Edini način, da se izkorenini sovraštvo

»Ni sovraštva brez strahu. [. . .] Sovražimo tisto, česar se bojimo, torej je v ozadju sovraštva strah.« (CYRIL CONNOLLY, LITERARNI KRITIK IN UREDNIK)

MNOGI sociologi menijo, da sovraštvo sega globoko v človekovo podzavest. »Veliko ga je morda celo programiranega,« vgrajenega v samo naravo ljudi, je dejal neki politolog.

To, da preučevalci človekove narave prihajajo do takih sklepov, je razumljivo. Za svoje predmete preučevanja imajo samo može in žene, rojene »v krivici« in »v grehu«, kakor pravi navdihnjeno Biblijino poročilo. (Psalm 51:5) Celo sam Stvarnik je pred tisočletji pri presojanju nepopolnega človeka »videl [. . .], da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas«. (1. Mojzesova 6:5)

Predsodki, diskriminacija in temu posledično sovraštvo so sadovi človekove podedovane nepopolnosti in sebičnosti. (5. Mojzesova 32:5) Žal nobena človeška ustanova oziroma vlada, kakršno koli politiko že ima, v teh zadevah ne more predpisati spremembe v človekovem srcu. Dopisnica iz tujine, Johanna McGeary, je pripomnila: »Noben svetovni policist, naj bo še tako močan, ne more poseči vmes, da bi iztrebil sovraštvo, zaradi katerega je tekla kri v Bosni, Somaliji, Liberiji, Kašmirju in Kavkazu.«

Toda preden začnemo iskati rešitve, moramo priti do osnovnega razumevanja, kaj je za izrazi sovraštva.

Sovraštvo, ki ga hrani strah

Sovraštvo se vedno pojavlja v tolikih odtenkih in oblikah. Pisatelj Andrew Sullivan je zadevo lepo povzel: »Je sovraštvo, ki se boji, in sovraštvo, ki čuti samo prezir; je sovraštvo, ki kaže moč, in sovraštvo, ki izvira iz nemoči; je maščevanje in je sovraštvo, ki izvira iz zavisti. [. . .] Je sovraštvo zatiralca in sovraštvo žrtve. Je sovraštvo, ki gori počasi, in sovraštvo, ki  mine. Je tudi sovraštvo, ki eksplodira, in sovraštvo, ki se nikoli ne razplamti.«

Med glavne netilce sovražnih sporov v naših časih nedvomno sodijo socialni in ekonomski dejavniki. Močne predsodke in izbruhe sovraštva je pogosto videti tam, kjer je skupina, ki zaseda ekonomsko ugodnejši položaj, v manjšini. Sovraštvo pogosto obstaja tudi tam, kjer pritok tujcev ogroža življenjski standard nekega dela skupnosti.

Nekateri morda mislijo, da bodo prišleki tekmovali z njimi za službe, delali za manjšo plačo ali pa povzročili, da se bo zmanjšala vrednost posesti. Ali so taki strahovi upravičeni ali ne, je druga stvar. Strah pred denarno izgubo in strah, da bodo trpela merila skupnosti oziroma življenjski slog, sta močna dejavnika, ki napeljujeta k predsodkom in sovraštvu.

Kaj naj bi bil prvi korak k odpravi sovraštva? Sprememba stališča.

Spreminjanje stališča

»Resnična sprememba lahko izhaja le iz volje pri tem vpletenih ljudstev,« je opazil McGeary. In kako se lahko volja ljudi spremeni? Izkušnje so pokazale, da najmočnejši, najbolj motivirajoč in najtrajnejši vpliv proti temu, da bi se razvilo sovraštvo, izvira iz Božje Besede, Biblije. Tako je zato, ker je »beseda Božja [živa] in krepka in ostrejša nego vsak dvorezen meč, in prodira prav do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in misli srca«. (Hebrejcem 4:⁠12)

