoval ljubečo skrb sirotam, vdovam in drugim

[Slika na strani 28]

Ker je Job ponižno sprejel karanje, je bil bogato nagrajen