Ali morate verjeti?

DVANAJSTLETNI učenec si je na vse kriplje prizadeval doumeti temeljna načela algebre. Njegov učitelj je razredu pokazal na videz enostavni algebrajski račun.

»Naj bo x=y in naj imata oba vrednost 1,« je začel.

‚Doslej gre dobro,‘ je razmišljal učenec.

Po štirih vrstah na videz logičnega računanja pa je učitelj dobil presenetljiv rezultat: »Torej, 2=1!«

»Dokažite, da to ni res,« je izzval zbegane učence.

Mladi učenec s svojim zelo omejenim algebrajskim znanjem ni vedel, kako bi to ovrgel. Vsak korak pri računanju se je zdel popolnoma veljaven. Ali naj bi torej verjel temu čudnemu sklepu? Njegov učitelj je bil navsezadnje veliko bolj izveden v matematiki kakor on. Nikakor ne! ‚Ni mi treba dokazovati, da to ni res,‘ si je mislil. ‚Zdrava pamet mi pravi, da je to absurdno.‘ (Pregovori 14:15, 18) Vedel je, da niti učitelj niti noben njegov sošolec ne bi zamenjal dveh dolarjev za enega!

Učenec algebre je čez čas odkril napako pri računanju. Obenem pa ga je ta izkušnja naučila nekaj dragocenega. Čeprav poslušalcu kdo, ki ima daleč več znanja, predstavi skrbno, bistro izdelano in na videz neizpodbitno trditev, prvemu ni treba verjeti kakega nespametnega sklepa samo zato, ker ga takrat ne more spodbiti. Učenec je v resnici ravnal po zelo praktičnem biblijskem načelu, zapisanem v Prvem Janezovem listu 4:1 – da ne bi smeli prehitro verjeti vsemu, kar slišite, čeprav bi bilo videti, da prihaja iz avtoritativnega vira.

To ne pomeni, da bi se morali trmasto oklepati vnaprej ustvarjenih zamisli. Zavračati informacije, s katerimi bi si lahko popravili zmotne poglede, je napaka. Ne bi se pa tudi smeli dati »hitro premekniti od zdravega uma«, kadar na vas pritiska kdo, ki trdi, da ima veliko znanja oziroma avtoriteto. (2. Tesaloničanom 2:2) Učitelj je seveda pred svojimi učenci samo izvedel ukano. Včasih pa stvari niso tako nedolžne. Ljudje so lahko skrajno ‚prekanjeni za zvito zapeljevanje‘. (Efežanom 4:14; 2. Timoteju 2:14, 23, 24)

Ali imajo strokovnjaki vedno prav?

Naj bodo strokovnjaki na katerem koli področju še tako učeni, lahko imajo nasprotujoče si zamisli in tudi mnenje spreminjajo. V zdravstvu se denimo še danes razpravlja o nečem tako osnovnem, kot so vzroki bolezni. »To, koliko je pri bolezni pomembna narava in koliko vzgoja, ustvarja material za razgrete razprave med znanstveniki,« piše neki profesor medicine s Harvardske univerze. Tisti v tako imenovanem determinističnem taboru trdno verjamejo, da naši geni igrajo odločilno vlogo pri dovzetnosti za razne bolezni. Drugi pa ugovarjajo, da sta glavna dejavnika v človeški patologiji okolje in življenjski slog. Obe strani sebi v podporo živahno navajata študije in statistike. Razprava se vendarle nadaljuje.

Znova in znova se izkaže, da so se tudi najuglednejši misleci zmotili, čeprav se je tisto, kar so učili, takrat zdelo nesporno. Filozof Bertrand Russell je Aristotela opisal kot  enega od »najvplivnejših izmed vseh filozofov«. Toda Russell je tudi poudaril, da so bili mnogi Aristotelovi nauki »popolnoma zgrešeni«. »V sodobnih časih,« je zapisal, »je moral biti skoraj vsak napredek v znanosti, logiki in filozofiji narejen navzlic nasprotovanju Aristotelovih učencev.« (History of Western Philosophy)

‚ »Spoznanje«, ki se tako imenuje po laži‘

Zgodnji kristjani so se verjetno srečevali s številnimi učenci slavnih grških filozofov, kot so bili Sokrat, Platon in Aristotel. Takratni izobraženci so se šteli za intelektualno vzvišenejše od večine kristjanov. Med Jezusovimi učenci jih v očeh drugih ni bilo veliko »modrih po mesu«. (1. Korinčanom 1:26) Pravzaprav so tisti, ki so bili učeni v filozofijah tistih dni, o verovanju kristjanov menili, da je sama »neumnost« ali »čisti nesmisel«. (1. Korinčanom 1:23; Phillips)

Ali bi vas, če bi bili med temi zgodnjimi kristjani, prevzele prepričljive trditve takratne razumske elite oziroma bi na vas napravilo vtis njihovo razkazovanje modrosti? (Kološanom 2:4) Za to ni bilo razloga, je menil apostol Pavel. Kristjane je spomnil, da Jehova na takratno »modrost modrih« in »razumnost razumnih« gleda kot na nespametno. (1. Korinčanom 1:19) »Kaj,« je vprašal, »lahko filozof, pisatelj in kritik tega sveta pokažejo z vso svojo modrostjo?« (1. Korinčanom 1:20, Phillips) Filozofi, pisci in kritiki v Pavlovih dneh kljub vsemu svojemu razumskemu blišču niso našli nobenega pravega odgovora za težave človeštva.