Predsodkov in sovraštva posameznik v resnici ne izkorenini samodejno, niti se to ne zgodi čez noč. Toda to se lahko naredi. Jezus  Kristus, veliki motivator src in ostritelj vesti, je bil zmožen navesti ljudi k spremembi. In že milijonom je uspelo ravnati po njegovem modrem nasvetu: »Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Matevž 5:44)

Jezus je v skladu s tem, kar je učil, v skupino svojih najzaupnejših prijateljev sprejel Matevža, nekdanjega davčnega izterjevalca, ki je bil v judovski družbi osovražen izobčenec. (Matevž 9:9; 11:19) Vrhu tega je uvedel čisto čaščenje, ki je nazadnje zajemalo na tisoče nekoč izločenih in osovraženih Nejudov. (Galatom 3:28) Slediti so mu začeli ljudje iz vsega takrat poznanega sveta. (Dejanja 10:34, 35) Ti posamezniki so postali znani po neprekosljivi ljubezni. (Janez 13:35) Ko so sovraštva polni ljudje do smrti kamenjali Jezusovega učenca Štefana, je ta pred smrtjo rekel: »Gospod, ne štej jim tega greha!« Štefan je tem, ki so ga sovražili, želel najboljše. (Dejanja 6:8–14; 7:54–60)

Sodobni pravi kristjani se podobno odzivajo na Jezusov nasvet, naj ne delajo dobrega samo krščanskim bratom, temveč tudi njim, kateri jih sovražijo. (Galatom 6:10) Iz svojega življenja si močno prizadevajo odstraniti škodoželjno sovraštvo. Kadar prepoznajo močne sile, ki lahko v njih vzbudijo sovraštvo, odločno ukrepajo in sovraštvo zamenjajo z ljubeznijo. Da, kakor je rekel neki staroveški modri mož: »Sovraštvo zbuja prepire, a ljubezen prikriva vse pregreške.« (Pregovori 10:12)

Apostol Janez je izjavil: »Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem.« (1. Janezov 3:15) Jehovove priče temu verjamejo. Zato se danes združujejo – iz vseh etničnih, kulturnih, verskih in političnih ozadij – v enotno, sovraštva osvobojeno skupnost, pristno svetovno bratovščino. (Glej spremna okvirja.)

Sovraštvo bo odpravljeno!

‚Ampak,‘ boste morda rekli, ‚za posameznike, ki so v tem, je to vse lepo in prav. Vendar pa sovraštvo zaradi tega ne bo povsem izginilo z zemlje.‘ Res je, čeprav v svojem srcu nimate sovraštva, ste še vedno lahko njegova žrtev. Za stvarno rešitev tega svetovnega problema se torej moramo obrniti k Bogu.

 Bog ima namen kmalu izbrisati z zemlje vse sledi sovraštva. To se bo zgodilo pod kraljevanjem nebeške vlade, za katero nas je Jezus učil moliti: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje. Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:9, 10)

Ko bo na to molitev popolnoma odgovorjeno, ne bo več razmer, ki bi pospeševale sovraštvo. Situacij, ob katerih bi se ga okoriščalo, ne bo več. Propagando, nevednost in predsodke bodo zamenjale razsvetljenje, resnica in pravičnost. Res, takrat bo Bog ‚obrisal vse solze; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več‘. (Razodetje 21:1–4)

Sedaj pa še boljša novica! Obstajajo neizpodbitni dokazi, da živimo v »zadnjih dneh«. Lahko smo torej prepričani, da bomo kmalu videli, kako bo neboguvšečno sovraštvo izginilo z zemlje. (2. Timoteju 3:1–5; Matevž 24:3–14) V Božjem obljubljenem novem svetu bo obstajal duh pristne bratovščine, ker bo človeštvo povrnjeno k popolnosti. (Lukež 23:43; 2. Petrov 3:13)

Toda da bi uživali pristno bratovščino, vam ni treba čakati šele na tisti čas. Spremni pripovedi kažeta, da je krščanska ljubezen pravzaprav že našla mesto v milijonih src, ki bi bila sicer polna sovraštva. Tudi vi ste vabljeni, da postanete del te ljubeče bratovščine!

