Epidemija sovraštva

»Ljudje nikoli ne razumejo ljudi, katere sovražijo.« (JAMES RUSSELL LOWELL, ESEJIST IN DIPLOMAT)

ZDI SE, da je danes sovraštvo povsod okrog nas. Imena, kot so Kosovo, Liberija, Littleton, Sarajevo in vzhodni Timor, pa tudi neonacist, obritoglavec in beli suprematist, so se v naše misli vtisnila skupaj s trdovratnimi podobami ožganih ruševin, sveže skopanih množičnih grobišč in trupel.

Sanje o prihodnosti, kjer ne bi bilo sovraštva, sporov in nasilja, so se razblinile. Danielle Mitterand, žena pokojnega francoskega predsednika, se je svoje mladosti takole spominjala: »Ljudje so sanjali o svobodnem življenju v bratski družbi, kateri bi lahko zaupali, o miru s samim sabo, da bodo živeli med drugimi in skupaj z njimi, sanjali so o tem, da bodo živeli zdravo, mirno in dostojanstveno življenje v trdnem in velikodušnem svetu, ki bi bdel nad njimi.« Kaj se je zgodilo s temi ideali? Potožila je: »Pravzaprav so nam te sanje čez pol stoletja začeli teptati.«

Današnjega ponovno obujenega sovraštva se enostavno ne da spregledati. Je vse bolj razširjeno in se pojavlja v vedno hujših oblikah. Občutek posameznikove varnosti, ki je za milijone povsem naraven, ogroža val brezčutnih dejanj iz sovraštva, med katerimi se vsako zdi strašnejše od prejšnjega. Četudi nam je sovraštvo prihranjeno doma ali v naši deželi, na nas čaka drugod. Pričanja o njem najbrž vsak dan gledamo po televiziji pri dnevno informativnih oddajah. Nekaj ga je razširjenega celo na internetu. Razmislite o nekaterih zgledih.

V zadnjem desetletju je nacionalizem narasel tako, kot še nikoli. »Nacionalizem,« je opazil Joseph S. Nye ml., direktor Harvardovega središča za mednarodne zadeve, »ne slabi, temveč se po večjem delu sveta krepi. Namesto ene vsesvetovne vasi so po vsej zemeljski obli vasi, ki se zavedajo druga druge. To pa nato povečuje možnosti za spor.«

Druge oblike sovraštva so bolj zahrbtne, prikrite znotraj državne meje oziroma celo soseščine. Dogodek iz Kanade, pri katerem je pet obritoglavcev umorilo nekega starejšega sikha, je »pokazal, v čem nekateri vidijo ponoven porast zločinov iz sovraštva v državi, ki jo pogosto hvalijo zaradi rasne strpnosti«. V Nemčiji je leta 1997 število rasističnih napadov skrajnežev po stalnem padanju v prejšnjih letih poskočilo za 27 odstotkov. »To dogajanje nikakor ni spodbudno,« je pripomnil notranji minister Manfred Kanther.

Neko poročilo iz severne Albanije je odkrilo, da je več kot 6000 otrok dobesedno postalo zapornikov v svojem domu iz strahu, da jih ne bi ustrelili sovražniki njihovih družin. Ti otroci so žrtve običaja krvnega maščevanja, »ki hromi življenje tisočim družinam«. V Združenih državah je bilo, kot pravi Zvezni preiskovalni urad (FBI), »iz rasnega predsodka  1998. leta zagrešenih več kot polovica od 7755 zločinov iz sovraštva, poročanih FBI-ju«. Druge zločine iz sovraštva so med drugim motivirali predsodki glede vere, etničnega oziroma narodnega izvora in do telesne oziroma duševne okvare.

Časopisni naslovi poleg tega dnevno opozarjajo na epidemijo ksenofobije, ki je usmerjena predvsem proti beguncem, katerih število sedaj že presega 21 milijonov. Žal so tisti, ki so sovražni do tujcev, večinoma mladi, ki jih podžigajo neodgovorne osebnosti iz politike in drugi, ki iščejo grešne kozle. Med manj očitna znamenja istega pojava sodijo nezaupanje, nestrpnost in stereotipiziranje ljudi, ki so drugačni.

Kateri so nekateri razlogi za to epidemijo sovraštva? In kaj se lahko naredi, da bi sovraštvo odpravili? Vprašanji bo obravnaval naslednji članek.

 [Navedba vira slike na strani 2]

Cover, top: UN PHOTO 186705/J. Isaac

[Navedba vira slike na strani 3]

Daud/Sipa Press