Kristjani so se zato naučili ogibati »protislovij ‚spoznanja‘, ki se tako imenuje po laži«, kakor to imenuje apostol Pavel. (1. Timoteju 6:20, SSP) To spoznanje je imenoval ‚lažno‘ zato, ker ni imelo ključnega dejavnika: da bi izviralo pri Bogu oziroma se sklicevalo Nanj, po katerem bi lahko preizkusili svoje teorije. (Job 28:12; Pregovori 1:7) Ker pa tega pri tistih, ki so se oprijemali takega spoznanja, ni bilo ter jih je zraven tega slepil največji varljivec, Satan, niso mogli upati, da bi kdaj našli resnico. (1. Korinčanom 2:6–8, 14; 3:18–20; 2. Korinčanom 4:4; 11:14; Razodetje 12:9)

Biblija, navdihnjen vodnik

Zgodnji kristjani niso nikoli dvomili o tem, da je Bog svojo voljo, namen in načela razodel v Svetem pismu. (2. Timoteju 3:16, 17) To jih je ščitilo pred tem, da bi bili ‚uplenjeni z modrijanstvom in prazno prevaro, po izročilu človeškem‘. (Kološanom 2:8) Danes so razmere podobne. Nasprotno od begajočih in nasprotujočih si mnenj ljudi, Božja navdihnjena Beseda daje trden temelj, na katerega se lahko opirajo naša verjetja. (Janez 17:17; 1. Tesaloničanom 2:13; 2. Petrov 1:21) Brez nje ostanemo v nemogočem položaju, kot bi skušali zgraditi nekaj trdnega na živem pesku človeških teorij in filozofij. (Matevž 7:24–27)

‚Ampak počakajte,‘ bi kdo utegnil reči. ‚Mar ni res, da znanstveni dokazi kažejo, da je Biblija v zmoti in potemtakem ni nič bolj zanesljiva od stalno spreminjajočih se človeških filozofij?‘ Bertrand Russell je na primer trdil, da so se »Kopernik, Kepler in Galileo morali bojevati z Aristotelom in Biblijo, ko so uveljavljali nazor, da Zemlja ni središče vesolja«. (Poudarili mi.) Ali tudi ni res, da danes denimo kreacionisti vztrajajo pri tem, češ da Biblija uči, da je bila Zemlja ustvarjena v šestih 24-urnih dneh, ko pa vsa dejstva kažejo, da je Zemlja stara na milijarde let?

Biblija v resnici ne pravi, da je Zemlja središče vesolja. To so učili cerkveni voditelji,  ki se sami niso držali Božje Besede. Poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi dopušča, da je Zemlja stara na milijarde let, in ustvarjalnih dni ne omejuje na 24 ur. (1. Mojzesova 1:1, 5, 8, 13, 19, 23, 31; 2:3, 4) Poštena ocena Biblije kaže, da ta gotovo ni »čisti nesmisel«, čeprav ni znanstveni učbenik. V resnici se popolnoma ujema z dokazano znanostjo. *

»Moč razuma«

Mnogi Jezusovi učenci so bili preprosti možje in žene, najbrž z omejeno izobrazbo, vendar so na razpolago imeli drugo od Boga dano premoženje. Naj so imeli tako ali drugačno ozadje, vsem so bile dane zmožnost razmišljanja in mišljenjske sposobnosti. Apostol Pavel je sokristjane spodbujal, naj popolnoma uporabljajo svojo »moč razuma« (NW), da ‚izkušajo [se prepričajo, NW], kaj je volja Božja dobra in prijetna in popolna‘. (Rimljanom 12:1, 2)

Zgodnji kristjani so z od Boga dano ‚močjo razuma‘ jasno videli, da je vsaka filozofija oziroma nauk, ki ni v sozvočju z razodeto Božjo Besedo, neuporabna. Modrijani tistih dni so včasih pravzaprav ‚dušili resnico‘ (SSP) in se niso menili za dokaze okrog njih, da Bog obstaja. »Izdajajoč se za modre, so postali nespametni,« je zapisal apostol Pavel. Ker so zavračali resnico o Bogu in njegovem namenu, so »zabredli v ničeve misli in njih nerazumno srce je potemnelo«. (Rimljanom 1:18–22; Jeremija 8:8, 9)

Tisti, ki trdijo, da so modri, pogosto pridejo na dan s sklepom, kot je »Ni Boga«, »Bibliji ni za zaupati« ali »To niso ‚zadnji dnevi‘«. V Božjih očeh so takšne zamisli tako nespametne, kakor je skleniti, da »2=1«. (1. Korinčanom 3:19) Kakršno koli veljavo si ljudje že lastijo, vam ni treba sprejeti njihovih sklepov, če ugovarjajo Bogu, se ne menijo za njegovo Besedo in nasprotujejo zdravi pameti. Navsezadnje je modro vedno to, da naj se »Bog [. . .] izkaže resničnega, a vsak človek lažnivca«. (Rimljanom 3:4)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 31]

Nasprotno od spreminjajočih se mnenj ljudi, Biblija daje verjetju trden temelj

[Viri]

Levo, Epikur: Photograph taken by courtesy of the British Museum; na sredini zgoraj, Platon: National Archaeological Museum, Athens, Greece; desno, Sokrat: Roma, Musei Capitolini