[Okvir na strani 5]

»Kaj bi naredil Jezus?«

Junija 1998 so trije belopolti možje s podeželja Texasa v Združenih državah napadli Jamesa Byrda ml., moža temne polti. Odpeljali so ga na oddaljeno, samotno področje, ga pretepli ter mu noge zvezali z verigo, jo nato pritrdili na lahki tovornjak in ga vlekli po cesti pet kilometrov, dokler njegovo telo ni zadelo ob neko betonsko odtočno cev. Dejanje je bilo imenovano najstrašnejši zločin iz sovraštva v tistem desetletju (1990-ih).

Tri sestre Jamesa Byrda so Jehovove priče. Kaj mislijo o povzročiteljih tega strašnega zločina? V skupni izjavi so povedale: »To, da so ljubljenega človeka mučili in linčali, je povzročilo nepredstavljivo izgubo in bolečino. Kako se človek odzove na táko surovo dejanje? Nikoli nam ni prišlo na misel, da bi se maščevale, govorile sovražno ali pa pospeševale s sovraštvom nabito propagando. Razmišljale smo: ‚Kaj bi naredil Jezus? Kako bi se on odzval?‘ Odgovor je bil kristalno jasen. Njegovo sporočilo bi bilo sporočilo o miru in upanju.«

Med svetopisemskimi stavki, ki so jim pomagali preprečiti, da bi se jim v srcu razvilo sovraštvo, je bil List Rimljanom 12:17–19. Apostol Pavel je napisal: »Nikomur ne vračajte hudega za hudo. [. . .] Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi Božji; kajti pisano je: ‚Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Gospod.‘«

Rekle so še: »Spominjamo se stvarnih izjav iz naših publikacij, da so nekatere krivice oziroma zločini tako grozni, da bo težko reči ‚Odpuščam ti‘ in preprosto oditi. V takih primerih bi odpustiti lahko pomenilo samo to, da človek opusti zamero, da tako lahko živi naprej in zaradi pestovanja zamere ne zboli telesno ali umsko.« Kako zgovorno to pričuje o moči Biblije, da lahko prepreči pognati korenine globoko usidranemu sovraštvu!

[Okvir na strani 6]

Sovražnost, spremenjena v prijateljstvo

V zadnjih letih se je v Grčijo steklo na tisoče priseljencev, ki iščejo delo. Toda zaradi vse slabših gospodarskih razmer so se zmanjšale možnosti za zaposlitev, kar je okrepilo boj za delovnimi mesti. Posledica tega je velika sovražnost med različnimi etničnimi skupinami. Tipičen primer je rivalstvo med priseljenci iz Albanije in Bolgarije. Na mnogih področjih Grčije ti med seboj močno tekmujejo.

V mestu Kiato na severovzhodnem Peloponezu so se med seboj spoznali neki Albanec in bolgarska družina, ko so začeli preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Z udejanjanjem biblijskih načel je skopnela sovražnost, ki vlada med mnogimi iz teh dveh etničnih skupin. Udejanjanje teh načel je tudi prispevalo k pristnemu bratovskemu prijateljstvu med temi posamezniki. Ivan iz Bolgarije je Loulisu iz Albanije celo pomagal najti nastanitev poleg svoje hiše. Družini si pogosto delita hrano in tisto malo imetja, kar ga imata. Oba moža sta sedaj krščena Jehovova pričevalca in tesno sodelujeta pri oznanjevanju dobre novice. Ni treba poudarjati, da to krščansko prijateljstvo pri sosedih ni ostalo neopaženo.

[Slika na strani 7]

Pod Božjim kraljestvom bodo z zemlje izbrisane vse sledi sovraštva